Berem, da v Ljubljani za mlade s potrebo po najemu neprofitnega stanovanja po novem prirejajo loterijo. Tako je menda sam župan Janković izžrebal trideset mladih srečnežev. Ostalih 89 odstotkov upravičencev do neprofitnih stanovanj ni imelo te sreče. A dejanske potrebe naj bi bile menda še desetkrat večje pa se ljudje na te razpise ne prijavljajo. To me ne čudi. Tudi jaz ne igram lota.
Življenjska loterija
Je pa res, da sem imel srečo pri žrebu za starše, tako da sem stanovanje preprosto dobil, in da sem si izbral kreditno sposobno življenjsko sopotnico, da sva ga lahko obnovila. Ne da bi mi bilo zaradi tega prav posebej nerodno, ampak ko opazujem stisko drugih, ki enostavno niso imeli sreče, se vseeno počutim rahlo nelagodno. Težava seveda ni v tem, da ima nekdo srečo, pač v tem, da se tisti, ki je nima, res znajde v težkih okoliščinah.
Potem jih pa še slišijo od moralistov. Neusmiljeno statistiko, ki pravi, da se povprečen moški od doma odseli pri 30 letih, tako kolumnisti veselo izkoristijo za izhodišče dokazovanja o nesposobnosti razvajene slovenske mladine, ki je mladina še globoko v trideseta leta svojega življenja. Kontekst za te ljubitelje statistike ni pomemben, čeprav bi se hitro pokazalo, da je sistem zafuran od korenin naprej in da težava ni samo v mladini. Sam opažam, da so petindvajsetletniki sposobnejši in predvsem marljivejši od moje generacije. Na živce mi gredo, ne ker bi jim zavidal, ampak ker so se pripravljeni nastaviti sistemu, ne da bi vsaj enkrat pomislili: fuck the system.
Ne pri starših, ampak v študentski sobici do 30. leta
Realno: koliko 30-letnikov, ki še živijo pri mami, poznate? Sam vem za dva, morda tri. Zato me resno zanima kako ta šokanten podatek izmerijo. Če enostavno pogledajo naslov stalnega ali začasnega bivališča, ni podatek vreden piškavega oreha.
Najprej bi morali odšteti vse tiste, ki so pri starših v Beli Krajini prijavljeni zato, ker tako več zaslužijo zahvaljujoč butasti, menda težko priborjeni delavski pravici, da so potni stroški dodatek plači in so kot tak popolnoma nepošten del plače, ki ga nekateri morejo, drugi pa ne morejo izkoristiti.
Potem bi morali odšteti vse tiste, ki živijo v stanovanjih svojih staršev, ki so sicer prijavljeni v teh stanovanjih, a živijo na vikendu ali doma in so v tem drugem stanovanju prijavljeni iz takšnega ali drugačnega razloga, ki se jim splača. Recimo zaradi potnih stroškov.
Potem bi morali odšteti vse tiste iz najbolj kritične kategorije. Ker nimajo za stanovanje, živijo v študentskih sobicah, v nekakšnih komunah dveh ali treh parov še tja do 35. leta. Redno se selijo, celo tako redno, da se jim ne splača prijaviti niti začasnega bivališča, kaj šele stalnega.
In morda – ne vem kakšna je metodologija – bi morali odšteti tudi tiste, ki živijo v mansardnih stanovanjih in čakajo, da bodo starši umrli ali ugotovili, da je čas za preužitek v domu za starejše občane. To se lahko vleče še tja do petdesetega ali šestdesetega leta, kar seveda precej dvigne povprečje.
V Sloveniji je lepo, če si zadel na loteriji
Republika Slovenija je, skratka, krasna socialna država, ki za mlade poskrbi z visokimi minimalnimi plačami in z visokimi prispevki, ki jih morajo plačevati kot espeji, in z loterijo za stanovanja. No, za najem stanovanja.
Mladi zdomci, ki se menda šele v tujini zavedo, kako lepo nam je na južni strani Alp, Slovenijo hvalijo kot krasno deželo z brezplačnim javnim zdravstvom, kot da je res brezplačno in kot da je dosegljivo. Zanimivo pa se mi zdi, da se mnogi od teh mladih kljub temu krasnemu sistemu nikoli ne vrnejo. Da ne morejo izživeti svojih ambicij, pravijo. Da je težko najti službo, pravijo. In da so stanovanja glede na plače res precej draga. Zadnjič mi je znanec, ki dobro služi v Ameriki, potarnal, da si po več letih relativno skromnega življenja ne more predstavljati kako bi si kupil stanovanje v Ljubljani.
Najbolje bi bilo, če bi se preselil k mami.
65 komentarjev
K sreči je moja karierna pot omigočila kreditno sposobnost in nakupin obnovo lastne nepremičnine.
Žal gre to skupaj s tem, da sem v najvisjem dohodninskem razredu in se plačilo kredita zdi drobiž v razmerju do plačanih davkov in “izgubi”, ker nisem upravičen do nikakršne “rame” države. Ni otroskih dodatkov, vrtec je max, nadomestila so navzgor omejena. Kavelj 22, Pravzaprav.
Ps. Star sem 37 let in se od starsev odselil ob zacetku studija.
Saj če imata dva kolikor toliko dobro plačo lahko dobita kredit. Za zavarovanje kredita pač daš hipoteko na eno od svojih ostalih nepremičnin, ane.
“Kolikortoliko dobra plača” je jurja.
Se pravi dva jurja.
Če ne kupiš podrtije v Spodnjih Fukovcih, stane nepremičnina minimalno 150 jurjev.
Zdaj pa računaj.
V račun raje ne dodajat še kakšnih otrok.
Sicer se trenutne razmere ne morejo primerjati s stanjem izpred 20 let, pa vendar…Takrat sem imel dohodek malenkost nad povprečjem, prav tako moja bodoča izbranka. Po dogovoru s starši, sva dve leti intenzivno varčevala, kar v sedanjih razmerah pomeni vsak cca 1000€ na mesec in nekje 50000€ v dveh letih. Kot sem rekel, bivanjske stroške in hrano so pokrili najini starši. Nisva hodila po lokalih, nisva vozila hudega avtomobila, sva bila pa vsako leto 2x na počitnicah. Nekaj je bilo že privarčevano, zato sva lahko kupila (s kreditom) stanovanje 20min vožnje iz Ljubljane. V prihodnjih letih so se dohodki povečali, bila sva na svojem, kredit odplačala, s prihranki pa kupila stanovanje v Ljubljani. Menim, da se z disciplino in pametnim načrtovanjem zmore tudi v današnjih časih. Če si pa na minimalcu je pa seveda situacija popolnoma drugačna.
Enako kot v naslovu torej.
No, saj. Ob tem pa ena od zadnjih statistik (ki morda niti ne drži več) beleži, da je v Sloveniji praznih 175.000 stanovanj. Od tega je uporabih približno 105.000, polovica v hišah in polovica v stanovanjskih stavbah. Samo v mestu Ljubljana je tako približno 23.000 stanovanj, ki samevajo. Veliko jih je že last države ali bank, nekaterih se ne splača prodati ali oddati, drugih pa lastniki preprosto nočejo ali ne znajo. Novogradnje pa prav tako lepo propadajo.
Enako kot je v naslovu torej.
@Filmoljub; Točno tako, ampak to je voda na mlin nepremičninskemu trgu, ki lahko zagovarja visoke cene, ker ni ponudbe na trgu. Zato je pa v državi, kjer je imeti nepremičnino najboljša renta ali naložba (resno naj mi kdo pove katero drugo investicijo, kjer so donosi enaki? ) in se jih splača celo kupovat na zalogo, največja panika davek na nepremičnine – ker če bi za vsako prazno stanovanje nabili 2-3 jurje davka se to ne bi več splačalo. Ob odsotnosti kakršnekoli dolgoročne stanovanjske politike in fiktivnih evidencah, kje kdo živi in kaj se oddaja je pa sploh ne mogoče imeti pametno shemo.
Ja v Sloveniji je smo daleč od kvalitenega življenja, ker se pogovarjamo o minimalnih plačah namesto, da bi zahtevali visoko povprečje in ne nategovali en drugega s potnimi stroški, nadurami in popoldanskimi fuši. Samo to ni nikomur v interesu, ker potem folku ne moreš prodajat socialne politike in Mesecev, ker jih nobeden ne rabi. Izračun je čisto enostaven – celoten trg bi moral delovati na razmerjih, se pravi 1/3 dohodka za nepremičnino (najem ali kredit), 1/3 za osnovne potrebe od hrane, obleke, počitnic, hobijev in 1/3 za rezervo, investicije, starost. Koliko je to točno v številki sploh ni važno, pomembna so razmerja. Žal pa je vse nastavljeno, da se moraš vedno nečemu odpovedati ali pa kot pravi Matej zadeti na loteriji/dedovanju, da odskočiš stopničko.
Lastništvo nepremičnin je fenomen Slovenije v primerjavi z ostalimi evropskimi državami. Starejši predvsem na podeželju živijo v velikih praznih bajtah, mlade družine pa morajo igrat loto za dobit neprofitno stanovanje. Delna rešitev bi bila obdavčitev nepremičnin in drastičen padec cen zaradi nezmožnosti plačevanja davkov. Druga bolj socialna rešitev bi bila oblika sobivanja starejših in mlajših pod skupno streho. Recimo osamljena stara nona bi pod svojo streho vzela mlado družino in ta bi namesto najemnine skrbela zanjo.. V italiji je ta fenomen že zelo razširjen in deluje stabilno: win-win situacija za mlade skrbnike brez lastne strehe nad glavo in osamljene oskrbovance..
Vem, da bom ožigosan za rasista nacista, klero-fašista itd…
Na spodnji povezavi kliknite na .pdf seznam upravičencev za MOL-ova neprofitna stanovanja:
http://www.jssmol.si/razpisi-za-obcane/neprofitna-stanovanja/
.
.
…in preštejte slovenske priimke.
“Nekaterim” se očitno ljubi prijavljati na te razpise.
.
In tako je vsa leta.
Saj veste, da je “stanovanjska pravica” (ta pojem se mi sliši tako bizaren) v MOL-ovih neprofitnih stanovanjih doživljenska in se menda(?) lahko celo deduje.
Ne glede, če se upravičenec npr. v naslednjih 10 letih uvrsti na lestvico najbogatejših Slovenc… …ovaj, državljanov Slovenije. 🙂
” Recimo osamljena stara nona bi pod svojo streho vzela mlado družino in ta bi namesto najemnine skrbela zanjo” Haha je mogoče to deluje v pravljicah v praksi sigurno ne. Tastari se rajši požerjo kot, da bi nekdo živel ali pa še huje upravljal v njihovi “težko prigarani” hiši. Ker prvič mora biti vse po njihovo, drugič pa imajo rajši zakurjeno samo v enem prostoru v drugih pa naloženo kramo, kot pa da bo kdo hodil ali pa bog ne daj kaj premaknil.
Žal govorim iz prakse … bolje je, da je bajta prazna oz. shramba za ozimnico in obleke 70-ih, ki jih prinesla teta iz Nemčije, kot pa, da bodo ta mladi stran metali … ker vse je še dobro. A je to samo Slovenski fenomen težko sodim … ker tudi bosanci so nagnjeni k zidanju odatnih nadstropji za vsak slučaj.
Komentirano pod napačen post – prejšnji je replika na @DVINCE.
@Internazionale: Ti si torej bogataš. Šalo na stran: v bistvu bi morali za začetek ugotoviti, da je vsak lastnik nepremičnine po svoje premožen. Ne bogat, je pa premožen. V resnici pa vlada prepričanje, da je lastništvo nepremičnine malodane človekovy pravica. Res pa je, da bi moral biti sistem urejen tako, da bi si lahko vsak privoščil dostojen najem – tudi dva, ki delata za minimalno plačo, in domov prineseta skupaj 1200 evrov. To, da imata vrtec bistveno ceneje kot ti, jima pri teh osnovnih cenah najema nič ne pomaga, tako da lahko dejansko samo upata na dobitek v žrebu.
—
@Danijel: Seveda, če imata kolikor toliko dobro plačo, a je zelo verjetno nimata, potem si lahko sposodita tudi vseh 150 jurjev. Pred letom dni so bili krediti celo precej poceni, kako je zdaj, ne vem. Ampak dejstvo je, da bosta s tem kreditom nepremičnino preplačala in si bistveno zmanjšala kakovost življenja za naslednjih 30 let – torej, bistveno bolj, kot če bi bile cene normalne. Ampak težava ni v teh, ki si lahko privoščijo kredit, temveč v tistih, ki plačujejo 400 evrov na mesec za garsonjero, ampak v bistvu ne plačujejo, ker nimajo denarja, stanovanjski sklad pa ne funkcionira.
—
@FIlmoljub: O tem koliko stanovanj sameva, bi verjetno tudi lahko razpravljali. Zakaj samevajo? Ker res samevajo ali zato, ker v stanovanju živi sin, ki je še pri 32 letih prijavljen pri starših v Novem mestu? In je tako vzrok dveh froznih statistik: mamin sine živi pri mami, čeprav ima v Ljubljani na voljo prazno stanovanje. Ampak, da smo si na jasnem: ne vem kako so našteli teh 23.000 stanovanj, jasno pa je, da banka ne zna oddajati ali prodajati nepremičnin … državi pa ni treba.
—
@Fox: Bojim se, da bodo nepremičninski davek izvedli točno tako, da bomo spet vsi samo bolj obremenjeni, ne bo pa pozitivnega učinka, ki ga pričakujemo in želimo. V Sloveniji razume država davke kot da so sami sebi namen, kot uravnilovko, da ne bi imel nekdo bistveno več kot drugi. Davki so potem čedalje višji, storitev pa na koncu čedalje slabša. Poglej zdravstvo: vsako leto plačujem višje prispevke za ta servis, poleg tega pa je brezposelnost spet rećativno nizka. To pomeni, da v zdravstvo priteka bistveno več denarja. Se je storitev kaj izboljšala? Bo babica dobila nov kolk kaj prej? Seveda ne.
—
@Dvince: Tako! Moja stara mama, recimo, je imela najemnika v stanovanju in je prav lepo shajala, on ji je pa zalival rože in verjetno zamenjal kakšno žarnico. Vsel sem, da v tujini funkcionira tudi sobivanje starejših. Če ima torej babica trisobno stanovanje, lahko z lahkoto sprejme neko drugo babico, ker bo obema laže živeti, eno stanovanje je pa frej.
—
Ampak po mojem je težava tudi brutalen pritisk na Ljubljano iz vse Slovenije. Po mojem se lomi v mišljenju, da je fajn živeti na vasi. Ker ni. Mnogi si v resnici želijo v Ljubljano, uspe pa samo finančno najbolj močnim, kar seveda dviga cene. Ostali pa poseljujejo spalna naselja, kjer cene seveda niso bistveno nižje, ker je pritisk ogromen tudi tam.
Seveda je statistika o praznih stanovanjih (ali o čemerkoli sploh) dvomljiva in morda celo zavajajoča, ampak lepo opozarja na simptome zgrešene politike, butalske miselnosti in zanikrnega gospodarjenja brez smisla za ekonomsko logiko, življenjsko racionalnost in zlasti potrebe ljudi. In spet smo tudi pri (ne)enakomerni porazdelitvi političnih in ekonomskih virov (služb), pa tudi pri državni logistiki ter javnem prevozu: če bi bil smotrno organiziran, finančno vzdržen in tudi dejansko uporaben, bi verjetno manj ljudi čutilo potrebo stalno živeti v prestolnici.
Čez palec je (ruralno območje) še vedno 50% kolegov med 25-35 kar lepo pri svojih starših.
Da, in tam bodo verjetno tudi ostali, ker sodijo v kategorijo tistih, ki so si uredili stanovanje v mansardnem stanovanju. Verjetno jim gre na živce kar naprej gledati starše, ampak na koncu izračunajo, da je to bistveno ceneje pa še otroke jim vahta babica.
Točno tako. Samostojnost jim ni vrlina :).
Zelo veliko je pa tudi stvar prioritet. Nekateri hodijo 5 x letno na dopuste, tam zapravijo recimo 5000 eur +. Potem na vsakih nekaj let menjavanje avtomobilov, seveda na lizing, mesečni obrok tudi recimo 300 – 500 eur. Non stop neko posedanje po lokalih, a na koncu jamra in prosi za neprofitno stanovanje. Nekateri si pa ustvarimo svoj lasten dom, avto zamenjamo po 10-ih ali 12-ih letih, na dopust gremo 1 x ali 2 x, če si seveda lahko privoščimo. Ampak potem ne jamramo, da nismo smučali v Franciji, ali pa letovali v tropih. Ker imamo druge prioritete. Torej tem, o katerih pišem, ni prioriteta lasten dom. Seveda je veliko različnih primerov, ampak tale moj je kar precej pogost, kot opažam.
Taki najbrž imajo lasten dom, pa še vikend. Povej raje nekomu, ki ima 700eur plače, naj ne hodi na dopust sicer si ne bo mogel stanovanja kupit.
Berem tale tvoj zapis pa ne vem, zakaj se mi zdi, da sem rajši tisti, ki gre večkrat na dopust, ima boljše materialne dobrine, poleg tega pa še “izsiljujem” občini/državo za neprofitno stanovanje. Zdaj, ko dobro razmislim, zakaj bi sploh hotel biti ti?
Seveda, ker si za moje pojme kreten, ki čaka, kje bo kaj dobil.
Všeč mi je, da si hitro pokazal svoje barve. Strpen do prve pave bolečine. Verjetno ti tudi žena nabija rogove na glavo. Pa srečno.
Strpnost mi pa res ni vrlina. Sploh do takšnih, ki bi samo uživali na tuj račun.
Mislim, da ljudje, ki si lahko privoščijo avtomobile in pet dopustov po 1000 evrov, niso upravičeni do žreba za stanovanja. Če pa misliš, da par s skupnim dohodkom dobrih 2000 evrov mesečno – to je povprečna plača, ki pa je večina Slovencev ne doseže! – z lahkoto odplačuje bodisi kredit bodisi najemnino, imaš očitno težave z dojemanjem realnosti. Ne sprejmem pa niti tega, da je dostojno odrekati se praktično vsemu samo zato, da si lahko postaviš hišo. To je klasična slovenska stupidnost. Po vsej deželi živijo funkcionalno nepismeni lastniki ogromnih stanovanjskih poslopij, ki se najbolj od vsega bojijo nekih Arabcev in podobnih bav bavov.
Matej, čista realnost. Z dobrima 2000 mesečno odplačujeva kredit, imava en normalen avto. Živiva na svojem, imava dva majhna otroka. Ne govori nekaj na pamet. Z lahkoto se vsak mesec tudi precej prihrani. Ne visimo pa po lokalih, nihče ne smuča, zato ne rabimo hoditi smučat, poleti gremo 2x na dopust. Vmes nam pa tudi ni hudega. Zato sem napisal, stvar prioritet :).
Seveda se da – ampak poudarek je na tem “z odrekanjem”. Z lahkoto to zapakiraš v “prioritete” ampak problem je ravno v tem – enostavno ne bi smelo biti tako. Ker na takšen način ko na koncu dneva potegneš črto imaš celo življenje izpuščenih priložnosti in kup cegla. Jasno, da so potem stari vsi tečni in besno branijo svoje “sobane” ker v bistvu je to vse kar imajo od življenja :).
–
Pa da ne bo pomote ne kritiziram odločitve nikogar in mi je vseeno kakšne želje ima kdo – sem pa prepričan, da bi osnovne zadeve morale biti bolj enostavno dostopne. Ker šele na tej točki se lahko pričakuje, da bodo ljudje dali več od sebe ker niso obremenjeni s tem ali bo za kredit na slednji mesec.
Ne bi smelo biti tako, se strinjam. In nobenih izpuščenih priložnosti ni, smo še kar mladi :).
Po 15 letih na svojem v najemu smo zdaj kot paket 3 nazaj pri starših 🙂 Zakaj? Ker sem bil še pol leta nazaj prepričan, da bo šla gradnja bajte zdaj že proti koncu, pa se niti papir še ni premaknil od tistega trenutka…
Glede praznih nepremičnin. Že sam vem za 4 v ne tako razširjeni družini. Od tega 2 na Viču. Njihov namen je skladiščenje krame.
“Glede praznih nepremičnin. Že sam vem za 4 v ne tako razširjeni družini. Od tega 2 na Viču. Njihov namen je skladiščenje krame.”
Tudi jaz poznam tak primer, je samski, ima 3 stanovanja, živi pa v najmanjšem ker so najmanjši stroški,…. ostala dva pa polna krame?!
Podobno, z ženo sva si po faksu komaj izprosila da sva se lahko ZAČASNO vselila v stanovanje njenega dedka, ki je bilo prazno 10 let pred tem in bo najbrž prazno še naprej, ko se odseliva. Važno, da je krama tam, kjer so jo odložili.
@Anonimno: Na začetku morava razčistiti, da sta del manjšine Slovencev, ki domov prinese povprečno plačo. Večina ima podpovprečne dohodke, ker je slovenska socialna politika pač usmerjena v boj za minimalne plače. V redu, dohodki urbanega življa so verjetno bistveno višji, zato tudi v mestih več ljudi živi na svojem, medtem ko na podeželju živita v ogromnih hišah tri, tudi štiri generacije skupaj.
In drugič: če zaslužita povprečen dohodek, sta verjetno tudi solidno izobražena in imata solidne službe. Mar ni zoprno, da, potem, ko rešujeta stanovanjski izziv, nimata za kavo ali za smučarijo in še za cel kup drugih zabavnih reči? Razumem to slovensko skromnost, da je treba pač imeti stanovanje ali hišo, ampak življenje je vendarle še nekaj več od tega, da skromno živiš v svojem lepem stanovanju.
Ker so najemnine glede na dohodek nadpovprečno visoke, je seveda razumljivo, da se ljudje za isti znesek raje zakreditirajo za 30 let … ker bo enkrat njihovo. Po tridesetih letih se morajo verjetno še enkrat zakreditirati, ker morajo zamenjati polovico opreme. O tem, da polovico življenja živijo v premajhnem (otroci) in polovico v prevelikem stanovanju, raje ne bi razglabljal.
Se pa seveda strinjam, da mora biti stanovanje prioriteta, sicer lahko vendar še zmrzneš. Ne nujno lastniško stanovanje. Ne smemo biti pa zadovoljni s tem, da so cene prenavite, dohodki pa realno prenizki, tako da se mora nekdo s povprečno plačo odpovedovati vsemu živemu, namesto da bi se imel fajn. Pričakoval bi, da bo tako živel nekdo z minimalcem.
—
@FV: No, potem ne moreš reči, da so stanovanja prazna. Me pa ta iracionalnost res hudo čudi. Z oddajanjem vsakega od teh stanovanj bi verjetno zaslužil 300 kosmatih evrov, tudi če bi pridno plačal davek in dal nekaj v svoj zasebni rezervni sklad. Pa še minimalno 50 evrov, ki jih da za stroške, bi prihranil. No, racionalnost verjetno že dolgo ni vrlina Slovenca, sicer ne bi vsi zidali prevelikih bajt 🙂
Spet si precej narobe razumel. Ne da nimamo za kavo, ne da nimamo za smučarijo. Tega ne potrebujemo. Kave sam niti ne pijem. Se imamo čisto fajn tudi doma, na lastnem travniku, ne rabimo za to hoditi vsak vikend nekam naokrog. Živimo normalno, niti ne skromno, niti ne razkošno. In to je to. Zato tvoja trditev nad mojo realnostjo pač ne drži. Življenjski trend se precej spreminja – tudi pari z otroci bi kar sami letali naokoli, otroke puščali pri starših, oni so rajši cele dni v službi, po službi na kavo, po možnosti še kadijo zraven… Pa si preračunaj. Dve kavi dnevno, škatla cigaret – je lahko samo to slabih 200 eur na mesec. In če to počneta oba – opa, pa smo pri mesečni najemnini. Pa nič ne rečem, če jim je to ok, naj, ampak ne jamraj potem :). To je problem.
z otroki*
Za tako uspešnega človeka bi se pa spodobilo, da tudi to obvlada.
Ne vem, zakaj misliš, da ti obvladaš .
Ne da mislim, dokazal sem 😉
Ne pravim da ste revni, ker to ne morete biti že zaradi tega, ker ste lastniki hiše s travnikom 🙂 Poleg tega mi je skromnost blizu in se absolutno strinjam, da ni treba vsak konec tedna drveti v Strunjan, da bi se imel fajn. To sem počel in tega sem se naveličal tako zelo, da ti ne morem opisati. Eno je potovanje, ki je investicija – nekaj novega vidimo, izvemo -, nekaj drugega pa potovanje kar tako, da zabijemo čas in se doma ne ribamo zaradi posode ipd.
Ampak še enkrat: ne govoriva o tistih, ki si dejansko lahko privoščijo stanovanje po tržni ceni, ampak o tistih, ki si ga ne morejo, čeprav pošteno delajo, a pač niso podjetni ali blazno izobraženi. Lahko se samo slikajo in upajo, da bodo nekaj poverbali, dotlej pa si privoščijo točno toliko kot ti, samo da niso sposobni kupiti nepremičnine, ampak gnijejo v mansardi pri starših ali celo plačujejo neko astronomsko visoko najemnino, zato da lahko otroka spita v eni sobi, starša pa v dnevni sobi, ki je hkrati tudi kuhinja.
Ko dva taka prideta v banko, da “bi plačevala za nekaj, kar bo nekoč njuno” po 100 ali 150 jurjev kredita, se jima bodo samo nasmehnili. Ker v resnici zaslužita 600 ali 700 evrov manj kot vidva.
So pa tudi kadilci zategnili pas in zdaj kadijo tisti tobak, tako da je vse okoli njih svinjsko, ženske pa izpadejo naravnost barbarsko, ko, med tem ko med ustnice stiskajo filter, med prsti zvijajo tisto svinjarijo. Skratka, nima niti za flet niti za normalne cigarete 🙂
No tako, zdaj se razumeva. Glede kadilcev vidim, da imava podobno mnenje :).
Ko sem nehal kaditi in hoditi na žurke sem postal lastnik dveh nepremičnin in dveh povprečnih avtomobilov. Dva avta pa zato , ker smo se preselili pod obronke Pohorja.
Ali že zelo dolgo ne kadiš in ne hodiš na žurke, ali pa si kadil nekaj zelo dragega in zelo veliko?
30 let…
Sem bila pred časom na tem, da bi se odselila v svoje stanovanje – seveda bi ga kupila, ker je obrok najemnine enak obroku kredita in imam rada misel, da me nekdo čez čas ne bo metal ven iz stanovanja.
Po izračunu svojih finančnih zmožnosti, pa nisem na minimalcu, ampak lepo v povprečju, sem ugotovila, da si lahko s privarčevanim denarjem in kreditom za 20 let kupim stanovanje nekje v Celju ali v Tržiču ali v Kropi. Upoštevati sem morala namreč, da imam službo v Ljubljani in psa, ki ne more biti po 10 ur sam doma. Za kaj bližjega bi se najbrž morala še prostituirat zraven, cene oglaševanih stanovanj so namreč ogromne, razen če se prodaja neadaptirano 100 in več let staro stanovanje v katetrega bo v prihodnje treba vložit še vsaj polovico sedanje vrednosti. Tako, da sem se na koncu odločila, da kar lepo ostanem v družinski mansardi, v katero sem tudi vložila že kar nekaj denarja in ostanem v statistiki odraslih, ki živijo pri starših 🙂
In to je tudi najbolj racionalno, glede na to, da bi bila sicer mansarda prazna. Kakšna je razlika med nekom, ki živi v mansardi in nekom, ki živi kilometer stran od staršev v stanovanju, ki so mu ga dali starši, pa tudi ne vem. Oba sta v bistvu enaka neuspešneža, samo da lahko prvega mamica zvečer pokrije in mu da lupčka za lahko noč.
Fallow the money, fallow the cash flow. Pri 22 sem prvič sem pristal v Pekingu in ostalo je zgodovina. Predenj sem uspel v Shenzenu, sem se drkal po predmestjih Zhengzhoja in Luzhoja. Jedel sranje od sranja,obiskoval bolnice zaradi vseh možnih zastrupitev. Živel v lukni za 50 usd dolarjev na mesec. Začel kot “učitelj” angleščine z 10 dolarji na uro. Medtem ko so drugi kafetkali na metelkovi, sem jaz delal v kitajski fabriki, da sem dobil tehnični know how in spoznal šefe. Navdušil sem ljudi z povezavami in zgodaj razumel, kako je potrebno delati z primitivni kitajci. Pomagalo je, da znam tudi sam biti primitiven po karakterju, in da sem bil edini kitajsko govoreči belec daleč naokoli.
Pri 27 letih sem kupil stanovanje v rodnem kraju + neko zemljišče z osebnimi prihranki in z hipoteko/kreditom še enega v Mariboru.
V Avstriji sem pa predkratkim vzel kredit za nakup stanovanja. Kmalo bom 30.
Da se, če se le hoče. Ampak zares hoče. Je pa tak kot vsepovsod. Povprečna raja težko pride do stanovanj. Je pa smešno v sloveniji, da je najemnina ista ko obrok kredita. In smešno, da moraš banko prositi za kredit. In ja s slovensko plačo je težko dobiti krediti, se pa tudi da, le potrebno si kaj privarčevati, mogoče kakšno leto oddelati v tujini, in vprašati vse banke naokrog. In res vprašati, če so za biznis, ne pa jih nekaj prositi. Mejte, malo samospoštovanja.
Vedno bo več kot polovica imela plačo nižjo od povprečne (zaradi omejenosti navzdol in neomejenosti navzgor). Lahko pa minimalno dvignemo do povprečja in seveda vse nad povprečjem nacionaliziramo.
Sama zaslužim malo nad minimalcem, delam v javni raziskovalni ustanovi. Trenutno še vedno živim pri upokojeni mami, ker s partnerjem, ki tudi dela v znanosti, varčujeva za obnovo stanovanja, ki ga je podedoval. Oba sva zaposlena za določen čas in nama podaljšujejo pogodbi glede na raziskovalne projekte, kjer sodelujeva, jaz niti ne bi mogla dobiti kredita. Nimava avta, otrok ali domačih živali, ne kadiva, ne jeva zunaj in ne smučava. Poleg tega on dela precej nad zakonsko dovoljenim delovnim časom brez plačila ali koriščenja nadur. Tako to je v znanosti. Na dopust greva enkrat na leto, pa še to backpackat in ne v hotele. Otrok pa itak ne bova imela, ker poleg denarja tudi nimava časa zanje. Upam, da bova še dolgo dobro shajala skupaj. Nimam pojma, kako bi sicer rešila svoje stanovanjsko vprašanje. S svojo plačo bi lahko plačala najemnino za garsonjero in hrano in nič kaj drugega. Na srečo mi je vsaj všeč, kar delam, česar ne bi mogla trditi za svojega partnerja.
Butasta si, drugega ni za reči.
Če delate za znanost, se pa le malo bolj cenite, lepo Vas prosim. Dajmo že razumeti, da je Evropa velika, svet še večji. Ka se spuščate tako nizko, in nastavljate rit, da vas jebeje. Enostavno podpirate socialistično uravnilovko in korupcijo sistema. Pa tip dela nadure zastonj. Prava sta skupaj, brez hrbtenice oba.
@Jazsembog pa si res primitiven. Ali pa če bi pač uredili financiranje znanosti? In da bi se dosledno štela delovna doba vseh oblik dela? In če se ne bi šlo samo za objave, ane, kar pa je pač globalni problem. Zato povečini vsi (uspešni) znanstveniki delajo veliko, kjerkoli že. In se prilagajajo šefom z norimi urniki, saj zelo pripomorejo h karierni poti. Saj si živel na Kitajskem, tam in še marsikje je huje, kot pri nas. Nekdo bo pač moral delati v razvoju, tudi tukaj. Ja, Slovenija je majhna in nikoli ne bomo imeli budgeta večje države, ampak glede na razmere imamo kar nekaj uspešnih znanstvenikov. Poleg tega tudi plače povsod v industriji niso bajne.
Meni se moje delo zdi zanimivo in aplikativno in in raje delam to, kot pa da se grem marketing nekega izdelka, ki ga v resnici nihče ne rabi. Ne moremo biti vsi samo programerji, obrtniki, influencerji ali podjetniki, ki prodajajo buče ali masovno oddajajo preko airbnb, niti si ne želimo biti. Včasih zadovoljstvo s tem, da si eden izmed redkih na svetu, ki ima priložnost delati s čim ali odkriti kaj novega, odtehta kakšno tegobo. Saj si se tudi ti nekaj let žrtvoval… da zdaj verjetno lahko služiš na račun tistih, ki ti plačujejo najemnino, če prav razumem. Torej ti “prinašaš kapital”? A plačuješ nepremičninske davke?
Poleg tega mi življenje v Sloveniji precej ustreza – všeč mi je okolje, kjer lahko načeloma gojim različne hobije, vse je blizu, voda je pitna, zaenkrat ni pretiranih naravnih katastrof.
Sicer pa, če ne boš lastnoročno reformiral zakonov o javnih financah in zaposlovanju, si dobrodošel, da s svojim kapitalom ustanoviš in financiraš raziskovalno ustanovo, ki bo pravično nagrajevala zaposlene in bila konkurenčna; kjer ne bo problemov javnega naročanja in pogojev napredovanja brez možnosti nagrajevanja po učinku. Pa še pred tem bi bilo treba zrihtat naročanje, zaposlovanje in nagrade v zdravstvu, je bolj kritično.
Posebna skupina so pa pavšalisti, ki jih sam uvrščam med drhal :). Tu pa tudi najdeš en kup parov na socialkah in v socialnih stanovanjih, a v začetku junija se vsak petek za njih dogaja selitev do nedelje v tiste zanikrne prikolice. In potem ti zatrjuje, kolk je to poceni :). Otroci razpuščeni po celem kampu, oni pa vsak večer nabasani s preostalo drhaljo. Doma pa spet jamrat in čakat, kje bo kdo kj nakazal.
Pavšalisti so krasna zgodba. Ne vem zakaj še nihče ni napisal knjige. Morda bi jo moral jaz, ampak se bojim, da bi moral najprej sezono ali dve preživeti nekje pri Novigradu v prikolici 🙂
Tega si pa ne želiš, predvidevam ;).
@Bela, @Jazsembog: Butasta gor ali dol. Kar je tu problematično je, da sploh pride do tega, da dva visoko izobražena nimata za flat. Samo za to gre. Lahko se pa vsi, ki živimo v Sloveniji, enostavno lopnemo po čelu in se odselimo pa bog pomagaj. Ne gre tako. Nočem se odseliti. Sploh pa ne na Kitajsko. Rad bi dobro živel doma.
Obstaja film. Na žalost mi ga ne uspe dobiti. Že nekaj let. Res super realističen film iz osemdesetih. Sem ga gledal kot otrok in še enkrat kasneje v študentu.
https://www.film-center.si/sl/film-v-sloveniji/filmi/418/dopust/
Če ga kdo lahko dobi se priporočam!
Je pa na temo sindikalnega kampiranja v prikolicah v poznih osemdesetih, ko se je pavšalizem v bistvu začel. Do danes se ni spremenilo popolnoma nič. Res popolnoma nič. Sj v bistvu se tudi v Sloveniji ni spremenilo popolnoma nič. V glavah ljudi mislim.
Ja, poznam. Tudi sam ga iščem, pa ga nikjer ne najdem. Tam je lepo prikazano dopustovanje prikoličarjev :).
Če trg ne prizna boljše plače, jih pač ne. Lahko debatiramo kaj je bilo prej kura ali jajce (nizke plače ali nizka produktivnost). Ni važno, če je nekdo visoko izobražen, če trg ne potrebuje takšnega kadra. Pač tu ozadaj so napačne življenjske odločitve.
Slovenija ima gdp kot ima. Nobena država z takim GDBijem ni sposobna generirati udobnega življenja za vsakega posameznika. V bistvo je zelo malo držav na celem svetu, kjer si povprečen Janez oz Joe kr tako kupi stanovanje. Ne vem če jih lahko naštejem deset.
Slovenci smo romantiki, vsi bi študirali meglo in potem delali v megleni Ljubljani. Potem pa vas trg tepe. Korupcija je tu, toda vse to je postranskega pomena.
Predvsem si ne morete kupiti stanovanja zaradi lastnih življenjskih odločitev. Zakaj pa niste obrtniki , ki brez večjih težav kupijo stanovanje v kakšen manjšem slovensken kraju.
Življenje v vsaki prestolnici je težek luksuz (pustimo blazno socialni Dunaj).
Milijoni ljudji se selijo daleč naokrog za boljše ekonomske priložnosti, seveda večina želi biti doma, toda včasih je boljše iti v tujini, stisniti zobe, si kaj ustvariti, in se nato vrniti z večjim kapitalom. Tako bomo mi vsi hitreje generirali večji gdp, izboljšali sebe in domovino, kot pa da vsi bežimo v Ljubljano takoj po faksu, kjer dobro plačanih služb sploh ni. Žal smo mi tisti, ki moramo te delovna mesta ustvariti. In za to je potreben močen kapital, izkušnje. Tuje korporacije ne bodo prišle.
Po svoje ne zavidam današnji generaciji. Nepremičnine so (v realnem denarju) verjetno precej dražje kot so bile nekoč. Sam sem svoje prvo stanovanje kupil leta 1999. Takrat so bile cene še kolikor toliko “normalne”, akoravno za tiste čase z ženo nisva kupila ravno poceni (dobra lokacija v LJ). Nadalje je bilo takrat še dokaj normalno, da si imel pogodbo za nedoločen čas. Oba sva jo imela.
To se pravi, da sem mlada leta preživel v približno ugodnem okolju za mlade. Po domače povedano, z ženo sva imela srečo. Na makroekonomsko okolje pač nisva imela vpliva.
Obstaja pa tudi druga plat medalje.
Študiral sem tehniko in še ekonomijo. Zakaj? Saj nisi potreboval biti raketni znanstvenik, da ti “kapne”, da je tak profil redek. Je bilo enostavno? Ni bilo tako hudo, a včasih je bila kar je*a 😉 Pač, moraš imeti voljo, pa vedeti moraš kaj hočeš. Nadalje sem vlagal v znanje tujih jezikov. Med drugim sem vsako leto preživel po en mesec v Nemčiji in kasneje v VB. V skladišču. Zakaj? Ker sem hotel tekoče(!) znati tuje jezike. Ne tako kot naša wannabe komisarka Bratuvškova ampak tako, da lahko danes vice pokam v teh jezikih. Je bilo enostavno? Recimo, da bi včasih raje bil na morju, kot da sem delal v eni “vukoje*ini” sredi Nemčije.
Ne vem ali je to pripeljalo k temu, da sem od prvega dneva imel zelo dobro službo. Kot rečem zelo dobro, mislim tako dobro, da sem bil kot rookie plačan 2x bolje kot katerikoli moj kolega iz faksa. Pa nisem delal na borzi oz. sploh v finančni sferi;) Dobro so me plačali, jaz pa nisem gledal na ure in dlakocepil, ko je bilo treba se odpovedati dopustu za kakšno veliko zmago nas trgu. Itak, otrok ni bilo, pa sva imela čas. Posledično sva z ženo hitro odplačala kredit in sva loan-free že veliko časa.
Je to bila sreča? Nedvomno.
A je pa bilo tudi kaj pameti pri odločitvah v kaj investirati svoj čas? Verjetno.
In to strateško razmišljanje malce pogrešam pri mlajši generaciji.
Saj vem, da ne morejo vsi biti mikrobiologi, farmacevti, štromarji, strojniki, dohtarji, stomatologi, pravniki in ekonomisti. A po mojem skromnem mnenju študij FDV, FF in kar je še podobnih “mehkih znanosti” precej zmanjšuje(!) verjetnost za dobro eksistenco, ko je to najbolj potrebno. Namreč, ko si mlad in ko ustvarjaš družino. Nisem rekel, da je to neverjetno. Je pa to po mojem skromnem mnenju manj verjetno.
Nenazadnje je SLO večinoma izvozno usmerjeno gospodarstvo, 80% BDP se ustvari na tujih trgih. Starši bi morali svoje otroke opozoriti na to. Dobro, če je kdo zaljubljen v npr. primerjalno književnost, okay. Ampak mora vedeti, da mu bo plačo in eksistenco določala država (in sindikalist Štrukelj). Če ji (mu) je to okay, tudi prav. A to je potemtakem zavestna odločitev. Povsod po svetu je tako.
Skratka, časi so drugačni. Po svoje so težji za mlajšo generacijo. A ravno zato je treba imeti še toliko več pameti. Pa “en malček” priden je treba biti že MED študijem, pa kakšno prakso opravljati v kakšnem od podjetij iz “foha” že med študijem – magari zastonj! A je to fer? Ma, nič ni fer. Life ni fer. Samo eni kaj naredijo, drugi večno jamrajo. Teh slednjih je za moj okus rahlo preveč.
Just my two cents.
Večina ljudi jamra zgolj zato, ker so jim politiki obljubljali socialno in pravično Švico, dali pa Bananistan in penis v anus. Zdaj pa se turbo-neo-liberalnemu nategunstvu upirajo (tudi) tako, da ne hodijo več na volitve. Samo ne vem, ali bo kaj pomagalo.
@Marko: Mislim, da se mnogi 25-letniki v svetu, kakršen je tukaj in zdaj, znajdejo enako dobro kot si se ti ali pa še bolje. Najbolj težavna je po mojem ravno moja generacija. Obljubljali so nam udobne službe, dobili smo pa prekarne oblike dela, na katere nas niso nikoli pripravili, ob tem pa so mnogi vstopali na trg dela ravno leta 2008 ali 2009. To je pomenilo štiri, pet izgubljenih let v obdobju, ko naj bi si pripravili teren, a so si le reševali golo kožo, konjunkturo pa pričakani sfukani in prestrašeni pred naslednjo krizo.
Ampak spet … od vseh ne moremo računati, da bodo sposobni in iznajdljivi in pogumni in podjetni. Večina pač hodi v službo, kjer so morda celo blazno marljivi, domov pa prinesejo 800 ali 900 evrov. Če jih imajo 1200, so pa že blazno srečni. Toliko bi moralo biti fer, da si lahko normalno preživetje omislijo tudi oni, in to brez popoldanskega in večernega fuša, s čimer so navsezadnje še nelojalna konkurenca.
—
@Filmoljub: Da, tako. Obljubljali so nam udobne službe, kakršnih nikoli ni bilo niti v Švici, ustvarili so pa najhujši možni sistem. Misliš, da neoliberalizem, karkoli že je, ni prisoten tudi v Švici? Že mogoče, ampak tam te vsaj ne bodo nategovali in ne boš pri 35 letih pizdil, ker so te v zadnjih desetih letih nategnili za skoraj toliko jurjev … ki jih nikoli niso plačali, pa bi jih morali.
@Matej Zalar. Se strinjam. Prav nič ne zavidam mlajšim generacijam, res. V bistvu je generacija, ki je v letih 2008-2012 vstopala na trg delovne sile še posebno “nasrkala”. Ne vem kaj naj rečem kot to, da bi se sam – glede na to, da obvladam tuje jezike – najverjetneje odselil. Denar se da povrniti, časa in “izgubljenih” let nikoli.
@Marko: No sej dobro je odgovoril že Matej , jaz bi dodal še to, da danes je težko biti pameten katera strategija sploh deluje, saj nobena izobrazba ali znanje ti ne da bistvene prednosti. Na začetku 2000 se je še marsikaj dalo. Včasu krize so firme in pri tem je tudi ostalo pričele enostvno funkconirati po sistemu – če ti kaj ni prav pa pojdi. Resno nobena pridnost ali koristnost ni dovolj – če te nekdo noče plačat te pač ne bo, ker ve da so tvoje alternative zelo omejene. Da lahko imaš srečo, ni pa pravila. Ta moment je seveda malo bolje, ampak stotine ljudi je med krizo odšlo – pa je bilo veliko tehničnih profilov – ker enostavno niso imeli druge možnosti. Dobri ali ne. Tisti, ki so ostali pa so se sprijaznili s tem kar jim je bilo ponujeno.
–
Tako, da tudi če si deloven in iznajdliv, dobro izobražen ali še bolje pravilno izobražen, ni to nobena garancija več, da boš karkoli dosegel. Seveda lahko imaš srečo, lahko pa ti ponudijo delo preko sp-ja, sedaj pa se odloči koliko let si pripravljen vržt stran in tvegati. Ker mislim, da smo še daleč ko se bodo podjetja pri nas “borila” za kader, ker ga je dosti. Še več, vedno bolj se mi zdi, da je edina stvar ki res pomaga če se prav pišeš oz. poznaš prave ljudi.
–
Če je v 80-ih bilo dovolj za boljši izhodni položaj, da si imel diplomo, v 90-ih, zgolj da nisi študiral na filofaksu, v 2000-ih, da si znal še kakšen jezik ali bil res koristen za podjetje, danes ne pomaga prav nič. Če se znajdeš in maš malo sreče je pa itak vedno delovalo. Samo tako smo spet pri loteriji iz naslova :D.
@Fox, imaš prav.
In tudi nisem imel namena biti preveč “pameten”, ker sem že povedal, da sem imel srečo tudi jaz. Osebno pa poznam tri visoko izobražene osebe v najboljši letih, ki so se izselile iz Slovenije. Upam si trditi, da za vedno oz. vsaj do njihove penzije. Izselile so se daleč stran in glej ga zlomka – v samo nekaj letih so si ustvarile za slovenske razmere skoraj sanjsko eksistenco. Je pa res, da tam – kolikor sem poslušal od njih – mnogo bolj cenijo znanje.
Še za konec, v današnjem svetu je neka dobra osnovna izobrazba pomembna (če ne drugega, zaradi okolice in kolegov/kolegic, ki jih spoznaš). A veliko bolj je pomembna fleksibilnost in vseživljenjsko učenje. Statičnost in pričakovanje, da bo država “omogočila” dobro službo se mi zdi vedno bolj iluzorno.
Sej to je najbolj žalostno ker isti ljudje pri nas ne morejo živeti v tujini pa prosperirajo. S tem, da se vrjetno vsem nam zdi neumno, da smo še vedno tukaj, ko slišimo za nekoga, ki mu je pa v tujini uspelo … med tem ko si sam čakal. Pa ne da mislm, da je tam vse z rožcami poslano ker poznam tudi drugo manj lepo plat. Ampak vseeno … vselkakor bolj cenijo dobro opravljeno delo in znanje in to so pripravljeni tudi nagradti. In mene osebno najbolj to moti, da je pri nas vse bolj odvisno od “malo sreče” kot pa od pravih sposobnosti. Ker zakaj naj se potem človek zares trudi?
@bela
Preveč osebno si vzela moj komentar. Svet je dosti surov, in slovenci želimo biti romantiki. Vsega nikoli ne moreš imeti. Če bi si zares želela stanovanje bi ga tudi mela. Toda odločila si se drugače. Ne zdaj biti jezna.
Mislim, da avtor bloga ne želi da komentiram. Tak da sem out. Priznam, da sem primitiven v načinu izražanja, vsak ima svoj stil. Srečno vsem predvsem pa pogumno in pametno pri naložbi za stanovanja oz reševanju stanovanjske problematike. Še naprej bom pa veselo bral blog. Najlepša hvala.
@JAZSEMBOG: imaš večinoma prav. Pri nas v podjetju ja kar nekaj mladih, ki stalno jamrajo, da ni mogoče priti do stanovanja in da jih sistem jebe. Naj povem, da vsi zaslužijo nadpovprečno slovensko plačo. Vozijo avtomobile (sicer rabljene) višjega srednjega razreda, imajo mobitele za 1000€, ki jih menjajo vsako leto in stalno visijo po lokalih. Vedno pravim, da so si sami izbrali tak način življenja. Jaz sem bil v njihovih letih že v svojem lastniškem stanovanju, res pa vozil 10 let starega renaulta.
@bela. Če seme za hipec vskočiti, jaz sem medklic od @jazsembog3 dojel pozitivno. Tako kot pač si prijatelji med seboj povejo (“ti si butast”), pa ne mislijo ničesar slabega. Sicer je pa @jazsembog3 že vse povedal. Trpljenje je stvar izbire. Iz tvojega zapisa sledi, da ti je v Sloveniji kar dobro in da – če sejšteješ pluse in minuse – si kar zadovoljna s situacijo. Potem je to to:)
@jazsembog: Ne, ne, ti si prava popestritev v družbeni stuaciji, ko babi nihče več ne upa več reči baba in ki zanika, da je moški pač take vrste bitje, ki razmišlja najprej s spodnjo in šele potem z zgornjo glavo. Tega zlepa ne bomo spremenili, zgrda jim pa očitno počasi uspeva.
—
Sicer pa, še enkrat: rešitev za Slovenijo kot socialno državo ni v tem, da se vsi sposobni odselijo in s tem rešijo svoj problem. Seveda imajo, ne le pravico, ampak tudi dolžnost do samih sebe, da to naredijo. Dejstvo pa je, da z odseljevanjem najsposobnejših – ki bi tu zaslužili 1.500 evrov, v tujini pa 3.000, strošek za stanovanje pa je skoraj enak – Slovenija na socialnem področju samo še nazaduje. In to ljudem pač ni jasno.