Hurgada–Atene–Atene–Ljubljana

»Kaj bomo delali štiri ure na letališču,« sem si mislil, ko sem izvedel, da iz marine Hamata odidemo že ob devetih zjutraj. Še po tednu dni se nisem navadil, da Solveig, lastnici ladje, Nemki, ki je delala v Švici, po dolgih letih življenja v Egiptu za točnost ni dosti bolj mar kot Arabcem. Preden smo se z ladje skobacali v gumenjake, smo se poslavljali, kot da bi bilo za nami leto dni borbe na vzhodni fronti.

Kdo tam poje v Egiptu?

Kovčke so na streho malega Toyotinega avtobusa nalagali temeljito počasi. Lahko bi jim stoodstotno zaupal, če jih ne bi privezali z vrvco, debelo komaj kaj bolj kot vezalke planinskih čevljev.

388 kilometrov dolgo pot na sever velja opisati podrobneje kdaj kasneje, dejstvo pa je, da je trajala vsaj uro dlje od predvidevanj, ker smo se medtem ustavljali pri Asfurjevih sorodnikih in tudi v njegovi lastni trgovini s spominki. Fant je neverjeten: član družine, ki si lasti bar ob morju, lastnik prodajalne s spominki, potapljač in še univerzitetno diplomirani geograf. Če verjamete. Said, ki smo ga odložili pri lepo okrancljani hiši, je pa potapljač in odvetnik. Eni gostji je razložil, da je srečno poročen, drugi, da je srečno ločen. No, to.

17.20 ni enako kot 17.50

Na letališču v Hurgadi je bilo komaj dovolj časa za pozno kosilo. Pravzaprav sva letalo skoraj zamudila, in to po malomarnem, ker sva uro vkrcanja zamešala z uro odhoda. Odgovorni šerif nama je kazal karto in naju nadiral, kot me od osnovne šole ni še nihče. »So, what is the problem,« je sitnaril, ko sva mu razložila, da se prav dobro zavedava napake. Nisem mu povedal, da je osnovni problem tisto, kar bom tudi zdaj raje zadržal zase, glede na to, da je med običajnim Egipčanom in tistim, ki dobi oblast nad svojim malim šalterčkom in plačo javnega uslužbenca, prevelika razlika za kakršnekoli zaključke v slogu Branka Grimsa.

Vrat še niso zaprli. In kljub vsemu smo vzleteli točno.

A to še ni pomenilo, da bomo točni tudi na cilju.

Kulinarika visoko nad tlemi

Če na Balkanskem polotoku v nos piha veter s hitrostjo do 200 km/h, Bombardier CJR900 poti, dolge slabih 3000 kilometrov, ne zmore v enem zamahu, ampak za 40 minut pristane v Atenah. »We wish you a pleasant flight.« Hvala. Škoda, da nimajo letal, ki zmorejo to dolgo pot, četudi razmere niso idealne.

Na letu v Egipt sem po dolgem času okusil Adriino kuhinjo. Pričakoval sem malo, dobil še manj: topel obrok, ki je po kakovosti dosegal kvečjemu instantne pripravke po načelu pogrej in pojej. Če so bili tja grede gnusni le krompirjevi svaljki, puranjemu zrezku pa sem lahko očital le to, da je bil suh, so bile nazaj grede mesne kroglice enako neužitne kot pire krompir. Vse to za 400 evrov.

Atene prvič in Atene drugič

Ko se je pilot na letališču v Atenah sprehodil v zadnji del letala, je nekatere zaskrbela njegova starost, a že čez slabo uro je prevladalo mnenje, da je odlično usposobljen. Ko je stevardesa po vzletu drugič tekla čez letalo, me je malo zaskrbelo. Trenutek kasneje sta motorja potihnila. »S takim letalom ne moremo nadaljevati poti,« nas je obvestil kapitan po razlagi, da bomo zaradi nenavadnega vonja v kabini obrnili nazaj v Atene.

Pričakoval sem več panike, a so ljudje sprejeli zaplet precej mirno, izvzemši butaste komentarje ki pa so del stvarnosti tudi v normalnih razmerah. »To ni logično,« je izjavila neka potnica. Če nečesa ne razume, pač ni logično. Tako kot denimo ni logično, da so sledi za letali normalen pojav in ne zarota proti človeštvu.

Atene ponoči

Potem se začne. Ljudi kot ovce – vključno z nekdanjim ministrom in predsednikom Državnega zbora – strpajo v čakalnico in jih prepustijo ugibanju ter razširjanju govoric. Potniki iz zadnjega dela kabine so poročali o vonju po praženih arašidih. Jaz sem od kapitana že na letalu izvedel, da bomo pot »skoraj gotovo nadaljevali jutri«.

Najprej morajo najti mehanika. Potem mora mehanik ugotoviti, da letala ni mogoče popraviti. Potem morajo najti primeren hotel. Potem morajo naročiti avtobus. Potem moramo čakati avtobus. In ura je ena zjutraj. Potem ugotoviš, da so našli praktično najbolj oddaljen hotel. Štirideset minut vožnje.

Receptorka in receptor sta imela en seznam potnikov. In na ta seznam sta morala ročno vpisati ime, priimek in številko osebnega dokumenta vsakega potnika ter vsakemu tudi razložiti, da je zajtrk že od pol šestih in da bo budnica ob 7.15. Posteljo sva videla ob 2.00.

Aplavz

Po slovenskih standardih atenski Mariott ni ravno petzvezdični hotel, je pa odličen, na dobri lokaciji in z zajtrkom, ki si dejansko zasluži oceno odlično. Tudi espresso skuhajo. Odličen espresso. Dosti več pa od tega luksuza, ki so se ga nekateri celo srčno razveselili, nismo imeli. Pet ur spanja na premehki postelji ter 15 ur in 15 minut zamude. Popotovali smo 28 ur, od Hurgade do Ljubljane pa 19 ur.

Pravice potnikov so razložene točno tako, da niti nadpovprečno funkcionalno pismeni ne morejo razumeti ali so upravičeni do odškodnine. Verjetno pa ne. Če zasmrdi po arašidih, pač letalo ni več varno in ljudje so veseli, ker pilot ni vztrajal in si mislil »kar bo, pa bo«. Kot da je norec, ali da so postopki v primeru težav odvisni od pilotovih kapric.

Ob pristanku v Ljubljani je celo mene zamikalo, da bi ploskal.

Preberi še: Zamudna gostija