Kofe v Rablju

Rabelj. Raibl. Cave del Predil. Kraj mojega večnega poželenja. Mimo sem se verjetno peljal že stokrat, vedno sem se želel ustavit, a se mi je preveč mudilo . Zdaj vem, da se bom ustavil vsakič! V tistem pajzlu. Ali v tistem drugem pajzlu.

Med potjo z Mangrta smo si zaželeli kave in glede na neposredno bližino Italije je bilo hitro jasno, v katero smer moramo odviti. V Italiji je kava vedno dobra, naj bo v najdražji kavarni sredi glavnega trga z živo muziko ali v zanikrnem pajzlu zraven bencinske pumpe v predmestju Torina. V mislih smo imeli Trbiž, a ob pogledu na najgrši zvonik za tistim v Raši, je avto kar sam zavil levo. Končno Rabelj!

Vročina je bila neizprosna in redki prebivalci so čemeli v svojih luknjah, za katere menda ne plačujejo najemnine. Država ali občina častita, da življenje ne bi dokončno umrlo.

Parkirali smo tam, kjer verjetno ne bi smeli, ampak samo pod tem blokom je bila senca.

Leon d’Oro na nekakšni piazzi1 sicer ni edini pajzl, eden je še sto metrov južno po Via Giuseppe Garibaldi, nasproti cerkve, ampak ta je bolj simpatičen. Tudi zaradi natakarice, skrajno razigrane afnce zgodnjih srednjih let, ki pozna celo nekaj slovenskih besed. To nam pri komunikaciji sicer ni kaj prida pomagalo, domnevam, da zato, ker jih sploh ne razume. Je pa naredila odličen espresso in, ko smo naročili še drugo rundo, skromno razložila, da zaradi visokega pritiska in sopare ni bohvekaj, ker da niso izpolnjeni pogoji za optimalno delovanje avtomata. Cena? Evro, kot se spodobi.

Mestece nekoliko spominja na Idrijo, s tem da je naš nekdanji rudarski biser bistveno uspešneje prebrodil krizo zapiranja rudnika – če je kriza sploh kdaj bila. Wikipedia pravi, da so začeli v dolini Jezernice svinec in cink izkopavati pred sedemsto leti in tam, le poldrugi kilometer severno od Rabeljskega jezera, je nastalo naselje. Na delo v rudnik so se ljudje po skoraj pet kilometrov dolgem podzemnem rovu pripeljali tudi iz doline Koritnice oziroma iz Loga pod Mangrtom. Seveda je v rudniku delalo lepo število slovenskih fantov.

Z Rabljem je povezanih še nekaj legend in zanimivih zgodb – ali pa so legende in zanimive zgodbe povezane z Rabljem -, a se mi o tem ne ljubi pisati. Verjetno obstaja tudi kakšna zgodba o petih Rabeljskih špicah (Cinque Punte), mestnih stražarjih, ki menda niso za vsakega.

Več od tega, da so rudnik zaprli leta 1991, žal ne vem. Bi pa lahko izvedel, če bi si ogledali muzej pri cerkvi ali če bi počakali na voden ogled rudnika.

Pred vhodom, verjetno le enim izmed mnogih, je urejen muzej opreme na prostem.

Večina bo sicer trdila, da je Rabelj grdo mesto, morda se bodo celo razburjali zaradi degradacije naravnega okolja … ampak, kaj češ. Meni so take ruševine všeč, še posebej pa me navdušijo v poletni vročini sredi dneva ali v mrazu, megli… takrat lahko bolje začutiš trpljenje tisočev, ki so tu pustili svoje življenje – tako ali drugače – … a so se po svoje verjetno imeli tudi fajn. Vsaj tako je videti, če greš v tistem pajzlu na sekret in ugotoviš, da pravzaprav ni pajzl, ampak precej velika krčma z nekaj lovskimi trofejami po stenah. Danes je prazna. Tako kot je prazna večina hiš. Na primer upravno poslopje.

Prevelika je postala tudi nova cerkev.

Kdo bi si mislil, da je notranjost še bolj moreča od zunanjosti.

Nasproti še vedno stoji manjša gotsko-baročna soseda.

In zraven nje, kajpak, drugi pajzl, o katerem sem pisal prej. Caffe Centrale. Ta je bil skrajna rešitev v nedeljo, ko je Leon d’Oro popoldne zaprt (seveda je vsak dan zaprt tudi sredi dneva). Afnca očitno dela ravno toliko, da ima dovolj za življenje. To mi je všeč.

Preden vprašate – seveda smo se kopali tudi v Rabeljskem jezeru. Nekateri pravijo, da je voda hladna, a v primerjavi s Sočo je kar prijetna. Na živce so mi šli samo kamni na obali in ob bregu, ostri kot hudič. Celo Pippa je zaplavala en stometrski krog.

1. Po kliku na link je na voljo tudi Street View. Doživi Rabelj tudi ti! [↩]