Na stara leta na svetovno prvenstvo

Ko sem že mislil, da sem se spametoval in ne bom več dirkal, sem dobil med noge novo gravel specialko s čistokrvnimi dirkaškimi geni in Debevec me je v dveh korakih prepričal v nastop na kvalifikacijski dirki za prvo svetovno prvenstvo v gravlanju.

Preden sem se zavedel, sem delal intervale, vpisal sem se v športno društvo, pridobil tekmovalno licenco, opravil podrobne zdravniške preiskave in šel celo tako daleč, da sem trideset evrov zagonil za rezervno zračnico. V soboto dirkava Gravel World Series La Monsterrato.

Prestar za to sranje

Kolesarski šport je simpatičen, dokler se ga greš umirjeno, a ko gre čez mejo, se lahko spremeni v nočno moro. Resno sem razmišljal, da sem prestar za to sranje. Ne fizično, ampak mentalno. Nobene motivacije nisem imel za to, da bi si zadajal prekomerne bolečine. Malo že, verjetno nadpovprečno veliko, a niti približno toliko, kot včasih.

Gnusi se mi reklo, skoraj že mantra, da si star le toliko, kot se počutiš. Vraga, telo se stara in zrel človek se mora s tem sprijaznit.

Spoštujem like, ki se z amaterskim športom ukvarjajo na amaterski ravni, ampak čez deset let ne želim biti presušen petdesetletnik, ki ob radenski ljudem z lažno skromnostjo razlaga, da niso 200-kilometrski treningi nič posebnega.

Preblizu, da bi zamudila

Smešna, za debelo zaveso skrivnosti zavita zadeva, ki se ji reče UCI svetovno prvenstvo v gravlanju, je dobila obrise nečesa, kar se bo očitno zares zgodilo. Ne le to, ne bo se zgodilo v obljubljeni gravlerski deželi, kot so bili prepričani samookolicani pionirji gravlanja iz Amerike, ampak v tradicionalni deželi kolesarskega športa. »Priložnost, ki je ne gre zamuditi,« si je mislil moj dobri kolesarski prijatelj Blaž, ko je 17. junija zjutraj prebral novico, da se ima prvenstvo v začetku oktobra zgoditi v Benečiji.

»113 kilometrov, to je pičkin dim za naju,« mi je pisal.

Tisti čas sem bil teoretično sicer še kako samozaposlen, praktično pa precej brez posla, zato sem, še preden bi se lotil iskanja novih priložnosti, s precej optimizma glede prihodnosti načrtoval dolgo in brezskrbno, z bizarno dolgimi gravlerskimi turami začinjeno poletje. Toda klasika na najdaljši dan v letu je bila zadnja predolga fura. Tam sva sklenila, da se projekta svetovno prvenstvo dejansko lotiva, seveda najprej z nastopom na kvalifikacijski dirki med piemontskimi vinogradi.

Dirka, ki jo je mali oklical za pičkin dim, naju čaka to soboto.

Spirala nazadovanja

Lotil sem se hitrejših voženj, skoraj po principu polariziranega treninga. Načrt, da bi shujšal za dve do tri kile, je padel v vodo, ker sem enostavno preveč žrl. A dogajalo se je nekaj še hujšega. Napredoval nisem niti za sekundo. Zanič sem že vse leto in za to ne najdem pravega vzroka, razen pomanjkanja motivacije za resno matranje.

Ne sprejmem teorije, da je za to kriv EMŠO, kot mi oponašajo pametnjakoviči. Seveda je res, da moja enotna matična številka občana letos še vedno vključuje kombinacijo cifer devet, osem in tri, ampak v praktično nekaj mesecih človek ne more biti deset odstotkov slabši. V redu, debel sem, a ne toliko, sploh glede na to, da je Factor LS izdatno lažji od Cinellija, ki po dveh sezonah in pol ter skoraj 38.000 kilometrih uživa zasluženi pokoj.

Brez motivacije ni nič. In mene športni cilji nekako ne motivirajo. Prej obratno.

Formalnosti

Včlanit sem se moral v športno društvo in kar logično je bilo, da sem izbral ŠD Supersnurf, glede na to, da vsaj skromno goji tudi gravlanje. Že naslednji dan sem pri Kolesarski zvezi Slovenije pridobil še tekmovalno licenco.

Druga formalnost, ki bi se lahko po res slabem scenariju precej zapletla, je bil zdravniški pregled. Za dirkanje v Italiji je obvezno zdravnikovo spričevalo, da sem tega sploh sposoben, ne da bi me bilo treba nekje oživljat. Resnici na ljubo je za gospode mojih let tovrstni letni pregled tudi priporočljiv, a sem seveda vedno odlašal, dokler ni bilo nujno.

Na zdravniškem pregledu med obremenitvenim testom med drugim ugotovijo pripravljenost glede na povprečno osebo istih let in spola. Ob tako dobri pripravljenosti, ki za okoli sto odstotkov presega povprečnega 39-letnika, se je težko upreti egotipu, če izvid pravi, da »obremenitev gospoda uvršča v prvi funkcionalni razred«, ocenjena zmogljivost pa je »izrazito nadpovprečna«.

Ampak, dobro, saj vendar ne grem na priložnostni turnir v gostilniškem pikadu s čikom med zobmi, ampak na ene vrste svetovno prvenstvo, torej se nadpovprečnost nekako pričakuje. Med sebi enakimi pacienti se hitro znajdeš v sivem povprečju.

Age grouper

La Monsteratto je ena od enajstih dirk serije UCI Gravel World Series, ki štejejo kot kvalifikacije za prvo UCI Gravel World Championships. Dirka se po starostnih grupah, enako kot v UCI Gran Fondo World Series, torej kot na Franji.

Dirkam v precej neugodni grupi 35-39 let, torej je večina mlajših, a že pred časom sem nekje napisal, da bi moral vsakdo nehat dirkat v trenutku, ko začne gledat svoj rezultat v starostni kategoriji. No, na svetovno prvenstvo se skozi kvalifikacije uvrsti četrtina najhitrejših v starostni kategoriji.

To lahko razumeš kot pičkin dim – če spet uporabim to čedno terminologijo – in lani me sploh ne bi skrbelo letos pač me. Namreč, precejšen delež echt gravlerjev se zmrduje nad vsem, kar vsebuje kratico UCI, češ, Mednarodna kolesarska zveza bo z butastimi pravili zjebala še zadnje pribežališče kolesarjev, ki radi nosijo predolge ali prekratke nogavice in se vozijo po makadamih z aerobari, smešno širokimi balancami in abotno širokimi gumami. Mimogrede, jaz menim obratno, a o tem kdaj drugič na kakem bolj specializiranem blogu.

Kakorkoli, če se ti ljudje iz nekega protesta ne bodo primajali v Quattordio in bodo tam štartali samo dirkači, ki me v zagrizenosti bistveno prekašajo, lahko postanejo stvari hudičevo težke. Mimogrede, v Franciji je v moji starostni grupi dirkal Niki Terpstra. Včeraj sem videl, da se je v moji grupi kvalificiral tudi Nicholad Roche, je pa res, da ta 38-letni gospod ne dirka več v world touru – od letos.

Brez optimizma ni nič

Organizacija dirke je precej italijanska, tako sem na primer danes videl že tretjo različno traso, ki pa bo očitno dolga okoli 120 kilometrov z okoli 1700 metri višinske razlike in obilico kratkih klancev, ki znajo biti tudi svinjsko strmi. Računam, da se bom prehranjeval izključno z geli, kot to menda velijo zadnji trendi v kolesarski prehrani.

Nekaj optimizma sta mi sicer vlila zadnja hitrejša treninga – sovražim to besedo, ko gre za mojo kar smešno športno pripravo, ampak dejansko sem počel prav to. Ene vrste napredek sem opazil vsaj v tem, da sem šel lahko čez sebe. Skratka, še vedno sem precej zanič, ampak se vsaj peljem z občutkom, da bi lahko tudi dirkal.