Ofenziva na moške: Stranišča brez pisoarjev

Pred časom sem zasledil novico, da Fakulteta za družbene vede uvaja skupne sanitarije za ženske in moške. Čeprav je bilo jasno, da gre za z zdravim razumom skregane težnje po zabrisovanju razlik med spoloma oziroma spolnimi identitetami, se mi je zdela rešitev simpatična, ne z vidika enakopravnosti, ampak tudi praktičnosti.

Diskriminacija žensk – na straniščih

Med najbolj koristne prispevke za izboljšanje položaja žensk v družbi štejem kolumno Nataše Briški, v kateri je problematizirala majhno število straniščnih enot v ženskih javnih sanitarijah. Izhajala je iz dejstva, da ženske zaradi fizionomskih in anatomskih značilnosti za odvajanje vode porabijo več časa kot moški in predlagala uniseks stranišča že pred petimi leti.

Kot je opozorila, je po Pravilniku o minimalnih tehničnih pogojih in o obsegu storitev za opravljanje gostinske dejavnosti ženskam na voljo, ne enako, ampak celo manj straniščnih enot. Poleg stranišč imajo moški namreč na voljo še pisoarje:

»Če ima prostor za strežbo do 50 sedežev, mora imeti eno stranišče za ženske ter eno stranišče in en pisoar za moške, od 51 do 120 sedežev dve stranišči za ženske ter eno stranišče za moške in dva pisoarja, več kot 120 sedežev pa mora imeti na vsakih nadaljnjih začetih 120 sedežev eno stranišče za ženske ter eno stranišče in en pisoar za moške.«

Prdenje v družbi žensk

To je seveda norost. Med seboj smo si različni, a po mojem ne toliko, da bi morali sanitarije ločiti na moški in ženski del.

Pojma nimam kaj ženske počnejo na javnih straniščih in me to niti ne zanima, a domnevam, da nič takega, česar ne bi mogle početi tudi na skupnih, uniseks sanitarijah. Razen, če tudi ženske, tako kot moški, med uriniranjem sproščeno izprdevajo pline, ki so jih v spodnjem delu prebavnega trakta zadrževale med predavanji, sestanki ali za mizo prestižne restavracije.

Ravno zaradi takšnih praks je ločevanje ženskih in moških sanitarij morda smiselno, a obenem se mi zdi normalno, da ženske v primeru gneče, če želijo, zasedajo tudi moške facilitete – in obratno, saj smo vendar enakopravni. Pravica do odvajanja in iztrebljanja je temeljna pravica vseh živih bitij, zato je legalizem na tem področju odveč. Če opazim, da na ženski strani povpraševanje po straniščih presega ponudbo, sem dame vedno vljudno povabil v moške prostore.

Transseksualci so zadovoljni, a tu so logistične, higienske in ekološke težave

Včeraj pa sem prebral, da so na Fakulteti za družbene vede, ne le ukinili ločene ženske in moške sanitarije, ampak tudi odstranili pisoarje. Odstranili pisoarje? Odstranili enega najbolj praktičnih pridobitev človeštva?

Take poteze ni mogoče razumeti z zdravo pametjo, je pa seveda logična posledica nezdrave pameti, ki je začela prevladovati na družboslovnih fakultetah pod pretvezo naprednosti in enakosti spolov oziroma spolnih identitet. Pred stoletjem so se feministke borile za pravice žensk in dosegle so velike stvari pa tudi nekaj banalnih, na primer, da je za ženske sprejemljivo nositi hlače. Leta 2019 pa so v Sloveniji dosegle, da so na semaforjih za pešce narisane ženske silhuete … ki so oblečene v kikle.

Drugi dosežek pa je očitno odstranitev pisoarjev iz skupnih stranišč, kar razumem med drugim za simbolično kastracijo moških. A odstranitev pisoarjev je, ne le nov očiten napad na moške, ki se staromodno identificirajo kot moški, ampak tudi nepraktična poteza z logističnega, higienskega in ekološkega vidika. Pisoar je imenitna rešitev, ki skrbi za hitro fluktuacijo obiskovalcev sanitarij, lažje ga je čistiti in za izpiranje porabimo manj vode.

Ogrožena intima moških?

Še posebej aboten je razlog za odstranitev, kot ga je za Siol navedla dekanja Monika Kalin Golob: »Preprosto ni bilo mogoče zagotoviti, da ne bi, ko stopite iz kabine, ogrozili intimnega prostora tistega, ki uporablja pisoar. Ni šlo drugače, želeli smo zagotoviti dobro počutje vseh, zato so zdaj tam na voljo samo kabine, prej sta bila tam še dva pisoarja.«

V moških straniščih je intimni prostor uporabnika pisoarja ogrožen tudi na moških straniščih. Tudi če so stranišča ločena, marsikdo raje izbere kabino, ker ga je, kaj vem, sram urinirati po moško. Ampak to je njegov problem, ki ga reši preprosto tako, da skupaj z ženskami počaka na prosto kabino. Tako pa so, v dobro peščice pezdetov, vzeli pisoarje kar vsem.

Če je intimni prostor res tako huda težava, pa bi bilo morda ženska in moška stranišča smiselno spet ločiti. Očitno niso vsi tako napredni in sproščeni kot tisti, ki lahko uriniramo pred občinstvom, in to ne glede na seksualne preference opazovalcev. Za pripadnike ostalih spolnih identitet, ki jih je relativno malo, pa lahko seveda uvedemo še tretji, torej uniseks oddelek, seveda brez pisoarjev.

Vključujoča družba … ampak brez pisoarjev

Na Twitterju sem sicer zabeležil kar nekaj pozivov k uporu, kot je na primer scanje pri spuščeni deski ali kar v umivalnik. Skrb moškega dela populacije me seveda ne čudi. Takšne prakse se vedno uvajajo s počasnimi, komaj opaznimi spremembami, dokler seveda ne prevladajo.

Na koncu se ne bi čudil, če bi uriniranje v stoje kar prepovedali, in to z enakimi besedami podpore kot v primeru skupnih stranišč brez pisoarjev: »Če želimo biti vključujoči in progresivni, moramo iti v pravo smer, da čim več ljudem omogočimo udobno počutje.«

Pisoar imam celo doma. To sicer ni rešilo zakona, je bilo pa, dokler je trajal, življenje znosnejše. In je še vedno.