Žurnalistični aktivizem

Po nekaj dneh brez stika s slovensko realnostjo lahko potrdim, da tujci o migracijskem navalu razmišljajo precej bolj trezno. Seveda se najdejo bolj in manj liberalna ali konservativna mnenja, nikakor pa med Švedi, Danci, Norvežani, Nemci in Belgijci – ki že imajo stik z begunci – ni zaznati histerije, kakršna se v Sloveniji pojavi ob čisto vsakem odklonu od normalnosti, če lahko stanje duha v Sloveniji sploh imamo za normalno.

V živo sicer nisem videl še niti enega begunca ali migranta, vendar me boste težko prepričali, da so vsi po vrsti prijetni ljudje, ki bi jih z veseljem gostil doma, tako kot me ne bo nihče prepričal, da so vsi faloti, ki so tu zato, da bodo uničevali našo imovino, kradli naše službe in posiljevali naše ženske. Proti tem ljudem nimam nič, skrbi pa me, kaj bomo z njimi, predvsem pa kaj se bo zgodilo, ko bodo ugotovili, da tu zanje ni prostora.

Po drugi strani je logično, da nekdo iz vasi z manj kot dvesto prebivalci, ki je doslej Arabce videl samo na fotografijah, ob neorganiziranem navalu več tisoč ljudi dnevno doživlja šok, zaradi katerega si na cesto ne upa spustiti otrok. Ta vaščan živi v realnem svetu, na televiziji pa mu prikazujejo nekaj povsem drugega. Predstavniki oblasti lažejo, da imajo situacijo pod nadzorom, mediji pa prikazujejo samo eno plat zgodbe.

Velik del odgovornosti za histerijo v slovenski javnosti pripisujem medijem. Nekateri novinarji so očitno popolnoma izgubili občutek, ne samo za objektivnost, ampak tudi za realnost, pri čemer si v čast ne morejo šteti niti svojih objav in odzivov na socialnih omrežjih. Normalno je pričakovati, da bodo novinarji delali v interesu javnosti in ne v interesu nekih višjih, utopičnih ciljev. Normalno je tudi pričakovati, da bo v skladu z novinarskim kodeksom poročilo o dejstvih jasno ločeno od komentarja.

Kdor hodi samo na novinarske konference, si seveda ne more ustvariti realne slike, ampak enako velja za novinarje, ki na terenu ignorirajo omejitve in uradna stališča oblasti. Prizori prestrašenih, lačnih in premraženih otrok so srce parajoči, toda ko jim novinar podleže in poroča samo še o teh, ignorira pa lumpe, je z njegovo kredibilnostjo konec. Naravnost ogabno pa je prikrojevanje resnice, vključno z izvzemanjem fotografij iz konteksta celotnega dogodka, toliko bolj, če je to usmerjeno v potvarjanje dejstev za potrebe senzacionalizma in v neupravičeno kritiko državnih organov.

Pomanjkanje kredibilnosti medijev, kar je krivda novinarjev in urednikov, se odraža na ad hoc postavljenih spletnih straneh, kjer anonimneži objavljajo prispevke z naslovom Kaj nam mediji prikrivajo v zvezi z imigranti, in na socialnih omrežjih, preplavljenih z deljenjem izpovedi anonimnih in polpismenih mamic, policistov, nekdanjih sodelavcev varnostnih služb in prostovoljcev. Hujskači so seveda glasnejši od pacifistov, rezultat pa je razkol na dva pola. Tiste, ki so vmes, zmerjajo oboji, za ene so ksenofobi, za druge anarhisti.

Novinarsko poročanje se spreminja v ceneno senzacionalističen aktivizem, pri katerem se mediji in novinarji povzdigujejo nad ljudstvo, ki bi mu morali služiti. Še toliko bolj odvratno je, da medij blokira državo v najbolj kritičnih momentih, ko je velik del ljudstva – upravičeno ali ne – zaskrbljen za svojo varnost. Če državi prepovemo zagotavljanje varnosti, lahko ukinemo še socialno varnost in se počasi med seboj pogrizemo. In točno to se bo zgodilo, če bomo državi prekomerno in po nepotrebnem omejevali pooblastila. Zadnje kar potrebujemo, je revolt ljudstva. Doslej so sicer na meji nemire netile le neke nepomembne grupacije anarhističnih fantastov – o tem je bilo v medijih malo govora –, ki so jih sposobni obvladati mladi fantje srednje velike vasi. Nočem vedeti kaj se lahko zgodi, če situacija uide izpod nadzora, ne glede na to, ali bodo na akcijo reagirali migranti ali morda ljudstvo, ki se čuti ogroženo.

Kot sem že večkrat napisal, se na načelni ravni ogroženega počutim tudi jaz. Ne zaradi migrantov, ampak zaradi države. In zaradi stanja duha.