Srečno 2017!

Leto 2016 je bilo kar bogato – ne sicer finančno –, a to niti ni nenavadno, saj je bilo blazno dolgo. Ne samo, da je bilo prestopno, ampak ga bodo za silvestrovo še podaljšali za eno sekundo, ker astronomsko leto ni dolgo natančno 86.400 sekund, kolikor predvideva atomski čas. Namesto 31.536.000 sekund, kolikor je navadno dolgo leto, smo torej leto 2016 lahko uživali 31.622.401 sekundo. Pa vseeno je minilo preklemansko hitro! To je dobro. To pomeni, da je življenje, že ne popolno, pa vsaj polno.

Zato vam za leto 2017 želim, da bi bilo polno veselih dogodkov. Srečno!

In kaj se mi je med drugim dogajalo leta 2016?

Najboljša odločitev: Odklop
Potem sem nekega poznega večera ugotovil, da mi gre med peščico tistih, ki jim sledim na Twitterju, večina blazno na živce zaradi nečesa, kar imenujem socialno-omrežni aktivizem, to je kolektivno divjanje tviteraške množice zaradi različnih bolj ali manj nepomembnih fenomenov, kot so na primer Janševi nesramni tviti. Ali moram res brati vsak dan enako razburjanje v maksimalno 160 znakih? Seveda ne! Impulzivno sem odsledil čisto vse, tudi tiste, ki so mi bili čisto simpatični.

Najaća žurka: Gigi d’Agostino
Rečeš lahko kakr hočeš, ampak v primerjavi z glasbenim posiljevanjem zadnjih let je Gigi top!

Najboljše potovanje: Maroko
Svet je najlepši izza balance. Letos gredo v Maroko v začetku marca.

Naj mesto: Carigrad
Ker je eno tistih mest, ki so drugačna od vseh ostalih in si jih zapomniš za vedno.

Naj obisk: Maribor
Ko sem se iz Maribora vrnil v Ljubljano, sem doživel približno tak šok, kot če pridem na primer iz Ljubljane v Bruselj. Praktično vsak večer me je vleklo v center, ampak se nama potem ni ljubilo. Očitno ne pritegne dovolj. Je pa res, da imam take težave že nekaj let tudi v Ljubljani. Iz drugačnih razlogov.

Naj MTB tura: Kraljevska etapa v kraljestvu Berberov
Tam, kjer je bila v Maroku snežna meja, smo se fletno nadihali redkega zraka.

Naj kosilo: Tričetrt kile rebrc
Obstaja tudi videoposnetek te požrtije, a mi res ne more biti v ponos. Kot svinja med otrobi.
Kdaj pa pol rebrca pr’nesemo?

Naj nateg: Teleray
Ocenjujem, da menjava zaslona izkušenemu serviserju ne more vzeti več kot pol ure časa, ampak na prekletem Telerayu to traja 12 dni.

Naj cestna tura: Pohorske kvačke
Ni bila najlepša tura in tudi ni bil kolesarski sprehod, ampak ravno zato mi je bila všeč.

Naj planinska tura: Križev pot
Hribovska sezona je bila letos porazna. Edina resnejša tura se je zgodila na avstrijskem Koroškem.

Najboljša knjiga: Rdeča laterna
Ko je govora o kolesarstvu, po mojih izkušnjah laike najbolj skrbi, da jih bo bolela zadnjica. Ampak to je v resnici najmanjši problem. Med vsemi zajebanimi športi je kolesarstvo verjetno najbolj zajebano in to priznavajo tudi tisti, ki jih skrbijo žulji na riti. A krute razsežnosti profesionalnega kolesarstva spoznate šele, ko ste enkrat v peklenski vročini prekolesarili dvesto kilometrov s tremi gorskimi prelazi in naslednje jutro s trdimi nogami pomislite, da bi morali isto ponoviti še enkrat in naslednji dan še enkrat. Tri tedne skupaj, dan za dnem, v dežju in vročini, v skupini skoraj dvestotih nervoznih sotrpinov, z istimi osmimi ekipnimi kolegi, za katere ste se pripravljeni pretrgati na dvoje, z odrgninami na riti in bolečinami v kosteh … Zakaj? Zakaj bi to počeli, če so na koncu, po treh tednih muk, 97., 117., 154. … zadnji, lanterne rouge?