Salzburški ZOO

ti si en nepoboljšljiv romantik, šefe … sem že povedala, pa še bom, če bo treba

To trdi Sadie. Saj v resnici tudi sem, samo ne znam pokazat!

Zato me je pač vleklo v dvorec Hellbrunn – enostavno sem predvideval, da bo Bibi všeč park, fontane in ostalo, kar so si privoščili škofje v časih, ko se jim še niso upali gledat pod prste, ker bi slej ko prej pristali pod mečem ali sekiro. No, ona bi šla raje v živalski vrt, ki je sicer poleg palače. Po Berlinu in Ljubljani torej še Salzburg, za katerega sem sicer slišal, da ni nič posebnega. To seveda ni čisto res.

Živalski vrt je preprosto najti – če seveda ne vklopite Garminove navigacije. Zadnjič je manjkalo približno desetinko sekunde, da bi škatla letela skozi okno. Pravzaprav ga je rešilo zaprto okno, tako da sem ga samo zagnal v tla. To sranje je kot sovjetska roba – vse preživi. In ko se je odbijal po tleh, je Berta še naprej sitnarila, naj čimprej polkrožno obrnem. S pomočjo dobrega starega zemljevida – vanj sem nekaj minut bolščal le zato, da sem se umiril – sem potem našel takorekoč iz prve. Itak je vse označeno.

Pred časom je Surs izdal raziskavo o obiskanosti izbranih slovenskih turističnih znamenitosti. Na prvem mestu je trdno zasidrana Postojnska jama, ki jo je obiskalo dobrih 60 tisoč turistov, drugi je ZOO Ljubljana s 35 tisoč obiskovalci. Ne ljubi se mi iskat, kakšne so številke za ZOO v Salzburgu ali celo Berlinu, vem pa, da se za vstop pred obema čaka vsaj deset minut, če ne več (ob tem, da so v Berlinu obratovale vsaj tri blagajne – in to na ponedeljek!), medtem ko v Ljubljani prideš na vrsto takorekoč takoj oziroma bi prišel še prej, če se ne bi vrivali Italijani. Ob tem je vstopnina povsod bistveno dražja.

Za nekatere zverine je poskrbljeno zelo primerno, kolikor seveda dopuščajo okoliščine, nekatere so žal najebale na celi črti. Problem salzburškega živalskega vrta za obiskovalce vidim predvsem v tem, da praktično ni sence in da ni krožne poti. Problem naravnih danosti, pač. Ara je na prostem, pa vseeno ne pobegne:

Opic je malo morje. Čeprav so praktično izpuščene, prav tako ne pobegnejo:

Vstopila sva v nekakšno votlino, v kateri sem zašvical že prvo sekundo. Tropska klima. Tik nad menoj pa mala, kosmata, krempljasta in hudobna opica.

Pa še ena malo bolj prijazna:

Nekakšen kuščar, tudi v tropih:

Prerijski simpatikus:

Roza žurka:

Nekaj:

Life Sucks!

Srbi:

Rit:

Sreča, da je za ograjo!

Pozer:

Gledala sva zakaj leze po skalah, potem pa je stara cvileč malodane skočila v ogrado z oriksi. Slednjič sva ugotovila, da je kolega zataval med antilope! Prestrašen, da je kaj, je slednjič le skočil ven. Odnesel jo je bolje kot trapa, ki je pred kratkim v Berlinu skočila med polarne medvede.

V izogib vnovičnim brezpredmetnim in predvsem brezciljnim polemikam, ali so živalski vrtovi mučilnice živali ali vzgojno-izobraževalne ustanove, naj povem, da me to prav malo briga. Vem pa, da v živalskih vrtovih skrbijo tudi za ohranitev nekaterih vrst. S paberkovanjem bomo seveda bolj malo rešili, več pa, če ne bomo na koncu še jamrali zaradi dragih vstopnic, kar je v naši deželi stalnica. Vzdrževanje in razširitve kletk pač stanejo in če tega ne bodo plačali obiskovalci in v velikem delu donatorji, kdo bo? Država? Ja, pri nas je za vse država! Še sreča, da jo imamo!