Bavarski v čast in slavo

Nad modro lepotico Donavo se nekaj kilometrov pred Regensburgom setlika bela lepotica – Walhalla, čisti posnetek atenskega Partenona. Seveda, saj ga je dal sezidat Ludvik I. Bavarski, zaljubljenec v vse, kar je dišalo po antiki.¹  Postavil pa ga ni v čast boginji Ateni, temveč ga je kot bavarski patriot posvetil velikim osebnostim nemške zgodovine, začenši z vizigotom Alarikom I., tistim, ki mu je uspelo zavzeti antični Rim. Zadevo smo žal videli samo od daleč, ampak iz fotografij notranjosti vidim, da je zadeva nekakšna dizajnerska mešanica Befreiungshalle nad Kehlheimom in Ruhmeshalle v Münchnu, ki ju je dal isti kralj postaviti kasneje in smo si ju v naslednjih dneh tudi ogledali.

Kelheim je precej dolgočasno mestece, ki me je, pojma nimam zakaj, ker si sploh nista podobna, močno spominjalo na Slovenske Konjice. A o tem kdaj drugič. Mesto bi bilo verjetno nepomembno, če ne bi bilo transportno vozlišče – prav tu se namreč konca Rhein-Main-Donau-Kanal, ki ogromnim rečnim tovornjačam omogoča, da nemoteno priplujejo od Severnega do Črnega morja. S kolegico za ta kanal sploh nisva vedela in sva lep čas na skrivaj tuhtala, kako, vraga, priplujejo do Kelheima ladje iz Amsterdama. Vprašat nisva upala. Kakor koli, s kulturnega vidika je Kelheim zanimiv zaradi na tempelj spominjajočega objekta na hribu Michelsberg nad mestom.

Obupen veter, ki ga je spremljal prvi ohladitveni val, nas je iz razgledne točke nad (in na) Donavo …

… hitro pregnal do Dvorane osvoboditve (Befreiungshalle).

Kaj vem, meni se od zunaj ni zdela nič posebnega. Ampak notranjost …

Če se je z Walhallo spomnil na pomembne nemške osebnosti, je Ludvik I. Befreiungshalle postavil v čast osvobodilnim vojnam proti Napoleonu. Dasiravno je bil Napoleon tisti, ki je ne samo razpustil Sveto rimsko cesarstvo in osnoval Rensko konfederacijo, ampak Bavarski pravzaprav omogočil, da je postala Kraljevina, so Nemci pod francosko nadvlado slabo spali. Med letoma 1813 in 1815 so se končno osvobodili in Maksimilijanov sin je dal arhitektu Gärtnerju čez dobrih dvajset let postaviti objekt v spomin na to osvoboditev. Ampak možaka je po petih letih pobralo in delo je končal Leo von Klenze, ki velja za enega največjih nemških neoklasicističnih umetnikov. Dvorano osvoboditve so odprli leta 1863, gradili so jo torej 21 let. Pogled iz galerije:

Pogled navzgor, približno 42 metrov visoko, razkrije ogromno kupolo – von Klenze se je z odprtino v stropu zgledoval po Panteonu. Spočetka je bila odprtina celo odkrita, ker je podnebje na Bavarskem bolj vlažno kot v Rimu in je voda uničevala marmor, so jo zaprli s steklom.

Bolj kot kipi na fasadi (18 jih je in simbolizirajo 18 nemških plemen), me je navdušilo 34 kipov boginj zmage, snežno bele so, kot Michelangelov David, pa saj so tudi narejene iz istega carrarskega marmorja. Bronaste ščite, ki jih držijo boginje, so vlili iz zaseženih francoskih topov.

Priporočam, da se po ozkem stopnišču povzpnete do galerije …

… in ven na teraso, s katere si lahko ogledate tudi Kehlheim.

Ob von Klenzejevi Wallhali in Dvorani osvoboditve spada v druščino poveličevanja Bavarske še nekaj münchenskih objektov. Gärtner je postavil Feldhernhalle (Dvorano generalov) na Odeonsplatz nasproti Theatinerkirche, za vzor mu je bila florentinska Loggia dei Lanzi, in Siegestor (Vrata zmage), ki spominjajo na rimski Konstantinov slavolok. Klenzejeva mojstrovina pa je Ruhmeshalle na Theresienwiese, tam, kjer se vsako leto odvija Oktoberfest, ki je, mimogrede, nič drugega kot spomin na poroko Ludvika I. s Terezijo, kasnejšo bavarsko kraljico. Tja nas je pripeljal nekoliko nor turistični vodič, po mami Nemec, po očetu Italijan, po duši pa Münchenčan, čisti romantik in navdušenec nad umetnostno zgodovino. Česa takega, mislim, tako vrhunskega vodenja, še nisem doživel. “Let’s conquere Bavaria!” je zakričal, ko nas je nagnal iz minibusa in pod veličastni kip, za, oziroma nad katerim stoji Ruhmeshalle, nekakšen Hall of fame, Dvorana slavnih, povečini Bavarcev oziroma tistih, ki so bili z Bavarsko povezani.

Bavaria je zanimiva reč, dejansko “the big lady”, ogromen kip, kamor bi se lahko vzpeli in si priprave na Oktoberfest ogledali še iz ptičje perspektive. Ampak seveda ni bilo časa, saj smo imeli za ogled Münchna na voljo samo kakšnih osem ur, vodič nas je pa tako vzljubil, da nam je hotel pokazat čisto vse.

Dvorana slavnih, ki se dviga za vznožjem Bavarie, je spet čista neoklasicistična zadeva, no, če smo pošteni, vsaj od zunaj kopija antične umetnosti. Za stebri je na rdeči steni med vsemi za Bavarsko zaslužnimi možmi na častnem mestu tudi sam kralj Ludvik I., ki je tako ali drugače upodobljen v vsakem bavarskem mestu. V Dvorani slavnih se je velmožem pridružil posmrtno, na stoti rojstni dan. Vodič nam na desni fotografiji ravno kaže Carla Orffa, münchenskega skladatelja.

No, jaz bom malo po drvarsko rekel, da gre čast in slava Bavarski predvsem zaradi njihovega pira. Seveda nekaj kulture nikoli ne škodi – verjetno pa le redki udeleženci Oktoberfesta vejo, kakšna je zgodba z vsemi temi zadevami, čeprav se ga nasekajo le streljaj proč.

1. Mimogrede, rad je imel tudi domine, bič pa je menda še posebej dobro vihtela Lola Montez. [↩]