Verjetno se ponavljam, a to problematiko sem preprosto moral izpostaviti tudi v uvodniku revije za ljubitelje aktivnega preživljanja prostega časa na prostem. Dobra revija je in škoda bi bilo, če je ne bi prebrali.
Dovolj prostora za vse
Po letih tarnanja zaradi premajhnih vložkov države v promocijo slovenskega turizma je z vnovično osamosvojitvijo Slovenske turistične organizacije leta 2015 turistično gospodarstvo že kmalu začelo žeti rezultate kakovostne promocije in resnici na ljubo tudi konjunkture v svetovnem gospodarstvu ter globalne rasti števila turistov, letos pa je k boljšemu obisku Slovenije prispevala tudi panika zaradi zaostrenih varnostnih razmer v državah, kjer so sicer stavili ravno na množični turizem.
Zdaj se zdi, da nas je naval turistov presenetil in včasih se bolj ali manj upravičeno zdi, da nismo sposobni obvladovati turističnih tokov. Pritisk turistov je razkril pomanjkljivosti cestne infrastrukture in slabo delujočega sistema javnega prevoza, manjši prihodki v primerjavi s sosednjimi državami razkrivajo pomanjkljivosti turistične infrastrukture oziroma ponudbe, a še najbolj zaskrbljujoče je mnenje dela domačega prebivalstva, ki turistični naval dojema kot invazijo, ki dviguje cene nepremičnin in gostinskih storitev, tako da se bojda nekateri v lastnem domačem okolju počutijo kot tujci. Mislim, da ni smiselno olepševati: turistov bo še več. In cene bodo še narasle. Na to se bomo morali navaditi in spremeniti nekatere utečene navade.
Slovenski turizem je postal tudi žrtev svoje promocije. Turisti se v neodkrite kotičke zelene dežele valijo z motornimi vozili in izgubljajo čas z iskanjem prostih parkirnih mest, če že ne pošljejo vsega k vragu in raje tvegajo parkirno kazen. Razpredanje o preusmerjanju turističnih tokov zato ni samo teoretiziranje, ampak edina rešitev. Toda večina turistov bo vseeno želela obiskati v promocijskih akcijah in gradivih najbolj izpostavljene destinacije – ki so izpostavljene tudi kot najbolj problematične. Ob izboljšanju infrastrukture je tako najboljša rešitev tega izziva promocija manj izpostavljenih krajev že ob prvem stiku s potencialnim gostom. Z vsem dolžnim spoštovanjem, pa Celje, Šmartinsko jezero ali Bela krajina, vsaj v tem trenutku, niso tako atraktivne destinacije, kot na primer Ljubljana, Blejsko jezero ali Posočje.
Prav to je hkrati prednost za domače turiste. Ne razumem, čemu bi Slovenec že desetič ali stotič rinil na Bled ali v Bohinj na višku sezone, če se gre lahko kopat na primer v Velenje ali Kočevje. Julija smo na primer teden dni dopusta preživeli v Beli krajini. Razen ob koncu tedna je bilo manj znano kopališče ob Kolpi praktično osamljeno. Ob izviru reke Krupe smo dve ali tri ure poležavali, ne da bi videli živo dušo. Špricer je bil poceni. Jagenjčkova noga vrhunska. Natakarji brez izjeme nasmejani. Nihče ni dajal vtisa, da je utrujen od turistov. Ker turistov ni bilo veliko.
Takšne destinacije si želimo predstavljati v reviji NaProstem. Med desetimi slapovi sicer izpostavljamo tudi Veliki Kozjak, še pred desetimi leti skoraj nepoznan slap, ki je poleti že nekaj časa malodane množično kopališče. Zato se tja sprehodite oktobra! Poleti pa so tu še slapovi Nežice. Tu je Veliki Šumik. Slap Virje. Do izvira Boke se poda le redkokdo. V dolini Vrat je poleti gneča – a ne, če pridete navsezgodaj zjutraj in zagrizete na Dolkovo špico. Tja ne hodijo turisti. Tja hodijo planinci.
In navsezadnje je Slovenija dovolj velika za vse. Čeprav se zdi, da se v zadnjem času pogovarjamo predvsem o tem, kako prepričati turiste, da bodo zapravili več, v resnici tujci prinašajo še veliko več kot le denar. Seveda prinašajo s seboj izzive za lokalne skupnosti, a prinašajo tudi živahnost in možnost, da nam razširijo obzorja.
Uvodnik v reviji NaProstem.si (2/2017)
1 komentar
Sem bila že večkrat ob Kolpi, na Velenjskem in Skalskem jezeru, pa se kje, ampak meni je najljubša Gorenjska, Bohinjsko jezero in Kreda, torej bom še naprej hodila v te konce.