Analogizirana organizacija

Ob delu na več projektih hkrati, ki so razdeljeni še na celo vrsto mini projektov in opravil, lahko pot do živčnega zloma zakoliči že nedolžen klic, ob katerem se človeku zazdi, da ima opravka s popolnimi bebci in da bi moral vse naredit sam. Ampak to dela že zdaj, rezultat pa je kup nekega sranja po pisalni mizi, devet neodgovorjenih mejlov, dva še od včeraj, hkrati odprtih šest dokumentov, neke fotografije se nalagajo na ftp, druge s ftp nalaga na disk, po telefonu ženska prodaja spletno storitev za optimizacijo vašega poslovanja … pa še psica blefira, da jo tišči scat in se že pol ure prestopa po stanovanju, prekleto, kaj mi je bilo treba psa?

Takrat si je najbolje privoščit pivce za živce ali peljat psico v gozd.

Problemi Izzivi se zdijo potem lažje rešljivi, a težava je v tem, da ostanejo in še vedno ne veš, kje bi se jih lotil. Zaradi množice opravil, zaznamkov, zamujenih rokov in sprememb popolnoma nepregleden terminski plan ni v stiku z realnostjo že cel teden.

Pojavi se zamisel o temeljiti spremembi organizacije dela.

Nekaj podobnega se mi je zadnjič zgodilo okoli enajstih zvečer in razmišljal sem, da bi se organiziral po vzoru samooklicanih deloholikov s samooklicanimi motnjami spanja in hranjenja ter alergijami, ki predpostavljajo dieto s chia semeni. Zato sem ob enajstih zvečer telefon zapacal z aplikacijami za organizacijo dela in zvišanje produktivnosti , kot pravijo brezplačnim programčkom, ki jih je mogoče za prgišče virtualnih evrov nadgraditi v profesionalne inačice. Večina tega programja je oblikovna žalitev mojega intelekta, funkcionalnost je na ravni igric s C-64, višek pa so oglasi, ob katerih bi takoj plačal 10 evrov samo zato, da jih nikoli več ne bi videl.

Potem sem nekje prebral, da je daleč najboljša rešitev Evernote. Naložil sem jo in se potem večino delovnega in izvendelovnega časa ukvarjal z vpisovanjem opomnikov in idej, snemanjem zvočnih posnetkov, fotografiranjem dokumentov in shranjevanjem fotografij z opombami. Rezultat je bila nepregledna zmeda, ne samo na 5-palčnem zaslonu telefona, ampak tudi na 24-palčnem monitorju. Microsoftov Outlook poseka Evernote v vseh prvinah, ob tem pa še ne utruja z naročnino Premium ali celo s produkti Evernote, na primer s stekleničko ali torbo z logotipom slončka. Kdor to kupi, je še hujši od upokojenk, ki so v Intersparu na točke dobile tiste rjave nahrbtnike Kappa.

K pomanjkanju časa je navsezadnje odločno prispevala prav aplikacija sama, zato sem jo nehal uporabljat že čez nekaj ur in po dnevu ali dveh sem jo ob naslednjem navalu panike brezkompromisno odstranil. Občutek ob te je bil bolj sproščujoč kot celo drugo dejanje Iliade zadrževani prdec.

Zjutraj sem šel v papirnico in kupil samolepilne lističe.

Povsem analogna, a ne brezplačna aplikacija deluje po principu ročnega zapisovanja na lističe različnih barv, ki jih nalepim na različna mesta delovnega prostora. Najnujnejše namestim kar na pisalno mizo, manj nujne na spodnji rob monitorjev, ostale na omarico. Listke glede na prioriteto prestavljam sem ter tja, črtam dele besedila, na koncu pa jih odlepim in z užitkom zavržem.

Digitalizacija družbe? Čakam na analogizacijo.

In pravkar me je telefon tako zjezil, da sem ga skoraj razbil.