Domača pisarna: ne počutite se kot doma!

Že večkrat sem zabeležil opazko, da pravzaprav sploh ne delam. »Tebi je lahko, ker ti ni treba hodit v službo,« pravijo ljudje, ki v službo pridejo ob osmih in odidejo ob štirih. Oni imajo pravo službo, jaz pač ne, ker da delam doma, delovni čas načrtujem sam in me nihče ne sili k sedenju na od doma dislocirani lokaciji. Kot da je delo od doma nekaj najboljšega!

No, saj v bistvu je.

Ampak seveda ni tako pravljično, kot si marsikdo predstavlja. Največjo težavo vidim v tem, da je treba delati.

To je dva metra od domačega kavča precej zahtevnejša naloga, kot v po delovni zagnanosti smrdljivi pisarni. Prištejte še osebke, ki vedo, da imate čas za en kofe praktično kadarkoli ter možnost, da lepo vreme izkoristite dopoldne, in na lepem je po kosilu ura štiri popoldne, ceste so nabite s tistimi, ki se že peljejo iz službe, vi pa ugotavljate, da ste v celem dnevu odgovorili na nekaj mejlov in naredili samo tisto, kar je bilo najmanj nujno. Zgodilo se mi je že, da sem šel na kavo ob devetih zjutraj, vrnil pa sem se ob petih zjutraj naslednjega dne, ne najbolj razpoložen za delo. Ker tako ravnanje slej ko prej privede do razpada sistema, je – kot vam bo povedal vsak pametnjakovič, ki ljudem prodaja meglo – pomembna predvsem organizacija. Do spodnjih zaključkov nisem prišel s pomočjo strokovnjaka, ampak na podlagi lastnih napak.

Za začetek je pametno določiti uro, ko začnete delati
V nasprotnem primeru se lahko zgodi, da boste ob desetih zjutraj še kar poležavali, preostanek dneva pa napol zleknjeni delali na kavču. V tem položaju ne boste naredili nič, zvečer pa vas bo bolel hrbet. Delovni dan začnem po jutranji kavi z velmožmi v lokalnem bifeju. Že pred tem s polurnim sprehodom poskrbim za pasje radosti, kar pomeni, da vstajam ob pol sedmih zjutraj in telo na višje obrate spravim na svežem zraku.

Obleka naredi človeka
Klasična napaka je lahko delo v udobnih cunjah kot so trenirke, pižame, spalni plašči ali celo kombinacija gat in razvlečene majice. V prvem primeru človek počasi zdrkne po stolu navzdol, v drugem obstaja nevarnost, da se bo prestavil na kavč, v tretjem pa, da se bo ob prvem zahtevnejšem izzivu raje začel igrati s samim seboj. Vedno se oblečem tako, kot da bi delal med ljudmi, pri čemer seveda ne pretiravam s kosi, kot so srajce in kravate, na nogah pa imam zaradi zdravja copate. Na ta način preprečim pretirano sproščenost, praktično pa je tudi, če imam sredi dneva kakšen sestanek.

Delaj takrat, ko delajo drugi
Zvečer vas bodo ljudje gnjavili z vabili na pivo. Ob sobotah je tržnica. Ob nedeljah kosilo pri mami. Kdor ima otroke, pa je tako ali tako pečen. Iz navedenih razlogov se večernemu in delu ob koncu tedna načeloma izogibam. Enako velja za delo ponoči. Ko sem se še puščal izkoriščati, sem to počel, potem pa sem se začel imeti rad. Ni moj problem, če ljudje ne obvladajo time managementa.

Evidenca realizacije dela
Ob šestih zvečer lahko pride do ugotovitve, da že cel dan delate, a narejeno ni nič. Svojega delovnega časa ne štejem v urah od začetka do zaključka dela, ker bi v tem primeru res lahko kar naprej javkal, da garam cele dneve (tako se mi to dogaja samo kakšen teden na mesec). Upoštevam izključno efektivno delo. Porabljen čas za posamezna opravila in naročnike sproti vpisujem v preglednico. Med posameznimi opravili si vzamem po pet do deset minut odmora, a vedno šele, ko jih končam. Če ne realiziram ciljnega števila ur, jih nadoknadim zvečer ali konec tedna (kar je v neskladju s prejšnjim pravilom). V praksi do enih, ko imam kosilo, naredim več, kot sem včasih v službi v celem dnevu. Je pa res, da štiri ure do kosila največkrat minejo tako hitro, da je časovna preganjavica neizbežna.

Delo pusti v pisarni
To v primeru, da delate doma, seveda ni mogoče. Zato pa sem konec prejšnjega leta ukinil sinhronizacijo elektronske pošte na telefonu. Na telefonu jo pregledujem samo še v primeru, da pričakujem novo sporočilo. Ko neham delati, Outlook zaprem. Kar pa ne pomeni, da ni kdaj odprt tudi ob desetih zvečer ali ob štirih zjutraj (glej prejšnje pravilo).

---

Morda se sprašujete, kakšne so ob vseh teh normah sploh prednosti dela doma? Marsikdo pričakuje popolno svobodo, ampak ta se kmalu izrodi v lenarjenje in posledično v kampanjsko garanje od jutra do pozne noči. Žal je edini način, da tudi v resnici kaj naredite, ne pa samo javkate, da cele dneve delate, prav to, da sledite klasični delovni rutini. Prednosti so seveda očitne. Največja je prihranek časa (in živcev), ker ni treba migrirati v pisarno na drugi strani Ljubljane. Odkar delam doma, se mi zdi simpatičen celo jutranji sneg. Druga prednost je mir pred sodelavci. Odprte pisarne, v katerih dela po deset ljudi naenkrat, so morda zabavne, ampak jaz rabim mir. Po nekaj letih prehranjevanja v gostinskih obratih, kjer vsak drugi dan naročiš ocvrt sir ali dunajski zrezek, mi je zdravje hvaležno, ker večinoma kuham doma. Zadnja prednost je v tem, da psica ni sama.

Bistvena težava domače pisarne pa je v tem, da ste navsezadnje cele dneve doma. Včasih grem zvečer v bife samo zato, da se končno odlepim od računalnika. Človek lahko na ta način postane čisto navaden pijanec. Še posebej, če mu zjutraj ni treba v službo. Že večkrat sem razmišljal o pisarni ampak, zakaj le? Letno bi me to stalo od jurja do tri, ki jih nimam, če bi jih že imel, bi jih porabil bolj smotrno, navsezadnje bi pa večinoma vseeno delal doma, ker se mi pač ne bi ljubilo v pisarno. Enkrat je sneg, drugič čakaš dostavo, tretjič se ne splača samo za dve uri …