Kolesarska sezona 2018

Letos sem bil na kolesu manj kot lani, a sem se kakšna dva tedna dejansko počutil zmagovalno – in to ne da bi sploh zmagal. Dovolj je bilo, da sem v nekaj trenutkih pokazal hudiča. Sicer ne vozim s tem namenom, ampak moški včasih rad zarobanti in cesta je za to imeniten poligon.

Po Facebooku, Twitterju in Instagramu sem se na začetku pomladi priključil še Stravi, ki je morda celo najbolj simpatično družabno omrežje – čeprav ne brez očitnih nevarnosti. O tem bi moral nekoč napisati obsežnejši prispevek. Po dolgem času sem spet poskusil kako je voziti na trenažerju. Ne bom še enkrat rekel, da nikoli več, ampak z dobrim starim kolesarjenjem nima Zwift skoraj nobene zveze.

Najdaljša: Aprila čez vršič

Poskus kombiniranja prevoza z vlakom in kolesarjenja se je začel klavrno, a ko sem bil enkrat odvisen samo še od samega sebe, je steklo. Tako zgodaj v sezoni ne brez težav. 210 kilometrov je veliko, sploh če je vmes Vršič. Za tako spektakularen snežni žleb pa se seveda splača potruditi.

Najdaljša z Lisico: V Kamniško Bistrico

Vsak zdrav človek lahko prevozi sto kilometrov, res pa je, da se večini ne ljubi. Mislil sem, da se ne bo ljubilo niti Lisici, da so meje njene trme nekje pri 60 kilometrih. Ampak poleti se je zgodil preboj: »Pripeljala se je na Rakitno. Začela je oblikovati svoj oblačilni slog. Na Instagramu razkazuje bojne rane. Ponosna je na bojne barve. Prejšnji petek je spoznala, da so vozniki avtomobilov kreteni. Danes se ji je utrnila solza, ko je začelo deževati, še preden se je odpeljala iz kafeterije. To je pravi duh! Olimpijski faking duh!« In nekega poletnega dne je prevozila 101 kilometer. In v cilju je bila videti bolje kot na startu.

Najhitrejša: Runda

Edina prava runda je Dolska runda. Že štirideset let. Ali še več, kaj vem. Bili so boljši in slabši časi. Bilo je obdobje, ko je na glavni cesti od Ljubljane do Hrastnika dobesedno čez celo cesto dobesedno dirkalo več kot petdeset kolesarjev. Treba je razumeti voznike avtomobilov, ki so zaradi tega noreli, in navsezadnje je policija z nekaj akcijami naredila red, Runda pa se je morala spremeniti. Ne vem kako je bilo. Na Rundi se namreč nisem pojavil vsaj dvanajst let. Letos sem se vrnil. Povprečna hitrost od doma do doma? 120 kilometrov skoraj 37 km/h.

Tekma leta: Maraton Alpe

Dirkal sem tudi leta 2015 na Merckxovi klasiki in lani na Granfondu Stelvio Santini, a tokrat sem se dejansko počutil olimpijsko in vzel zadevo kolikor toliko zares. Uvrstitev je bila boljša od mojih in tudi Lisičinih pričakovanj. Ženska je mislila, da sem jaz kar en pezde, ki se veliko vozi s kolesom.

Najvišja točka: Edelweissspitze (2571 m)

Pod Grossglocknerjem se je nabralo tudi največ višinske razlike in brez dvoma je bila to najtežja letošnja vožnja. Tudi zato, ker sem prišel tja prekurjen po treh dneh kolesarjenja v Innsbrucku in okolici.

Najstrmejša: Prevozil sem Pekel

Ko sem delal intervju z Izidorjem Penkom, naj mu bo zgodnji kolesarski pokoj v veselje, me je pa fant presenetil s podatkom, da je ta klanec naskočil kar s specialko za kronometer … in to na veliki šajbi! Ampak vsaj ni prišel do vrha, malo mu je zmanjkalo.

Najbolj defektna: Napol polna zračnica ne obstaja

Defektov je bilo lani kar precej. Prvega sem dobil že na prvem spomladanskem izletu. sredi poletja sem ga imel sredi Suhe krajine, ko se je ravno ulilo. Konec poletja, ko sem šel po več kot petnajstih letih spet kolesarit z očetom, sem povozil deset centimetrov dolg žebelj, ki je poskrbel za šolski primer defekta. Še enkrat ga je imela pod Turjakom Lisica, in to točno takrat, ko sem bil edinkrat lani odločen narediti na tisti klanec tri ali štiri ponovitve. Na poti v Kranjsko Goro pa sem defektiral dvakrat in zaključil že na Jesenicah.

Najbolj slastna: Na janjca

Vabila na belokranjskega jagenjčka se ne zavrne, sploh če gre ob večerji pričakovati kakovostno debato o zakulisju sveta kolesarstva. Nastop je napovedal marsikateri junak, a sem navsezadnje čast edinega slovenskega kolesarskega magazina na koncu spet reševal sam. Tako sem dobro izkoristil možnost vrnitve z avtom za enosmerni izlet v Belo krajino. Ostali so spet samo jedli in pili.

Najbolj deževna: Karwendelrunde

Če bom spet začel kolesariti, sem si mislil, ko sem zaključil z resnim kolesarstvom, ne bom nikoli več gonil v dežju. Potem sem po dolgih letih neaktivnosti spet začel kolesariti. Dobil me je prvi dež. Pa drugi. In tretji. Potem sem šel nekoč na kolo, čeprav sem vedel, da bo deževalo. Tudi na krogu okoli gora Karwendel sem se zapeljal naravnost v nevihto. V kratkih rokavih. Pri 14 stopinjah.

Najhladnejša: Open vikend s Katarino, Jakobom in Urhom

Če bom spet začel kolesariti, sem si mislil, ko sem zaključil z resnim kolesarstvom, ne bom nikoli več gonil, če bo manj kot 10 stopinj Celzija. Zdaj kolesarim, četudi je temperatura okoli ledišča.

Najbolj vetrovna: Ekspedicija na veter

Vse bi bilo v redu, če ne bi par dni prej dvesto kilometrov pihalo nasproti tudi tja grede. »V Kozini je pihalo. V Divači je pihalo. Na Razdrtem je pihalo. V Postojni je pihalo. Tik pod vrhom Postojnskih vrat pa je potegnilo tako silovito, da sem skoraj stopil dol. Grozljivo. V veter sem vpil vse kletvice tega sveta. To naredi kolesarjenje iz človeka. Grešnika.«