Klinc! Dirkat je fajn tudi v srednjih letih, tudi ko nimaš več skoraj nobene tekmovalne perspektive, tudi ko pri submaksimalnem pulzu cagaš, namesto da bi se gnal do maksimuma. Težava je proces, ki te sploh postavi v pozicijo, da lahko vsaj približno dirkaš.
Tudi če greš na svetovno prvenstvo samo pogledat kako je videti, ne iz prve vrste, ampak z odra, si v pripravah na to ne moreš privoščiti ležernega vozakanja ali pretiranega izčrpavanja telesa. Zlahka pozabiš na smisel rekreacije. Sredi oktobra ugotoviš, da si od re-kreacije, ironično, izčrpan. Mentalno in fizično. Duh gravlanja™ je mrtev, naj živi popivanje!
Ampak, najprej … epska fura
Želel sem si dolge, neumne fure. To naj bi bil zaključek sezone: ne zadnja vožnja letos, še se bomo vozili, ampak vozili se bomo po svinjariji, oblečeni bomo v cunje, za katere nas prepričujejo, da so tople, a zračne. Po vsaki vožnji bomo prali bicikle. Kdor bo na kolesu vzdržal tri ure, bo junak Strave, kdor bo na trenažerju vzdržal več kot dve uri, bo junak Zwifta.
Zaključna fura je zadnja od tistih, ko lahko v poletnem času osem ur goniš v hribih v kratkih hlačah in ti ni treba biti doma najkasneje ob petih. Sledijo štirje, pet mesecev neudobja, ko vozimo le zato, ker imamo radi ta šport. Za vsak slučaj, ker nikoli ne veš kdaj bo konec indijanskega poletja, sem si vzel prosto sredo.
Želel sem ti videti nekaj novega. Okoli Snežnika sem prevozil skoraj vse ceste, nikoli pa nisem drgnil gravla v Risnjaku. Obetal sem si enako čedne gozdne ceste, vendarle sta vmes samo šengenska meja in ena globel. Najprej sem mislil, da bom moral na Rakek z vlakom, a me je kalvarije odrešila Ana s prevozom do Cerknice. Turo sem lahko podaljšal na dobrih dvesto kilometrov in po Simonovem nasvetu načrtoval še skok na Guslico, skoraj 1500 metrov visoko. Cesta je slaba, me je opozoril, a je vozno in se splača.
Svežina
Kakšen človek te v sredo zjutraj pelje v Cerknico? Človek, ki te podpira v tvojih norostih. Ki se zaveda, da je znosen moški samo srečen moški, ki ga moraš sem pa tja pustit pri miru. Če bi šel z vlakom, bi se v hladno dopoldne odpeljal šele ob desetih, tako pa sem lahko štartal že malo čez devet. Gorak Endurin brezrokavnik namiguje dokazuje, da sem že starejši občan, ampak to je res praktičen kos, kot tisti sive, pletene jopice, ki jih nosijo dedje.
Ne vem če bi lahko Cerkniškemu jezeru rekel jezero, prej mlakuža, tak je bil tudi vonj v zraku, vendar se niti ne spomnim, kdaj sem tam videl toliko vode.
Ni boljšega kot na jesen štartat v jutranjem mrazu. Zrak temperature devet stopinj mi je božal gola kolena, medtem ko mi je život grel Primaloft, srce pa duh gravlanja™. Že dolgo nisem tako užival.
Vpadnica na Babno Polje je predobra, da bi bila resnična. Do tod nisem srečal prav nikogar, prvi je bil kraški ovčar, ki svoje poslanstvo jemlje skrajno resno. Njegove ovce so na varnem.
Med rise in medvede
Na drugi strani meje sem se znašel na neznanem terenu. Prezid sicer poznam bolje, kot si mislite, na levi serpentini ceste v Čabar pa sem zavil v divjino.
Na področje medveda.
Presenetilo me je, da sem še lep čas napredoval po asfaltirani cesti, dokler me ni navigacija poslala na markirano, z listjem prekrito pešpot, v grozno strmino, kakršnih doma nisem vajen. Če bo tako, mi trda prede, sem si mislil, a na lepem sem bil spet na kot oglje črnem pasu asfalta, širokem za kočijo.
Sredi ničesar je nekaj bajt in spomenik žagarskim delavcem, ki so stavkali 1. maja 1928, potem pa ni več sploh ničesar. Malo obupnega asfalta in malo čednega makadama. Veliko razpotij in kak čuden zavoj, ki je zmedel kartografe, potem navigacijo in nazadnje mene.
Vrh
Snežniški gozdovi so odročni, samotni konci. V Risnjaku je še huje, čeprav sem srečal nekaj ekip gozdarjev. Niso me presenetili, sem pa jaz presenečal njih. Opazovali so me z zabodenimi pogledi, ob katerih mi začne odzvanjat v glavi melodija bendža.
Podlaga je postala neizprosna, vzponi smešno strmi, na spustih se ni dalo nadoknaditi časa. Obratno. Namesto da bi drvel dol petdeset na uro, sem se jajcal dvakrat počasneje.
Je pa skrajno lepo, a bi namesto v duhu gravlanja™ tam raje užival v duhu gorskega kolesarjenja.
Zaostajal sem za časovnico in zaostajal sem čedalje bolj. Naj sploh zavijem na Guslico? Dobrih tristo metrov višinske razlike bi pomenilo dobrih petnajst minut srednje zmernega gonjenja navzgor in pet minut navzdol. Vedel sem, da ne bo šlo tako hitro. Ampak, če sem že tam, sem zavil tja. Najprej sem dvakrat plezal čez podrti drevesi, motorka je rohnela. In potem čudovit prizor s ciljem tam gori.
Ni strmo, ampak ne petnajst minut, skoraj 27 minut sem lezel gor, in še to sem na Stravi prišel med deset najhitrejših med 121, ki smo kdaj šli na vrh.
Od daleč je videti krasno. Organizatorji raznih prireditev, ki sledijo duhu gravlanja in avanturističnega dirkanja, seveda ne pokažejo detajlov.
Nisem se ukvarjal z infrastrukturo rajnke JNA, ker niti nisem vedel, da to obstaja. Zdaj ima gor bazo policija, nadzirajo zračni promet ali nekaj takega. Bolj so me navduševali razgledi. Na Snežnik.
Na morje.
Na spust.
Ne agonija … apatija
Guslica mi je pokazala hudiča, besno sem zaostajal za časovnico. Ko sem bil spet na asfaltu, sem imel dve možnsti: navalim na Platak ali uberem bližnjico in si prihranim šest kilometrov. »Petnajst minut gor ali dol,« sem si rekel. »To smučarsko središče moram videti.«
Ampak nimaš kaj videti. Bifeji so bili zaprti. Vzdržat bo treba do Mašuna.
Ovinek je poskrbel vsaj za razgled na najvišji vrh dneva.
Še naprej sem se sredi ničesar vozil po počasnih gozdnih cestah, ne v agoniji, gotovo pa v apatiji. Bolj osladni opisovalci kolesarskih užitkov bi nalagali o nekakšni meditaciji, jaz pa pošteno povem, da sem jebal ježa. Niti sto kilometrov še ni kazal števec, do doma sem jih imel še več kot sto in do teme sem imel manj kot štiri ure. Misija nemogoče, jaz pa sem pri tem objektu falil neko obskurno križišče in se zapeljal naravnost, ne več kot petsto metrov predaleč, pa vendar.
Smrdljivi duh gravlanja™
V obskurnem križišču sem se napotil po obskurni stezi, prekriti z listjem, tako da sem gramoz pod kolesi le čutil, ne pa tudi videl. Ob vsakem obratu pedalov sem pričakoval nepričakovano. Kot da sem za vsak meter prevožene poti naredil dva metra. Predvideval sem, da sem na hrvaški strani, a nisem bil prepričan. Vsak trenutek sem pričakoval srečanje z ilegalci ali medvedom, videl pa le starega clia s slovenskimi tablicami, lastnik je najbrž nekje nabiral gobe.
Navsezadnje sem prišel na znano cesto, ki vodi tik ob meji, in življenje je bilo takoj lepše. Lepo utrjen teren, normalni nakloni … šele čez nekaj dni sem med analizo izleta ugotovil, da bi se lahko, kjer sem zgrešil križišče, odpeljal naravnost in se kaj kmalu pripeljal v Slovenijo po normalni cesti, pol hitreje in z veliko manj truda.
To je ta duh gravlanja™ … odkrivanje novih terenov. Jebanje ježa. Kot včasih, s pametnim telefonom, ki je uporaben samo še kot fotoaparat, ker ne lovi signala. Duh gravlanja™ … zatlačite si ga v tolste jenkijevske riti. To sem si mislil, ko sem grizel proti Leskovi dolini po še neznani cesti, spet več kot 1400 metrov nad morjem.
V gozdovih, kjer se zdi Slovenija velika
Tak je razgled tam, kjer si sredi ničesar.
Zmanjkovalo mi je vode, zato nisem dovolj jedel. Napor sem mlahavih nog odmerjal previdno, šlo je samo še na maščobo. Mašun mora biti za ovinkom, sem si mislil, ko mi je smerokaz povedal, da je še šest kilometrov. Fak, tja se vedno vleče, neglede na to, iz katere smeri greš. Pred odhodom nisem preveril, ali je gostilna odprta. Seveda mora biti odprta, vedno je, gozdarji morajo nekje dobit malico.
Gostilna je bila zaprta.
Od Platka, dve uri in pol, nisem videl žive duše, tam pa sta bili dve, a sem po mojem gledal skoznju, kot zombi. V bidonih niti kaplje vode. Žepi polni sladkih prigrizkov, a po suhem grlu sem lahko spravil le ostanek kiselkastih črvičev priznanega proizvajalca gumijastih bonbonov. Do doma še osemdeset kilometrov. Do teme še ura in pol. Ne vem kdaj sem nazadnje napredoval tako smešno počasi.
Pred zimskim spanjem
Glede favne ne morem poročat o ničemer posebnem, razen o medvedu. Malo nad Cerknico, tik nad cesto, ki vodi po južni strani polja oziroma jezera, je nekaj časa bezljal pred menoj po cesti navzdol, a preden mi je uspelo potegnit iz žepa telefon, je že urno odhlačal v breg.
Tretji medved letos. Deklevc me je pozneje zajebaval, naj izračunam, koliko medvedov na kilometer je to. Lahko je bilo: 0,0002053 medveda na prevožen kilometer, upoštevajoč kilometražo, beleženo na Stravi. Sliši se malo, dokler ne obrneš: to pomeni en medved na 4.870,5 kilometrov. V resnici pa bi bil zanimiv podatek, koliko medvedov je letos videlo mene.
Bela zastava
Med spuščanjem v Cerknico sem premleval kako se izvleči iz godlje s celo kožo.
Varianta A: v Cerknici se zabubim v gostilno in se bašem s hrano, dokler me ne poberejo dobri ljudje.
Varianta B: čez Menišijo in barje se vračam v temi. To bi bilo epsko, a skoraj neizvedljivo, ker sem prednjo luč pustil doma. Le zakaj, boste vprašali, ko pa je dan kratek, življenje osamljenega kolesarja pa nepredvidljivo. Enako me je pred štartom vprašala Ana. Bevsknil sem, da ne bom tega sranja s seboj vlačil. Še dobro, da nisem, sicer bi verjetno po lažjem okrepčilu res kar v temi navalil med zveri.
Na varianto C sem se spomnil šele čez čas. To več pove o Slovenskih železnicah, kot o meni, saj se zdi v tej deželi skoraj neverjetno, da bi obstajala uporabna povezava, ki bi prepeljala do prestolnice v doglednem času mene in bicikel. Vendar sem že sredi gozda, čim sem ujel signal, ugotovil, da vozi z Rakeka vlak tako rekoč vsako uro in da lahko peljem tudi bicikel. Gas na Rakek!
Žal nisem imel časa niti za kebab, kaj šele za pivo nasproti železniške postaje, v tako zanikrnem baru, da česa takega človek verjetno ne doživi niti v Turkmenistanu. Železniška postaja daje le malo boljši vtis, a tokrat po tleh vsaj niso ležali kondomi, kot takrat, ko sem bil tam nazadnje. Kartomati še zdaj ne funkcionirajo, voznino lahko na vlaku plačaš samo z gotovino. Do Tivolija sem se peljal eno uro. S kolesom bi prišel v poldrugi uri, resda v trdi temi.
Bom šel pač še enkrat
To je bila kar resna fura: skoraj 170 kilometrov, več kot 3000 metrov višinske razlike. Ampak nisem zvozil do konca. Čez Risnjak sem izgubil vsaj uro časa zaradi slabih cest, povprečna hitrost bi bila v normalnih okoliščinah od dva do tri kilometre na uro višja. A ni razloga za sram. Vedno človek ne zvozi. Če bi šlo vedno gladko, ne bi bilo zanimivo. Sem pa tja se moraš razbit ali defektirat ali zaružit.
Me pa žre, da se je zgodilo ravno na zaključni furi. Lani sem na zadnji padel čez psa, razbil čelado in po slučaju ne tudi ključnice. Tako slabe volje sem bil, da sem do konca leta na kolo sedel samo še nekajkrat. To se ne sme ponovit.
Zato bom, utrujenost gor ali dol, izvedel še eno zaključno furo. Vreme mi je naklonjeno, termin manj: potem ko sem izpustil Klemna Klemna v Križankah, bom zamudil še Deejaytime back in time, le zato, da bom na zadnji dan v poletnem času odbil še drugo zaključno in zaključil sezono v duhu gravlanja™.
Trasa: Cerknica–Dolenje Jezero–Babno Polje–Prezid–Kranjci–Guslica–Platak–Mašun–Cerknica–Rakek
Razdalja: 168 km
Višinska razlika: 3000 m
Najvišja točka: 1474 m (Guslica)
STRAVA
Brez komentarjev