Krožna tura po vzhodnih Kamniško Savinjskih Alpah

Tura na Skuto je bila letos brez konkurence najlepša. Na najdaljši se mi tokrat ni hotel pridružiti nihče, pa saj se niti nisem silil najti družbe, ampak sem si enostavno želel dolge, samotarske ture. Tudi Pippa je tokrat ostala v kotlini, in to v dobri družbi.

Že nekaj časa sem se želel sprehoditi po krožni poti čez Korošico, Ojstrico, Škarje, Planjavo in Kamniško sedlo. Moj zbiralec podatkov se je tistega jutra odločil, da bo po celonočnem polnjenju baterije crknil, doma pa sem izračunal, da sem prehodil 20 kilometrov in kar krepko čez 2000 metrov višinske razlike. Te cifre večino verjetno prepričajo v dvodnevno turo, meni se pa nikakor ne ljubi valjat po planinskih modrocih, zato raje opravim naenkrat. Pa še hvalim se lahko potem na blogu ne da bi kdorkoli od bralcev vedel, kako mizerno sem bil videti, ko sem se končno privlekel nazaj do avta.

Iz doline sem krenil točno ob petih zjutraj, še v trdi temi. Začetek po planinski avtocesti ob Kamniški Beli je  bil prijeten, a malo naprej od odcepa za slap Orglice je strmina pokazala zobe. Počutil sem se kot smet in med ratrakiranjem v soju lučke sem si spet očital nažiranje z mešanim na žaru in vsem kar sodi zraven. Pod Presedljajem (1611) se je nebo že razsvetlilo, a je bilo sumljivo oblačno – pa ne samo v smeri Kalškega grebena, Kalške gore in Grintovca.

Konj je bil videti še slabše, a vseeno ne tajim zlohotne misli, da bi na Presedljaju raje odvil desno in s turo opravil že nekje do desetih, enajstih. No, proti Pragu se je vendarle nekoliko zjasnilo. Ogromna polja rušja so kar zagorela v temno zelenem, pokazala se je tudi Ojstrica.

Na Pragu se je izkazalo, da je na vrhu sicer sončno, ne pa tudi v kotlini. S sedla naj bi se videlo Kocbekovo kočo – ampak seveda ne takrat, ko sem na terenu jaz. Ampak daleč od tega, da bi se zaradi megle grizel – po svoje mi je še bolj všeč.

Malo niže me je presenetila neverjetno velika čreda ovac. Pričakoval sem namreč govedo.

Pred bajto je bilo kar živahno, ampak sem se hitro pobral naprej. Na dolgih turah nerad izgubljam čas, pa še vremenske okoliščine niso bile obetajoče.

Do Korošice nisem srečal nikogar, naprej pa je bilo ogromno prometa. Prehiteval sem tiste, ki so spali v koči in štartali ob osmih zjutraj. Za menoj je Konj mukoma vztrajal nad kopreno oblakov.

Na zahodu, v smeri proti Škarjam (s travo poraščen grebenast vrh), kamor sem bil namenjen kasneje, je kazalo bolje.

Pot na Ojstrico s te strani sicer ni med najlepšimi, tudi ne med spektakularnimi, a pogledi nazaj, na med grapami smukajoče oblake, so nekoliko popestrili dolgčas.

Pa vendar je lepo. Zanimiv prehod med skalami …

… in mimo miniokna. Kaj ti bo gneča na Prisanku, če imaš Ojstrico!

No in evo mene na vrhu. Levo so Škarje, naprej Lučka Baba, Planjava.

Približan posnetek pa bolje razkrije skupino Rink in najlepšo v Kamniško Savinjskih Alpah – Skuto.

Na drugi stran je še kar vztrajalo mistično hribovsko vzdušje …

Zanimivo, da mi sploh ni bilo dolgčas. Ljudje, ki sem ji srečeval, in ni jih bilo malo, so mi šli celo malo na živce. Motili so mir. Ampak samo nekje do razpotja pod Ojstrico, kjer sem zavil desno, naravnost proti Škarjam. Odcep je kar lahko zgrešiti, no, takrat je bila tam postavljena neka palica. Korošica se je zdela tako zelo daleč …

Pot proti Škarjam in naprej je precej razgibana, ves čas ob skalah, tudi čez nekaj malo zahtevnejših prehodov, problematičnih tudi za psa, vsekakor pa za tiste, ki so jo tam klatili brez čelad. Je mulc vprašal fotra, sicer znanega menedžerja v turizmu: “Oči, zakaj pa mi nimamo čelade, vsi ostali jo pa imajo?” Hja …

Škarje (2179 m) so videti precej zagaman kucelj, pa ne mislim samo s severne strani. Dostop na vrh je sicer strm, a nezahteven.

Mislim, da pot ne vodi prav čez vrh, ampak če sem že bil tam, sem zlezel še tistih deset, dvajstet metrov. In potem po grebenu naprej, proti Lučki Babi.

Logarska dolina …

In z Lučke Babe (po nekaterih podatkih 2244 m, po drugih 2326 m) še razgled na končni cilj – priostreni vrh v ozadju. Vmes so še Vilice (2341 m), kamor pa tokrat nisem lezel, čeprav bi verjetno lahko.

Vreme se je naglo slabšalo, oblaki so bezljali kot podivjani, najbolj jih je privlačila ravno Planjava. Letos z velikanko očitno nimam sreče. Zgoraj sem spet čepel z zategnjeno kapuco na glavi in spet med samimi ženskami, z izjemo očeta, ki je gor gnal familijo samih punc. Tako športne družine danes zlepa ne srečaš, kasneje sem jim dol grede komaj ušel.

In še kar mi ni bilo dolgčas … K Babam na Kamniškem sedlu:

V bajti se nisem mogel upreti kokakoli, malo sem imel že vsega dovolj, najbolj me je pa žrl ogaben spust v Kamniško Bistrico. Melišče je žal odpadlo, gojzarji so se namreč na več mestih odprli, podplat je nekam sumljivo štrlel, pa sem se bal, da bi jih na melišču dokončno uničil in moral dol bos. Zdaj gredo v penzion, dobro turo so imeli za zadnjič, nove sem pa tudi že stestiral na precej raznovrstnem terenu. Tokrat me je od Doma v Kamniški Bistrici čakal še poldrugi kilometer asfalta. Vam povem, da sem med potjo skoraj odvil desno in k Umazanmu Jurju.

Skoraj okroglih deset ur.