V osnovni šoli sem bil član planinskega krožka. Mislim, da smo se že v tistih časih, pred več kot petnajstimi leti, priučili celo samovarovanja, sicer pa smo se učili osnove, ki bi jih moral poznati vsak planinec. Najbolj navdušeni smo se udeležili celo teoretičnega tekmovanja, a ga seveda nismo jemali zares. Bistveni so bili planinski izleti, a naučili smo se marsičesa: vedenja v gorah, pravilnega nalaganja nahrbtnika in, seveda, varne hoje v hribe – o ustrezni opremi, ki mora biti prilagojena najslabšemu možnemu scenariju, o spremljanju vremenske napovedi, o nevarnostih precenjevanja lastnih zmožnosti in tako naprej.
Eden izmed pomembnih nasvetov pravi tudi, da v skupini prvi hodi tisti, ki najbolje pozna pot, drugi naj bi bil najšibkejši, zadnji pa najizkušenejši oziroma najmočnejši. On naj bi v skrajni sili pobiral mrtvece oziroma reševal krizne situacije.
A to pravilo je danes očitno pozabljeno. Visokogorske ture, za katere so si planinci nekoč vzeli dva dni časa, danes premagujemo v enem dnevu, za kar ima po mojem mnenju zasluge predvsem napredna oprema, manj pa domnevna boljša fizična pripravljenost. Če že, bi kvečjemu rekel, da smo bolj nori in da imamo manj časa. A tudi dolge ture načeloma niso problematične, če seveda ne precenjujemo svojih zmožnosti in če v težavah držimo skupaj ter podpiramo najšibkejši člen.
No, tudi to pravilo je danes očitno pozabljeno.
Že poleti me je presenetila solo akcija na za povprečnega planinca precej zahtevni gori, ki je bila navsezadnje označena celo za avtocesto, češ, fantje, kaj pa cvikate, saj je greben širok skoraj en meter, pod njim pa samo tisoč metrov visok prepad. Glede na to, da se nekateri bojijo celo žensk, je to precej vehementna izjava. Kaj pa če bi se zadnjemu izmed nas, ker bi ga pač pustili samega, nekaj zgodilo? Kdaj bi ugotovili, da manjka?
Zgodilo se je tudi, da je z vrha po zelo zahtevnem terenu do bajte najprej pritekel fant, dekleta pa od nikoder, čeprav je bila ekstremno simpatična in bi jo moral malo bolj čuvat že zato, da je ne bi navezal kakšen drug planinec, če mu je že za dobro družbo vseeno. In ne, nista bila skregana. Smo ga pa vprašali, kje jo je pustil, in je prostodušno izjavil, da je ona pač bolj počasna. Seveda, počasnost je hudič, sploh v hribih. Še posebej, ker jo je moral vseeno počakat, razen če je šel z avtom sam domov.
Tako me zgodba gorskih reševalcev, ki sem jo danes prebral na PZS, sploh ne čudi. Res je, vsakemu se lahko zgodi, da obtiči v steni. Šokanten je tale poudarek:
Med potjo smo srečali »prijatelje« iz njunega alpinističnega odseka, ki pa si na žalost niso vzeli niti toliko časa, da bi v koči počakali na njuno vrnitev, saj so, kakor smo izvedeli kasneje, »morali« naslednji dan plezat v Klemenčo Peč.
Krasno! Kaj sta pa sploh rinili zraven in skoraj ogrozili njihov ultra podvig v neki brezvezni steni? In, konec koncev, saj so za reševanje do treh zjutraj zadolženi – prostovoljno – gorski reševalci! A da so prej cel dan – prostovoljno – delali na zavetišču, ki ga bodo uporabljali tudi alpinisti? Še sreča, so bili vsaj prej na kraju dogodka!
Te kretene bi moral nujno sankcionirati vsaj njihov ferajn, razen, če je v njihovem sistemu vgrajeno načelo zakona močnejšega: v gorah preživijo tisti, ki zmorejo, z drugimi – preslabo opremljenimi – pa naj se celo noč ukvarjajo prostovoljni reševalci, ki so slučajno v bližini.
Pred začetkom šolskega leta sem bral intervju s specialnim pedagogom Markom Juhantom, ki je med drugim povedal:
V neki ljubljanski šoli, ki je ne bom imenoval, poznam konkretne primere: če si bolan srednješolec, hodiš v gimnazijo, želiš fotokopirati, velja med dijaki cenik, koliko stane, da ti posodijo zvezek – da smeš fotokopirati. Torej plačaš fotokopiranje in učencu “avtorske pravice”. Ali morete verjeti?
Ali lahko od take populacije pričakujemo, da si bodo v kriznih situacijah pomagali ali za pomoč celo žrtvovali svoje življenje – če že prostega časa nočejo?
Zaradi takih ekscesov podpiram vnovično uvedbo obvezne naborniške vojske, in to brez bližnjic v slogu civilnega služenja vojaškega roka, seveda enakopravno za oba spola, v ločenih kasarnah. Zato, da se bo mularija, če jih tega že ne naučijo starši, spet naučila spoštovanja avtoritete in odgovornosti do kolektiva. Če se zajebavaš – sklece. Če se še naprej zajebavaš – čebovanje.
Za seboj so sredi noči v visokogorju pustili dve osebi! Sramota.
29 komentarjev
Neverjetno. Ravno o tem sem razmišljala danes na podlagi nekih dogodkov in enega prispevka oz. intervjuja, kjer osebe ni bilo nič sram, da ga za dolgoletno sodelavko, ki so jo skenslali, ni nič brigalo in je mnenja, da se ga to ne tiče, pa ne bi govoril o zadevi. Skratka, drug teren, ne v planinah, ampak gre za isto stvar.
In seveda 100% podpišem poanto zapisa, ki bi bil lahko razširjen na odnos do stvari povsod dandanes. Hribi so pa dobra metafora itak.
hjah… problem je kultura naroda, mentaliteta, morala, kolegijalnost, KOLEKTIVNA ZAVEST, itd. torej vse vrednote, ki so enostavo izginile… Ja, tudi med našimi vrstniki, kar me najbolj šokira (star 31 let)…
Dvomim, da bi obvezno naborništvo danes, v teh časih, dalo podoben rezultat, kot ga je dala JNA, mi je pa ideja všeč. Rešitve pa žal ne poznam, saj sem v zadnjem času obupal nad ljudmi. Svaka ti čast, da se ti še da!
Točno isto zgodbo o reševanju teh dveh deklet sem jaz prebral na hribi.net. Brez besed sem ostal… res krasni prijatelji!
Sicer pa po tem kaj vse vidiš in doživiš v hribih, še posebej na Triglavu in drugih množičnih poteh ter ob dejstvu da se po hribih tudi krade, da v (nekaterih seveda) kočah goljufajo in so neprijazni… to niti ne preseneča.
Žal so se vse bolezni naše družbe prenesle tam kjer bi jih nazadnje pričakoval – v hribe. V tisti del naše deželice, za katerega smo še pred kake 5-10 leti naivno mislili, da je še neokrnjen in zadnje zatočišče za pobeg pred podivjano slovensko družbo oz. njegovim najbolj bolnim delom.
@Simona Rebolj: Seveda, nikogar se nič več ne tiče, ko sam nasanka, se pa razburja, da mu nihče ne pomaga. Kdor se bojuje z mlini na veter, pa tudi kmalu faše očitek, češ da je nor (kar tudi v resnici je), da naj bo raje tiho in živi svoje skromno življenje naprej.
@Aleš: Seveda, to je naša generacija, pri nas je že zaškripalo, zdaj je pa samo še huje. Starši iz naše generacije, na primer, hodijo v šole z odvetniki in podobno.
Vojska res ne more biti enaka kot v jugi, se pa brez dvoma najde dovolj ljudi, ki so se sposobni na take cepce dret do onemoglosti. Ampak verjetno bi tudi vojska potem hitro fasala tožbo in varuhinjo človekovih pravic.
Ja, seveda, v bistvu postaneš kot slaba vest na dveh nogah za vse druge. Vsak upa, da se njemu ne bo nič zgodilo, sam se pa raje ne bo v nič “vtikal”. Še malo in boš lahko v krvi ležal sredi ceste, ne samo zataknjen sredi planinskih sten, pa bo folk lepo stopil čez tvoje truplo. Ne razumem tudi tistih, ki tako obnašanje do sebe tolerirajo. Na primer omenjena bejba, ki jo je tip pustil za sabo. Ta tip bi bil moj tip samo še deset minut, toliko, da bi se poslovila od njega s kakšno mastno.
Nisem pa prepričana v moč vojske. No, edino to pripombo imam. Žal so tudi v vojski, še posebej v JLA, nemalokrat najebali subtilni in pošteni ljudje, bili maltretirani, medtem ko so kosmate jebivetrske barabe, morda fizično bolj vzdržljive, lahko postale odličen kader za klanje ali ljubljenci kakšnih lopovov pri vrhu. Konec koncev se tudi krone naše vojske danes svaljkajo po sodišču zaradi domnevnih nečednih orožarskih poslov. Naš najbolj popularen vojak je pa itak mikstone … hehehe … in nam je vse lepo razložil. Hočem reči, da res ne bi imela določenih profilov oficirjev rada nad sabo v imenu krepostnega duha. Za navadit se posteljo postlat je lahko okej, ostalo pa samo stran, čim dlje.
Ta egoizem ni samo slovenska posebnost, pač pa je rezultat razvoja družbeno ekonomskih odnosov. Ustvarja se iluzija, da zmoreš vse sam in da pravzaprav drugih ne potrebuješ. Občutek skupinske varnosti očitno ni potreben, pa naj gre za razred, kolektiv, izlet… Vojska je funkcionirala na kolektivni varnosti in se je žrtvovanje za skupino privzgajalo. koliko je danes še tega, ne vem. Digitalizacija daljinskega vodenja orožja je ta občutek za skupnost verjetno zabrisala. Za naborniško vojsko sem bolj iz vidika izurjenosti ljudstva, da ni nemočno pred nasiljem plačancev . Kot kmeti v času kmečkega punta pred prgiščem vitezov.
Egoizem sicer ni slab. Problem je samo v tem ker so egoistični le nekateri. Če bi bili vsi, na tem svetu ne bi bilo revščine, lakote, vojn, izkoriščanja,…
Prededipalci.
Res vam toplo priporočam Zupančičeve Suhe krave. Priznam, definicija problema sama po sebi do rešitve ne pripelje. Se boste pa precej manj čudili vsemu, kar se dogaja v vaši generaciji.
Mogoče bodo vseeno komu pomagale, da bo bolj suvereno vzagajal otroke v popolnem nasprotju z Mainstream vzgojo.
No, puncam prej še, da si najdejo enega pravega dedca. Med Slovenci jih ni več na pretek.
Ljudje smo zares edinstvena vrsta živih bitij.
Najraje skrbimo samo za SVOJO RIT, iz čiste škodoželjnosti pa se po potrebi vtaknemo še v TUJO.
Ta zapis je urbana zgodba in ima toliko veze z realnostjo, kot ima domišlija pisca 😉
Ja, jaz sem se ravno nedavno tega spraševala kam so šle stvari, ki sem jih jaz pred dobrimi 30 leti v mojih šolskhi časih imela za samoumevne. Gre pa za preprosto medsebojno pomoč v razredu in skupno učenje. Ti dve “aktivnosti” sta očitno crknili že desetletja nazaj in danes sem deležna samo zabodenega pogleda moje devetošolke, ko jo vprašam, če ji ne more nihče iz razreda neke zadeve razložiti ali posoditi zvezka, če je manjkala. To se preprosto ne počne več. In potem od človeka ki je že v šestem razredu osnovne šole odklonil izposojo zvezka za sfotokopirat, pričakovati, da se bo v hribih obrnil nekomu v pomoč…
Svizec pa to.
@Simona Rebolj: tudi čez trupla na cesti ljudje že stopajo, slišim. Foter je enkrat videl žensko, ki je na zebri lažje zbila kolesarja (ali pešca). Medtem ko so mu drugi pomagali, je ona še naprej klepetala po telefonu.
Kar se vojske tiče, je po mojem koristno točno to: da te nekdo fajn nadira. Ob navajanju na red, zgodnje vstajanje in tudi fizičnem trpljenju, seveda. Danes mulcev verjetno skoraj nihče več ne nahruli, tako kot vidim, da se nihče več ne zadere na psa, češ, dajmo bit pozitivni. Se strinjam, ampak mularija in psi so razpuščeni, obenem pa mislijo, da jim nihče nič ne more. Seveda jim lahko – če ne zlepa, pa zgrda.
Maltretiranja po mojem v vojski ni dosti več kot v šolah, na delovnih mestih ipd.
Seveda ima vojska več negativnih kot pozitivnih strani, ampak tiste pol leta bi vzdržal vsak, pozitivna pa je predvsem izgradnja kolektivnega duha. Vsi za enega, eden za vse. In, seveda, ne znam si predstavljat, da v isti kasarni čepijo ženske in moški, to bi bila smrt. In seveda kakšno novo rojstvo.
@stricmarc: Točno tako.
@Simon: Seveda je egoizem slab. Po definiciji.
@Janko: Vsaka najprej jamra, da hoče pravega dedca, na koncu pa redkim pravim dedcem očitajo, da so navadni kreteni 🙂
@Beethoven: In hkrati zaničujemo tiste, ki se v tujo rit vtaknejo iz ljubezni, hehe.
@spam: Kdo si je torej izmislil urbano zgodbo? Gorski reševalci z vasi? Ali Marko Juhant? Hvala za odgovor.
@t-inca: Zjutraj sem se spomnil, da so nam že pred leti v šoli razlagali, da se točno to dogaja v tujih šolah: da so si učenci, dijaki in študentje konkurenca, ne pa tako kot pri na,s kjer prepisujemo drug od drugega 🙂 No, zdaj pa imamo.
@chef:
Egoizem sam po sebi ni slab. Je prirojen človeku, dala mu ga je narava z namenom da vsak doseže čim več zase ker to koristi tudi skupnosti. To lahko lepo vidiš pri živalih. Torej da skrbiš zase, sebi privoščiš najbolje, delaš tisto kar te osrečuje, neoziraje se na to kaj mislijo drugi. Po drugi strani seveda tudi, da se ti ne vtikaš v stvari drugih. Josef Kirschner v svoji knjigi ‘Umetnost egoizma’ pravi: ‘Če bi vsi delali tisto kar je dobro za njih, skrbeli zase in malo manj za druge bi bil svet mnogo lepši’.
Jasno, ljudje smo ljudje in ne živali. Tako seveda skrbimo za tiste, ki take egoistične tekme ne zmorejo: starejši, invalidi, reveži(pri slednjih pod pogojem da tudi kaj sami storijo zase ne pa da se samo smilijo sami sebi),… in seveda pomagamo v težavah, v nesreči,… svojemu bližnjemu. Kdor vsega tega ni sposoben pa je sebičneš. To pa je tista zavržna oblika egoizma.
Nek kolektiven duh je seveda potreben. Ker konec koncev je v neki skupnosti uspeh in blaginja posameznika odvisna tudi od uspeha in blaginje skupine(recimo premoženje in standard posameznika je v določeni meri odvisen tudi od standarda in blaginje neke države). Problem se pojavi ko nekdo ta kolektivni duh izkorišča. In ravno taki, ki bi radi druge izkoristili ponavadi trosijo fraze kot: ‘vsi za enega eden za vse’, ‘solidarnost’, ‘ne bodi no tak egoist’, ‘vsi smo v istem čolnu’ in podobno.
A v vojski se naj bi naučili kolegialnosti? Neh no….tistih par mesecev zapovedane ubogljivosti in zlagane povezanosti(tudi vseh pravljic o JLA bratstvu in tovarištvu, ne gre jemat prav resno), bi mogoče predrugačili par ljudi…ostali pa bi po koncu padli nazaj v svoj znani svet.
/Če nekdo skup s tabo prekroka noč, še ne pomeni da ti bo trezen rešil življenje. “Smisel” za drugega imaš, al pa ga nimaš.
Pa še to….le zakaj bi vsa mularija nosila posledice zaradi nesprejemljivih dejanj nekaj posameznikov. Kolektivna krivda? O ne ne, tako kolektivnost pa kar lep kukc gleda….čez kolen dat samo tiste, ki so soplezalce pustili v steni.
Sicer pa…mularijo je nekdo naredu. In ji očitno pozabil dat zgled. Očitno njim tudi vojska ni koristila, a ne?
/še lani je bilo ok in primerno, da so otroci naslavljali učitelje z gospa učiteljica/gospod učitelj…letos je to narobe, letos se imenujejo gospa Rebolj/gospod Zalar. razlaga je bila – gospa učiteljica je premalo spoštljivo in ponižujoče do učiteljev./
Mislim…če so že stari tako pršvasani, ne pričakuj od mularije, da bodo boljši.
Pa še pod črto – če je človek diht,ne gre kr z enim seksat – tako se tud plezat ne gre kr s prvim, ki je pri roki.
Reševalci pa itak…kapa dol, za vse kar naredijo. In to, prostovoljno!
V temle opisu je cela zgodba videti čisto nedolžna: http://www.gore-ljudje.net/novosti/96907/
Me zanim če ima večina mladih alpinistov tako lahkotno dojemanje, v smislu … saj sem zavarovan, če ne bo zneslo me pridejo iskat, pa še zabavno bo, kaj bi se preveč pripravljal.
@chef:
Razumem tvoj point in bi se strinjala, če bi bili nadirani in sankcionirani tisti, ki to potrebujejo. Vojska pa vendarle temelji na zelo primarnih mentalitetnih predpostavkah, ki ima korenino v džungli – je najstarejša dejavnost in obrt (ni prostitucija), in z njo ponavadi ne upravljajo ravno vrhunski filozofi, ki bodo rešili svet pred vojnami in lakoto, kvečjemu lahko vidimo, da imamo še danes v vsaki vojni opravka s hudimi vojni zločini, izbruhi psihopatije in sociopatije, ki so tako ali drugače vodeni s strani tistih, ki urijo mlade vojake. Od kod neki so se pa vzeli, če vojska bojda tako pomaga pri učlovečevanju? Pri morali in diplomaciji na civiliziranem nivoju že ne pomaga. Za to je treba urit možgane in duha, kar pa v vojski pač ni na prvem mestu in pika (duha se pojmuje na povsem primarnem nivoju).
Gre tudi za to, da vojska temelji na avtomatizmu spoštovanja avtoritete, ki je avtoriteta sama po sebi, ker ima pač čin. To je idealen poligon za barabe, ki itak hrepenijo po avtoriteti, ki temelji na nasilju in izsiljevanje le te. Vzpostavi se podoben psihološki odnos kot v vsakem kriminalnem gengu s svojim vodjem. Vsi člani genga bodo podložni vodji genga. Vodja genga je ponavadi tisti, ki se ga bojijo, ker bodo dobili na gobec ali kaj hujšega, pa če je to pravično ali pa ni – in v tem je problem. Morala tu nima veliko zraven, ampak predvsem cilj. Nikakor pa ni mogoče sklepat, da bodo ti člani zaradi tega pridobili na morali, ločili, kaj, kdo in zakaj je spoštovanja vreden ter paleto moralnih predpostavk, ki ustvarja klimo urejenosti razmerij, mir in medsebojno spoštovanje. Ravno obratno, za vsako nadiranje nad sabo se bodo prej verjetno radi izživljali nad šibkejšimi in predvsem pametnejšimi, bolj civiliziranimi od sebe. S frustracijami bodo pač razsajali naokrog in ustvarjali vojno. Ubogali pa le “boga” – oficirja, Janšo, vodjo genga, ternerja košarke … hehe …
Prava figa, če so se naučili zgodaj vstajat in okrepili svojo fizično moč ter skrbet za kolektiv ravno toliko, kolikor je to nujno, da zaščitijo tudi sebe in dosežejo cilj (cilj je lahko le dobljena tekma na stadionu ali pa zavzetje teritorija in klanje, odvisno od navodil, o katerih vojščaki ne smejo razmislit s svojo glavo z moralnega vidika, ampak samo ubogat – tega se naučijo), sicer pa ti postopki vključujejo tudi izločevanje šibkejših. Ker šibkejši ogroža varnost drugih. V vojski se je in se verjetno še nemalokrat dogaja, da je zdiranje in celo šikaniranje od kolegov fasal predvsem na primer fizično šibkejši. Nekdo, ki in ker ni dovolj hitro tekel ali splezal po vrvi. Ali pa nekdo, ki se morda ni dovolj hitro prebudil ob rani uri, ja. Medtem ko je neka kosmata umsko zaostala baraba, ki itak celo življenje živi le kot opica, z lahkoto vse te izzive vojske prenašal in pač hitro tekel, hitro vstal, hitro zavihtel puško. Tudi če se mu je zdelo zamalo, da ga je kdaj vodja genga v vojski nadrl, se bo že spucal nad kom drugim, ko pride domov. Zdaj se počuti še močnejši, a ne. Mogoče bo maltretiral tudi lastne otroke, ko jih bo imel, kar pa ne pomeni, da bo zmožen inteligentne presoje, koga maltretiranje ubija, komu pa godi in morda celo pomaga. Če bo sodil po sebi, je to pač morilec duhovno naprednejših in zaščitnik primitivizma.
Konec koncev se lahko iz podobnih razlogov vključuje ljudi tudi v šport, kar podpiram, vsekakor. Za zbijanje preveč energije. Super za krepitev moči in odpornosti, vsekakor. Vendar pa še ne pomeni, da so fuzbalerji zato sila moralni in inteligentni ljudje, ki zagotovo niso pogoltne in arogantne barabe, ker so fuzbalerji. Ker bojda razumejo poanto timskega duha ter red in disciplino, ki je potrebna, da izpelješ tekmo. To bo še vedno lahko poligon za bukslje, ki bodo te zadeve razumeli samo tam, v svojo korist pač in za svoj ego. Ne pomeni, da bo Ronaldo tudi sicer primerek moralnega in pametnega človeka … hehehe … Kaj šele, da bi ga bilo smiselno poslušat več kot minuto in ga dojemat za vzor človeka, po kakršnem modelu bi bilo človeštvo rešeno vseh tegob. Prosim, nikar. Niti se mi ne zdi, da bi bil lahko vzor krasnega novega sveta in duha kakšen Krkovič, prava ikona naše vojske. Tiste, ki cvilijo v Haagu pa niti omenjat nima smisla. Kaj so ti ljudje naučili mlade fante. Upam, da samo postiljat posteljo in hitro laufat.
To funkcijo, ki jo ti pogrešaš in tudi jaz, menim, da bi morale kot korektiv starševskega fiaska (starš je pač lahko vsak) nosit vzgojnoizobraževalne inštitucije, ker le tam mladi prejemajo lahko vse v paketu med seboj povezano. Vključno z dretjem in ostrejšimi sankcijami, če je potrebno, ker se predvideva, da morajo te niti vleči izobraženi, intelektualno podkovani ljudje, ki bi morali znat na ustreznih parametrih tudi vedno odgovarjat za svoja dejanja in logiko stvari, po kateri je vodena psihologija ravnanja z značajsko različnimi učenci. Da na tem področju tako ni (razen formalno), da ni nobene avtoritete, nobene vzgoje, da so kadri porazni, je fiasko par ekselons. Vojska bo pa vedno lahko največ samo to, kar je. Na povsem primarnem nivoju napada in obrambe ter s tem povezanih parametrov discipline s prioriteto v fizični dresuri in uboganju brez premisleka z jasnim in zelo simpl ciljem.
@Simon:
“Egoizem sam po sebi ni slab. Je prirojen človeku, dala mu ga je narava z namenom da vsak doseže čim več zase ker to koristi tudi skupnosti. To lahko lepo vidiš pri živalih. Torej da skrbiš zase, sebi privoščiš najbolje, delaš tisto kar te osrečuje, neoziraje se na to kaj mislijo drugi. Po drugi strani seveda tudi, da se ti ne vtikaš v stvari drugih.”
Ja, tako je, egoizem je živalski. Živali so upravičene do njega, ker nimajo vzvoda – razuma, da bi se temu okrutnemu pravilu narave izogibale, se upirale naravi, ki sama po sebi ni nič lepega. Pravilu plena in plenilca. Nič kaj krasno življenje, na podlagi česar bi lahko zaključili, kako dober je egoizem. Kaj šele, da bi lapali neumnosti, kako bi bil svet krasen, če bi bili vsi egoistični. Jah, potem bi živeli primerljivo kakovost življenja živalim. Je to krasno in vse v redu??? Če se komu tako zdi, mu priporočam, da se spoka v živet v gozd. Kaj sploh še dela v sistemu urejevanja razmerij.
@Simona:
Egoizem poganja razvoj naprej. Brez njega sploh ne bi nastal človek ampak bi razvoj obstal pri enoceličarjih ali celo rastlinah. Vse višje vrste so nastale kot produkt egoizma. Najmočnejši preživi in nadaljuje vrsto. Tako postane vrsta močnejša, boljša, razvitejša in skozi evolucijo napreduje v višje vrste.
Brez egoizma bi(recimo, da bi človek vseeno nastal) res še danes živeli v gozdu, v jamah, v kameni dobi – kot živsli. To je bilo ljudem vedno jasno samo v 20. stoletju je družba tovrstno malo zabluzila. Na zahodu res malo saj ima še vedno nek smiselen egoistični družbeni sistem, ki poganja razvoj naprej, na vzhodu pa je socializem ta zdrav egoizem zatrl. In s tem tudi razvoj. Vidimo kje smo danes.
Še enkrat: nič ni narobe s solidarnostjo, kolegialnostjo,… vendar obstaja vedno nevarnost da bo nekdo to izkoriščal. In če hočeš biti radodaren, humanitaren, filantrop,… moraš najprej egoistično poskrbeti zase. Saj je jasno, da čim več imaš temveč lahko tudi drugim daš. Čimbolj se dobro počutiš tem bolj si lahko za drugega koristen,…
Nihče ampak prav nihče(oz. zelo redki, ki so na tako visoki duhovni ravni) ne bo nekaj naredil zaradi lepšega ampak ker pričakuje neko korist.
Zaenkrat(na današnji duhovni ravni družbe) jih večina dela dobro bližnjemu iz egoističnih razlogov. Korist je lahko materialna ali pa nematerialna. Nekateri npr. pomagajo drugim ali darujejo revnim ker je to pač neka moralna obveza, ali pa ker po nauku cerkve pričakujejo povračilo v nebesih ali pa enostavno da si olajšajo vest. Ali pa da jih drugi občudujejo(taki seveda niso pravi egoisti kajti pravi egoist se pokašlja na mnenje drugih in ugled). To je vse egoizem. Redko kateri dajejo zato, da imajo pri tem osebno zadovoljstvo, ne glede na to za kakšne jih imajo drugi.
@Chef: Res je. Na to pa sploh nisem pomislil, hehe.
@chef:
Ljubljanska tržnica. Starejši par, 85 let. Gospa doživi epileptični napad. Ogromno firbcev, nihče ne pomega. Ko ponudim pomoč, me gospod prosi naj držim ženo za noge. Ko jo odpelje rešilec in izginejo tudi firbci, ugotovim, da mi je medtem nekdo ukradel vse, kar sem nakupil. Ja tako je to. 🙂
Marjan
@simona:
Vojska ni primitivna. V bistvu je zelo pametno psihološko izgrajena, da naredi vojaka.
Dejstvo je da vojak ne sme razmišljat! Mislim, kdo bi šel napasti strojnično gnezdo?! Seveda ima to določene posledice, npr. vojne zločine (*).
Služenje vojske je ponavadi sestavljeno iz 3 mesecev boot campa, 3 mesecev vojaškega treninga in potem služenja kot vojak.
Smisel prvih 3 mesecev je, da iz civilista naredijo vojaka. Za to je več metod, ki izpadejo primitivno. Dretje na primer. Vendar v boju, ko vse poka, najbrž drugače kot kričati ne gre, ne?
Drugi trije meseci (to je precej odvisno od specializacije) so vaje iz vojaške taktike in bojevanja.
Vse samo zato, da zna vojak po 6 mesecih brez razmišljanja npr. napasti strojnično gnezdo. Se pa najbrž vsi strinjamo, da ko po tebi strelja strojnica časa za razmišljanje ni, ne?
Avtoritarne barabe v vojski ne uspevajo. OK, mogoče lahko postanjo drill sergeanti, kjer ravno take potrebuješ. Drugače pa ne.
Se pa ravno zato strinjam, da vojska ni primerna za to. Red bi morali, kar imaš povsem prav, priučiti v šoli! Sem spada tudi malo (utemeljenega!) nadiranja!
Spomnim se 2. razreda, ko sta nas učiteljici pol ure nadirali zaradi obnašanja na avtobusu in takrat sem se naučil kaj je kolektivna kazen.
Osebno razne Juhante, Vodebe, Merce, Ruglje, Turke ignoriram. Intervjuji se mi zdijo bolj samopromocija, mediji jih pa povprašujejo za mnenje, ker dajejo ljudem tako všečne odgovore.
Malo navržemo, da se v šolo vsak vtika, deci nimajo več jajc, ženska potrebuje pa samo nekoga da jo dobro pofuka in naj bo dobra in ljubeča skrbna mati. Doh.
Sem imel opravka z enim izmed zgoraj naštetih in se je izkazal za največjega možnega pizduna, ravno takšnega o katerih chef tako rad piše.
(*) O katerih v miru ne moremo soditi. Npr. v Ardenski ofenzivi je SS tankovska divizija pobila čez 100 ameriških vojakov, ki so se predali. Kruto, ampak če bi se odločili ustrezno poskrbeti za vojake, bi ofenziva propadla (kar na koncu itak je). Ceste so bile prezasedene z enotami premikajočimi na fronto in ofenziva je bazirala na hitrem napredovanju in presenečenju.
@Simon:
No, pa smo pri mrcvarjenju interpretacij pojmov, ko se je treba vrnit v izhodišče in se vprašat, čemu na ljubo je bil sploh ustvarjen. Tako na široko pojmovano, kot ti interpretiraš, pri čemer tudi skrb za druge(ga) razlagaš kot posledico nekih osebnih profitov (magari le osebno zadovoljstvo v imenu morale), med drugim eliminiraš nasprotni pojem altruizem kot sploh obstoječ v absolutnem smislu, s čimer se je vsekakor možno strinjat. Vendar v trenutku, ko pojem egoizem izgubi pojem nasprotnega pomena, nima več svoje funkcije, s katero označujemo sebičnost kot sebičnost, saj si egoizem zdesetkal na naravno gon po ohranitvi in po logiki stvari skrbi za izboljšanje kakovosti življenja. Zato smo prišli iz jam in zato hrepenenje po napredku – zaradi želje po vedno bolj kakovostnem življenju (mir, varnost, blaginja)!!! K temu konceptu pa spada tudi skrb za druge, kot nasprotni pojem sebičnosti, skrb le zase, samoljubje itd. Če bi bil človek popoln egoist, konec koncev ne bi videl niti razloga, da bi poskrbel za lastne potomce, je pa po naravi primoran skrbet za novorojenca, sicer bo ta umrl!! Človek (pa tudi sesalci nasploh) ni sposoben preživet, ko se rodi in potrebuje pomoč! Torej je skrb za drugega, kot protiutež skrbi le zase, sebičnosti, tudi vkomponirana v naravo stvari za preživetje, za vzpenjanje po hierarhiji navzgor. In tudi pri tem ima zavoljo razuma človek prednost, kar se uspeha tiče, pred živaljo. To je ključna borba proti izumrtju vrste in ne egoizem, saj egoizem nič ne koristi s tega vidika, ker smo umrljivi in ob zavedanju umrljivosti. Seveda pa se nadalje zakomplicira. Skrb za lastne potomce kakopak ni dovolj. Vsi moralni koncepti vsebujejo cilj, ki upošteva obči blagor, torej skupino ljudi, in urejanje medsebojni razmerij, pravil igre tako, da bi posameznik lahko užival kar največ miru, kakovosti bivanja in varnosti. S tem v paketu se vsebina morale v preizpravševanju in prilagajanju okoliščinam nikoli ne konča. Sebičnost je s tega vidika škodljiva predvsem zato, ker sproža po logiki stvari upor, kar tudi sebičnežu daljnoročno ne koristi. Sebičnost je torej neke vrste neumnost, kratkovidnost. Sebično prilaščanje nečesa na račun drugega predvideva upor in s tem težave. od tod ideja o enakopravnosti. Okvirno rečeno. Skrb le za lastne potomce, pa tudi reprodukcija kot takšna, lahko prav tako preseže mejo sebičnosti in ne moremo tega akta več poimenovat kot skrb za drugega v tem kontekstu, ampak se t. i. “self” razširi na družino kot osnovno celico, ne na posameznika. Skrb za drugega je skrb za tistega izven družinske celice, ki je potreben skrbi. Zakaj pa? Ker smo vsi podvrženi možnosti, da bomo potrebovali skrb zase. Ne le otroci, bolni in invalidni ta hip. Vsi lahko postanemo bolni ali invalidni. Bi se človek odpovedal skrbi za druge v tem kontekstu ter pri tem zakockal možnost zase, če se mu kaj zgodi??? Morda, če je zelo butast, a ne. Temu ne moremo niti reči sebičnost, ampak kvečjemu ternutek šibkosti v imenu sebičnosti, ki je pravzaprav kratkovidna neumnost v smer optimalnega koncepta kakovosti preživetja. Če nekoga napadeš iz sebičnih vzgibov, lahko pričakuješ maščevanje. Morala torej ima svojo funkcijo. Vsi ti špekulantskih menedžerji po naše na primer, ki danes gulijo čuzo ali se še svaljkajo po sodišču, jim plenijo premoženje itd. je stara zgodovinaska fora kratkovidnih sebičnih buksljev, ki niso računali na to, da na drugi strani obstaja sovražna konkurenca, ki jih bo morda nekoč napadla. In žal jim bo, da niso živeli rahlo bolj skromno in darežljivo, pa še vedno dobro, da ne bi vzbujali toliko pozornosti za revanš. Saj nam je jasno, da ti, ki so na tnalu trenutno, niso zaradi odlično delujočega pravnega sistema? tam so zaradi maščevalcev, ki in ko se znajdejo na pravem mestu ob pravem času. Na tak način so se dogajale velike vojne tudi in množična razlaščanja pohlepnih s strani maščevalnega proletarirata. Drastično ogrožen je bil torej mir, varnost in blaginja vseh. Do te točke je pripeljala previsoka doza sebičnosti. Žal namreč ne drži tvoja teorija, da bolj si sebičen, več lahko imaš in le tako lahko več daš. Vse statistike nasprotujejo tvojemu napačnemu sklepanju, saj je dokazano, da so mnogo bolj darežljivi s pomočjo drugim tisti, ki imajo manj ali celo zelo malo v primerjavi z bogataši, ki so večinoma pravi stiskači in dobrodelnost kvečjemu vkomponirajo v akt imidža, kolikor je potreben, da niso linčani, da imajo več miru. Zakaj? Ker nekaj, kar je sproženo in pridobivano po konceptu sebičnosti, se ne bo kar naenkrat spremenilo, medtem ko tisti, ki sami bolj občutijo moč solidarnosti, se laže identificirajo z drugim v stiski. Itd. Vsakdo je nekogaršnji otrok in vsak, ki iz sebični razlogov zavrže nemočnega v trenutku šibkosti, s tem pristane na kolektivni deal, da se lahko to stori tudi njemu. Ne obstaja pa človek na svetu, ki kdaj v odnosu do nečesa, ne bi bil šibkejši člen! Ne obstaja! Torej je tudi akt zavrženja invalidnega otroka, od katerega na primer veš, da najverjetneje ne moreš nič pričakovat v prihodnosti kdaj koli, akt pristanka na to, da si tudi sam lahko zavržen, v kolikor nekdo ne vidi v tebi potenciala, da bo za nekaj, kar želi, lahko imel kakšne povratne koristi od tebe. To je torej pristanek na vojno. Vojna, ki je najbolj primarna posledica sebičnosti, pa ni koncept kakovostnega življenja (mir, blaginja, varnost). Predvideva maščevanje, tudi če se preko vojne do blaginje priteraš. In to lahko opazuješ vsak dan, tudi v Sloveniji, ko poslušaš moledovanje, kdaj bo že konec teh ideoloških prekljanj. To niso ideološka prekljanja, ampak konkretno obračunavanje med tolpami, ki se borijo za tisto, kar so zapravili ali kar jim je bilo odvzeto (ne le materialno, ampak tudi z vidika dostojanstva).
Kaos pojmovanja, ki si ga ti vnesel v komentar, kar je po eni strani super, je recimo tudi tipičen in še trajajoč za pojmovanje kapitalizma in filozfsko ikono le tega, Ayn Rand, ki je pojem egoizma postavila v ospredje za glodanje. Zato da so se na drugi strani lahko zagovorniki ideologije, ki bolj ustreza ideji komunizma (pustimo sistemske izrodke, ki so različni v rezultatu po svetu, treba je vedet, da se komunizem, enako kot ekonomski liberalizem nikjer ni uresničil v svoji izvorni poanti) neznosno razburili na prvo žogo. Meni pa je bil najbolj zanimiv paradoks, da je ravno Ayn Rand libertarce označila za navadno drhal, s katero noče imet nobenega opravka in je ne razumejo sploh. Vendar so libertarci tisti, ki jo najbolj slavijo. Reklamira jo na svojem blogu tudi naš libertares Štih?? Kako je to mogoče, če ga je Randova označila za drhal? Je mazohist? Kreten? Odgovor se skriva v izjavi ene izmed vodij libertarne skupine prosto po čikaških dečkih, ki se je teh dovtipov branila z besedami, da so tako libertarci kot Randova vsi libertarci, le da libertarci niso tudi objektivisti, kar je Randova bila oz. sama izumila ta termin za svojo filozofsko smernico. Vendar je ravno objektivizem bistvo njenega koncepta malikovanja kapitalizma in pojma egoizma, ki po njenem konceptu vrednot funkcionira povsem drugače, kot si to predstavlja slehernik, ki ga njen objektivizem nič ne briga. Ja, zato so libertarci kreteni, če mislijo, da razumejo Randovo ob tem, ko ignorirajo njen koncept objektivistične utopije. Eno brez drugega ne more funkcionirat. Presenetilo me je, da je bila Randova pravzaprav romantik. Njena filozofija namreč slavi heroje kot v pravljicah in neverjetno visoke moralne vrline. Ona je na primer svoje učence urila. Ti ljudje so morali konstantno hodit na pogovore o preizpraševanju vrednot, velikega človeka z velikim karakterjem, pa tudi k psihiatru, da se posameznik reči spon osebnih frustracij, ki ga ovirajo na poti postat moralen človek par ekselons. Zato so ji očitali kult, kar je ona zavračala z besedami, da je tak očitek posledica neumnosti, saj je vsak kult ali religija neumnost, slepa vera, ona pa vzgaja ljudi v zdravem razumu, je rekla … hehe … Pri njej je na primer frčal član iz skupine kot nevreden njene bližine že, če ga je kaj moralno usral na popolnoma osebnem nivoju. na primer prevaral partnerja. Ni šans. Če hočeš fukat z drugim, se moraš o tem pogovorit s svojim partnerjem in sklenit dogovor (pogodbo). Kdor kakor koli kogar koli prevara, se sklepa, da bo sposoben tega dejanja na katerem koli nivoju ali okoliščinah, tudi kot podjetnik, zato je slepa pega v sistemu, izmeček, drhal, ne pa hvalevredna egoistična oseba, ki zna poskrbet zase. Skrb za drugega pa je stvar osebne vrednote, za katero je treba stat. Nikoli se žrtvovat, ampak stat za svojo vrednoto kot herojski, kreposten človek. Skratka, utopija te ideje tiči v tem, da je nemogoče računat na zadovoljivo širjenje zdravega razuma in morale, da bi se to udejanjilo, vsaj v relativno razumnem času, ki bi prehiteval silo negativnih vzgibov. Zato je Rand utopija. Ampak da je groza še večja, jo slavijo tisti, ki je sploh ne priznavajo v bistvu stvari, kritizirajo pa tisti, ki bi jo v bistvu lahko podpirali v imenu svojih antilibertarnih načel.
@enodvec:
Ja, hvala za romantično različico delovanja vojske. Valjda, saj na tem temelji klasično ameriško spoštovanje do lika vojaka. Jaz sem govorila pa o praksi, ne o fantazmah. O praksi, ki se pač potrjuje po vsaki vojni in je v nasprotju s trditvijo, ki si jo zapisal:
“Avtoritarne barabe v vojski ne uspevajo. OK, mogoče lahko postanjo drill sergeanti, kjer ravno take potrebuješ. Drugače pa ne.”
Halo? Saj spremljaš zgodovino in dnevne novice??? uspevajo na eni strani takšni, na dugi pa ubogljivci, ki ne smejo razmišljat, ja, to drži in to je tudi najbolj zlorabljena lastnost v vsaki vojni. In ja, tudi osebno poznam lik vojaka od časa, ko to še ni bil, ampak samo izredno objesten in nevzgojen blesav pamž. Izjemno kariero v vojski lahko naredijo takšni.
In ja, me veseli, da se strinjava v končni konsekvenci, na katerem področju bi morala bazirat korekcija vzgoje.
bi lahko, prosim, preden se sploh razvije tako zelo neumna debata kot je debata o pozitivnih plateh egoizma, nekdo najprej pogledal, kakšna je sploh njegova definicija.
Vsa čast tistemu, ki prebira komentarje Simone R. v celoti!
Jaz jih. In res jo občudujem! Nimam pojma, kdo to je v reali – sigurno pa si zasluži mesto….najmanj v parlamentu! Carica je res!
A bejž, no, laufar, vsa čast tistemu, ki prebere vojno in mir, ne pa tudi avtorju. Saj se strinjam, vsa čast tistim, ki dojemajo, zakaj je vredno investirat prosti čas v take zadeve, če se že pasejo po netu, namesto v tisoče zapravljenih ur v razne prostočasne kretenarije v virtuali ali pa pod svobodnim soncem, ampak vseeno kaj takega ne bi bilo mogoče, če se ne bi kdo pobrigal za ekskluzivno slow food ponudbo na tem fast mc’donalds mozoljavem svetu. Skratka, pričakujem pohvalo, tako da … hvala darja. Ampak od laufarjev na kratke proge, ki pojma nimajo, kaj so maratonci na poti sploh doživeli, pa vseeno čivkljajo, pričakujem pa poleg pohvale še globok priklon seveda. Ali pa … Sedi, cvek, Tiho! in v kot ribat kolena na fižolu!!!!
@Šefe:
Ja, jaz sem jo prebrala. Saj zato pa v komentarju govorim o razširjenem pojmovanju, ki v bistvu altruizem kot nasprotni pomeni zanika v obstoju oziroma meji verjetnosti.
Na kratko….škoda, da takšne zgodbe ne pridejo v “dnevno časopisje” …s poimensko navedbo tistih, ki so soplezalce pustili v steni…..mislm sramota od kao prjatlov….in vsaka čast alpinistom reševalcem, čeprav si včasih mislim, naj raje ostanejo doma pa naj se neodgovorni rešijo sami….ok, vem da ne gre, ampak vseen…
Ad 15/ Boštjan, v navedem zapisu (link) vse zgleda ne nedolžno ampak tko ego flegmatično, da glava peče….edino kar kaže na malček resnosti je zahvala…najbogubohvala, da jo je zapisala….aja, pa naši takrat niso zmagal v košarki, tolk
@Simona: To si zelo filozofsko napisala. Z nečim se strinjam, z nečim ne. Bi bilo pa predolgo da bi vse odgovarjal.
Me je pa pritegnila ta Ayn Rand. Karkoli si že mislijo in eni in drugi o njej, iz tega kar si napisala sledi, da je zanimiva oseba. ‘Moralni egoizem’. To je nekje tisti ‘pozitivni egoizem’ kot jaz pravim. Ja, z današnjega vidika je morda res utopija, ampak z današnjega! Recimo, tisti primer prevare partnerja. Točno tako mnenje imam jaz: zmeni se s svojim partnerjem/ico in seveda potem tudi njemu/njej pusti isto.
@chef: Kolikor jaz vem, beseda ‘egoizem’ izhaja iz latinske besede ‘ego’ torej ‘jaz’. Torej prvi sem jaz potem vsi ostali. Najprej zadovoljitev mojih potreb potem skrb za druge(če sploh). Meni najboljše!
Še SSKJ:
egoizem egoízem -zma m (È‹) miselnost, ravnanje, pri katerem človek upošteva samo svoje koristi, sebičnost: ravnal je brez egoizma; v svojem egoizmu ni videl drugih ljudi; egoizem in individualizem ♦ soc. nacionalni egoizem prepričanje o večvrednosti svojega naroda in njegovi pravici do razvoja na škodo drugih
Tisti ‘samo’ bi jaz izpustil. To ni nujno pri egoizmu. Še več to je že negativni egoizem. Tudi ni nujno da se egoist razvija na škodo drugega.
In sedaj primer, ki ga navaja @Simona:
“Če nekoga napadeš iz sebičnih vzgibov, lahko pričakuješ maščevanje. Morala torej ima svojo funkcijo. Vsi ti špekulantskih menedžerji po naše na primer, ki danes gulijo čuzo ali se še svaljkajo po sodišču, jim plenijo premoženje itd. je stara zgodovinaska fora kratkovidnih sebičnih buksljev, ki niso računali na to, da na drugi strani obstaja sovražna konkurenca, ki jih bo morda nekoč napadla. In žal jim bo, da niso živeli rahlo bolj skromno in darežljivo, pa še vedno dobro, da ne bi vzbujali toliko pozornosti za revanš”
Vsakemu, ki razume definicijo egoizma(“miselnost, ravnanje, pri katerem človek upošteva samo svoje koristi,”), je jasno da to niti približno niso egoisti. So jih ti upoštevali? So ravnali v svojo korist? Ne bi rekel. Egoist gleda na svoje koristi tako kratkoročno kot dolgoročno.
Mnogi si predstavlajo egoizem kot to da bom pa jaz sedaj delal kar bom hotel. Pomembna stvar, ki jo izpostavlja že zgoraj omenjeni Kirschner je, da egoist sicer naredi tisto kar želi ampak za to prevzame tudi polno odgovornost. Vsaj do sebe! Če je ne more, tega ne naredi.
Drugi primer, ki ga navaja @Simona je primer delavskih demonstracij ko so se uprli izkoriščanju. Ampak to je zopet tisti kolektivni duh, ki koristi tudi posamezniku. Delavci, ki so sodelovali pri uporu so se zavedali, da bo zmaga oz. pridobitev večjih pravic koristila njim samim. Torej spet egoizem.
Tako je tudi pri delničarjih. Če vsak vloži svoj kapital je vsak zainteresiran za uspeh podjetja. Tudi tisti ki je vložil le procent ali dva. Zato morajo sodelovati ne pa si nagajati in se prerivati ter si metati polena pod noge.
Žal pa je danes tudi tega ‘egoističnega kolektivizma’ vse manj. Poglejmo današnje ‘poslovneže’, tajkune, menedžerje,… Jaz in samo jaz. Splača se investirati tam kjer bo takoj profit. Po možnosti, še danses zvečer! Nobenega smisla za to da bi, če bi vsem skupaj šlo dobro, šlo dobro tudi njemu.
To so kapitalisti 19. in začetka 20. stoletja kaj hitro spoznali. Da namreč ne moreš delavca do amena izkoriščati ne da bi se ti to vrnilo. Vsaj ne v kapitalizmu. To je možno le v sužnjelastniškem redu.
Delavski protesti niso bili odločilni pri izboljšanju položaja delavcev. Kapitalistom je kapnilo, da če bodo delavcu dali malo več udobja, malo večje plače, poskrbeli da se mu bo malo bolje godilo bo delavec bolj zadovoljen, bo imel boljše delovne pogoje, bo potem lažje(in seveda več) delal, z več denarja pa bo seveda več trošil(!). Kar pomeni spet zaslužek kapitalistov. Če ne bi vedno več ljudi lahko veliko trošilo, ne bi bilo rasti, podjetja bi stagnirala, dobički kapitalistov tudi.
To našim ‘kapitalističnim idiotom'(kot jih je poimenoval Mrkaić) seveda še ni kapnilo, zato moramo žal spet skozi to obdobje izkoriščanja in primarnega kapitalizma ampak sem prepričan, da se bo to slej ali prej obrnilo proti njim. Kdaj, je pa seveda vprašanje. Delno se jim že…
In kaj so današnji protestniki? Niti približno delavci, ki so se v začetku 20. stoletja uprli! Nobenega pozitivnega kolektivnega duha ni v protestnikih, ki protestirajo po nalogu ene politične struje saj protestirajo zgolj za svojo rit, ne pa za skupno dobro. Namreč za plačilo udeležbe na prostestih.