Naj pošteno povem, da se mi na Kras Gravel sploh ni ljubilo. To naj bi bil moj sedmi štart v sezoni 2022. Preveč, da bi se, s tekmovalno licenco v žepu, še počutil kot rekreativec. Premalo, da bi res dirkal, kot se spodobi.
Tista prava sezona, ko še kolesarim za užitek, se končuje. Dan se bo podaljšal, vreme bo slabo, ceste svinjske in kolesarili bomo samo še zato, ker radi kolesarimo. Zato bi tisto soboto, naj bom pošten do konca, raje solo, v svojem tempu odkrižaril za osem ur v krimske, javorniške in snežniške gozdove. V je duhu gravlanja, o katerem nabijajo hipiji, ko se zgražajo nad Ucijevim svetovnim prvenstvom. Toda redke budale, ki so pripravljene organizirat gravlerske dirke za peščico podeželanov, ki gravlajo v tej deželi, je treba podpreti z udeležbo. Obenem smo podprli obnovo pogorelega Krasa, ki daje okoli Cerja apokaliptično podobo, ki me je res kar pretresla.
Dirka, ki ni dirka, ampak je dirka
Kras Gravel je pravzaprav nadaljevanje Dogs Gravel Days. Z istim kolovodjo, a na drugi lokaciji in z drugim pivom. Spet z dvema različno dolgima trasama, spet za gravlerje in mauntnbajkerje, tudi s kategorijo za e-kolesarje. To je v udeležbo prepričalo tudi Fotra, zato sva šla na Cerje skupaj.
Po svoje sem si želel odpeljat dirko v udobnem tempu, brez misli na dirkanje. Pravilnik je bil jasen: prireditev ni tekmovalne nagrade, a najboljšim v kategorijah so obljubili nagrade. Organizator niti ni meril časa, a je opozoril, da po sedmih urah ne bo več beležil prihodov v cilj. Razdelili so nam tudi štartne številke. Torej … dirka.
Tudi jaz sem naredil vse tako, kot da bo res dirka. Resna priprava bicikla – v A2U na Viču so mi tudi bliskovito zrihtali novo ročko in balanco, ki se je tudi skrivila ob padcu –, carboloading, aktivacija, na teren sem šel samo z najnujnejšim in polnimi žepi pocastih jestvin. Ker tokrat ni bilo okrepne postaje, sem si ogledal, kje so ob poti pumpe in britofi, kjer bom hitro napolnil bidone. A niti na neobstoječi štartni črti nisem vedel ali bom dirkal ali pač ubral udoben tempo.
Ko zmanjka atomov energije
Z udeležbo na svetovnem prvenstvu za pasom sem se pa tokrat peljal suvereno, kot že dolgo ne. A teren je bil – to sem vedel – po svoje bolj naklonjen gorskim kolesarjem. Trdim, da se to traso sicer hitreje prevozi z gravlomi, a imajo na dirki z masovnim štartom vseeno prednost gorski kolesarji.
Zakaj? Na 40-milimetrskih gumah in brez amortizerjev sicer nisi bistveno počasnejši, a je samomor voziti tik za gorskim kolesarjem. Ta se na široki gumi in z razkošnim vzmetenjem pelje naravnost čez kamne, gravler pa za njim bodisi čaka na defekt bodisi vozi deset metrov zadaj. Potem mora vsakič znova priključit nazaj in vsakič izgubi kak »atom energije«, kot bi se reklo v športnem žurnalizmu.
Užival sem v grupi samih fejst fantov, ki drug drugemu zadajajo bolečino po pravilih ferpleja, kot se spodobi na prireditvi razmeroma netekmovalne narave. A se tudi tam, kjer naj bi veljal duh gravlanja, prej ali slej nariše zmene, ki je prepričan, da ima pravico sotekmovalca odrivati s komolcem. Zmene, ki, ko protestiraš zaradi tega, noče razumet slovensko. Zmene, ki nalašč ali ker je pač nesposoben, v grupi ves čas dela luknje.
Dvakrat zaporedoma sem moral zaradi tega pacienta štukat v temno vijoličnem, kar me je pripeljalo v zoprn položaj. Ko je začel še sikat nazaj, tokrat je znal tudi slovensko, sem imel tega sranja dovolj. Prej ali slej bi itak odpadel, bal sem se pa tudi, da bom zmeneta pred tem porinil v robide. Ne grem se tega Prišel sem se imet fajn in ne zapenjat z budalo, ki se, ko izgubiš živce in ga ozmerjaš, brani z »ne spodobi se, da me zmerjaš«.
Odvil sem in spustil tempo v udobnejšo cono.
Hitra guma je hitra, dokler drži
Breški je šel na domačih terenih odlično in nisem niti pomislil, da bi ga prijel, ko se je peljal mimo s tisto smešno veliko šajbo. Malo naprej je ob grmovju posledice defekta odpravljal Nejc. Potem sem tudi jaz začutil, da je šla sprednja guma k vragu. Spuščalo je počasi, zato sem v miru iskal primerno lokacijo za sanacijo, ki se je ponudila pri nekem britofu sredi ničesar.
CO2 bombica je fina reč, ampak tokrat nisem mogel iz nje iztisnit niti desetinke bara. Marsikdo je šel mimo, jaz sem pa pumpal z minipumpo, tako mini, da je praktično neuporabna. Skozi ta proces sem se nekako restiral in spet dobil veselje do resnega poganjanja, tako da sem krenil naprej v lov precej bolj ofenzivno.
Do Sežane je bilo nekaj presenetljivo lepega makadama, potem sem nekaj kilometrov prevozil skupaj z Gregorjem Gazvodo, ki je nastopil kar s cestio specialko in 33-milimetrskimi gumami za ciklokros. Za te terene absolutno neprimerna izbira, ampak on se je peljal in bržkone niti ni imel defekta, res pa po mojem na razdrapanem makadamu ni imel osnovne šanse, da bi se lahko peljal z menoj, tako da sem spet obtičal sam.
Pod Štanjelom sem šel mimo Anžeta, ki je imel defekt. V Štanjelu pa sem ujel še zadnjo grupco, ki je vozila za Drinkom, Nočkom in Breškijem, prav kmalu smo šli tudi mimo tistega pacienta, ki je torej le dobil svoje, pa ne defekta.
Na koncu smo ostali trije. Onadva sta bila domnevno mrtva in nekako sem razumel, da se bom veselil drugega mesta med gravlerji kot tisti v grupi, ki je opravil največ dela. Vmes sem se ustavil na pumpi v Komnu in natočil vodo, en bidon sem namreč izgubil, tolkel žejo in zaradi tega stisnil gel premalo.
No, na koncu se je izkazalo, da niso bili vsi mrtvi, tako da sem se v cilj privlekel tretji med gravlerji. Na svetovnem prvenstvu se seveda ne bi pustil nategnit, da bi vozil napol na netekmovalni prireditvi, mi pa nekako ne gre v enačbo. Peti generalno, tretji med tistimi z normalnimi balancami.
Pretres tako ali drugače
Najboljša sta bila gorska kolesarja, ki bi bila gotovo najhitrejša, tudi če bi dirkala z gravel kolesi – in če bi seveda zvozila brez defektov. Teh je bilo na pretek in jaz sem bil prvi med tistimi, ki so ga imeli, res pa sem zadevo lahko rešil še kar elegantno.
Kar nekaj ljudi je prišlo v cilj precej tako in drugače pretresenih. Dva ali trije so rekli, da ne razumejo, kako smo to razsuto traso zvozili na gravel kolesih. Res je bilo na meji. Kak bolj progresiven gravler bi se hahljal, češ, treba je vozit feltne 650b in smešno široke gume, jaz pa trdim, da je potem bolje vzet gorsko kolo in se res pelješ kot gospod. Kakorkoli: naslednje leto bom vtaknil pred kraškim gravlom pod gume vložke in seveda ne bom vozil Pirelli Cinturato Gravel H, na katerih sem imel v manj kot tisoč kilometrih dva defekta – prej pa v deset tisoč kilometrih na drugih gumah prav nobenega.
Državno prvenstvo v gravlanju?
Ne vem kaj naj si mislim o državnem prvenstvu v gravlanju na tej trasi, kot ga napovedujejo. Če jim uspe zapret sto kilometrov cest in kolovozov, se mi zdi po svoje to bolj posrečeno kot polurni krogi na sicer lepo polikanih makadamih, kar je druga varianta za izvedbo. Vsekakor bo bizarno videti, če bo zmagal na državnem prvenstvu v gravlanju gorski kolesar, kar se lahko zgodi, saj Ucijeva pravila dopuščajo vsa kolesa, razen električnih. Si pa, naj povem mimogrede in naj ne zveni kot cinizem, slovensko državno prvenstvo v gravlanju predstavljam precej teže, kot sem si predstavljal svetovno prvenstvo v gravlanju. Bojim se, da še nismo zreli.
Za kraško gravlanje pa je bilo bistveno, da smo na koncu z razgledom spiili dva pira, kolikor so jih prijazno vključili v štartnino, pojedli golaž, pametovali in dobili nagrade, ker smo na netekmovalni prireditvi pripeljali v cilj med najboljšimi desetimi v kategorijah. Na koncu mi seveda sploh ni bilo žal.
Brez komentarjev