Minimalizem po slovensko

Ne samo da je minimalna slovenska plača, ki za polni delovni čas zaposlenemu ne omogoča normalnega preživetja žaljivo nizka, problematičen je tudi majhen razkorak med minimalno in povprečno plačo. Glede na to, da sta dela plače, kar je po mojem mnenju popolna oslarija, tudi dodatka za prevoz na delo in za malico, je realno ta razkorak še manjši. Egalitarna družba je po svoje simpatičen koncept, toda ne, če država z vsemi mogočimi mehanizmi vzpostavlja sistem, kjer smo reveži vsi. Pri nas je imel eksistencialne težave celo prvi minister Pahor, ker pač pred vstopom v politiko ni imel priložnosti delovati na trgu tako kot zdajšnji, ki verjetno zdaj živi predvsem od prihrankov.

Ampak pustimo sladke skrbi ljudi s 3000 evri neto plače. Dejstvo je, da s 600 evri mesečno praktično ni mogoče preživeti. Kaj pa če jih zaslužiš 1000? V tem primeru lahko ravno preživiš. Kaj pomeni ubožen srednji sloj, je jasno: šibko povpraševanje, zaradi česar manj zaslužimo vsi.

Pozivi za zvišanje minimalnih plač se mi ne zdijo nori zato, ker bi domneval, da bodo podjetja zaradi tega propadla. Navsezadnje bi imela potem velik strošek tudi država. Predlogi za zviševanje minimalnih plač se mi zdijo trapasti zato, ker zviševanje minimalnih plač najmanj prinese delavcem.

Poglejmo. Minimalna plača se je od občutnega dviga leta 2010, ko je bila 524,34 EUR neto, do leta 2015 dvignila na 604 EUR neto, torej za 80 evrov. Kaj pa povprečna plača? Ta je decembra 2010 znašala 988,96 EUR, januarja letos pa je bila 1002,85 EUR. Skratka, isti drek, ki dokazuje, da je družba čedalje bolj egalitarna v bedi. Ampak pustimo varljivo statistiko, na katero je v zadnjih letih ob zgrešenih politikah predvsem Pahorjeve vlade vplivalo marsikaj.

Objektivno dejstvo številka 1: višje minimalne plače bi delodajalcem povzročile težave. Sindikalistom to seveda ne more biti jasno, ker so pijavke, je pa jasno vsakomur, ki je moral kdaj izplačati plačo, pa čeprav samemu sebi, in med temi so tudi prekarci, samozaposleni brez pravic, ki pogosto ne dosežejo niti minimalne plače oziroma je ta zapisana samo na papirju. Rešitev? Minimalna plača ne sme biti višja.

Objektivno dejstvo številka 2: minimalna plača ne omogoča vsaj preživetja, kaj šele dostojnega življenja. Rešitev? Minimalna plača mora biti višja.

Rešitev bi bila med pametnimi ljudmi seveda preprosta, a v Sloveniji tako preprosto pač ne gre, tudi zato, ker sindikalisti brez pameti kričijo, da hočejo več denarja za svoje delavce, namesto da bi se z delodajalci povezali in od države zahtevali nižje prispevke in davke na plače zaposlenih z minimalno plačo. Kot zagovornik nizkih davkov sem prepričan, da bi to državi kvečjemu koristilo, saj bi ti ljudje plačo zapravili, in to v Sloveniji, saj za zapravljanje v tujini še vedno ne bi imeli dovolj denarja. Seveda problema revščine s tem ne bi odpravili, bi pa prihranili pri socialnih transferjih oziroma bi prihranjeni denar lahko namenili za lajšanje sistemskih težav.

Delodajalec bi bil obvezan plačati enak bruto bruto znesek in ne bi imel izgovora za tarnanje in odpuščanje, delavci bi dobili več denarja, elektrodistributerji bi imeli plačane položnice in otroci plačane malice, država pa … no, država bi se morala na to prilagoditi. Seveda bi s to rešitvijo dobili še bolj egalitarno družbo, a bi bili najrevnejši vsaj manj lačni, na dolgi rok pa bi lahko pričakovali zagon gospodarstva in povpraševanja po delovnih mestih za srednji sloj, ki so zdaj odprta samo severno in zahodno od Slovenije, s tem pa na dolgi rok ne samo boljšo povprečno plačo, ampak tudi hitrejši razvoj.

Ampak sprememba zatečenega stanja se ne bo zgodila, pa ne samo, zato, ker država rabi utečeni vir davčnega prihodka. Do sprememb ne bo prišlo, ker Goran Lukič pobalinsko vpije na delodajalce, ker še ni ugotovil, da se je sistem pač spremenil, in ker ne razume, da težava ni v delodajalcih, ampak v državi. Do sprememb ne bo prišlo zato, ker v javni upravi od vlade in parlamenta navzdol – za nadpovprečne plače – delajo birokrati, ki se ob vsakem predlogu sprememb, bodisi zaradi lenobe bodisi zaradi nesposobnosti, izgovarjajo na zakonodajo. Do sprememb ne bo prišlo zato, ker so se ljudje skozi desetletja navadili na skrbno državo in ne razumejo, da je usoda v njihovih rokah. Zato bo narod srečen šele, ko bo minimalna plača hkrati tudi povprečna.

Shajanje z minimalnimi dohodki seveda ni minimalizem, tako kot pregovorna slovenska skromnost ni posledica prostovoljne odločitve. Skromnost je nuja, saj sicer ne bi preživeli.