Včeraj sem bral, da je društvo IndiJanez v okviru projekta Naj torba ne bo borba ugotovilo, da slovenski otroci nosijo pretežke šolske torbe, kar naj bi vplivalo na nadaljnji razvoj, njihovo hrbtenico, držo, zdravje in počutje v prihodnosti. Žal ni pisalo, kakšni naj bi bili konkretni vplivi.
Nisem strokovnjak, zato vplive na zdravje težko ocenim, ampak podatek da je 12,3 kilograme težko torbo nosilo 39 kilogramov težko desetletno dekletce, me je precej šokiral. Za primerjavo sem stehtal zbirko revij, ki sem jih od prve do zadnje črke uredil v letu 2015 in dobil kar soliden, 5,5 cm visok kupček, skupaj dobrih 1.500 strani. Kuhinjska tehtnica je izmerila težo 4.100 gramov – trikrat manj.
Teža šolarkine torbe je znašala 32 odstotkov njene telesne teže, kar je toliko, kot če bi jaz nosil 24 kilogramov težak nahrbtnik.1 Ampak bolj kot učenkina hrbtenica me skrbi zdravje njenih staršev in/ali šolskega sistema, ki to dopuščajo. Me pa to ne čudi. Nekoč so se petčlanske družine na morje vozile s fičkom, danes za štiričlansko ni dovolj niti enoprostorec. Zakaj bi se torej ekscesno prevelikim in pretežkim bremenom izognili otroci?
Pretežke torbe seveda niso nov pojav. Podobne akcije so izvajali že pred dvajsetimi ali petindvajsetimi leti, ko sem v šolo dokazano tudi jaz nosil pretežko breme. Takrat nismo imeli skirojev z integriranimi torbami niti torb na kolescih, večini staršev pa na kraj pameti ni padlo, da bi nas v šolo vozili z avtomobilom in nam potem nahrbtnik nesli še dvajset metrov do garderobe. Pretežko torbo sem nosil deset do petnajst minut grede do šole in ponavadi še trikrat ali štirikrat dlje na poti domov. Včasih sem tudi tekel. Spomnim se, da je bil nahrbtnik kakšen dan res pošastno težak.
Na sistematskem pregledu v gimnaziji je zdravnica kljub tej torturi pohvalila mojo držo in s tem nimam težav niti petnajst let kasneje, nasprotno, našli me boste med najbolj pokončnimi člani družbe. Seveda to ne velja za vse vrstnike, ki so kljub večji fizični moči v otroštvu – vedno sem bil med najnižjimi in najbolj vitkimi – nosili enako težke torbe, je pa res da verjetno sodim v zgornji odstotek fizično najbolje pripravljenih v moji starostni skupini. Trdim, da je odločujoča aktivnost, ne pa delež, ki ga predstavlja teža šolske torbe v primerjavi z otrokovo težo. Mar lahko torej debeluhi nosijo več od športno aktivnih otrok?
Trdim, da skozi zgodovino nobena generacija otrok ni živela tako lagodno kot naša in naslednje do danes, ko starši svoje rojene zmagovalce z avtomobile vozijo door to door in se jim ponudijo še za postreščke do šolske garderobe. In ob vsem tem lagodju nas skrbi dva kilograma pretežka šolska torba, ker se je nekdo odločil, da so paglavci na ramenih sposobni brez trajnih posledic prenašati največ 10 % svoje teže.
Po svetu otroci umirajo zaradi vojn, žeje, lakote, epidemij, v šolo bosonogi hodijo po uro ali dve daleč ali pa sploh ne hodijo v šolo, ker morajo pasti koze ali za dolar na dan v groznih razmerah garati v fabriki, v tem delu sveta pa nas skrbi, da se bodo razvajenim in predebelim paglavcem, ki večinoma sploh ne vedo kaj je lakota, ukrivili hrbti, namesto da bi jih nagnali telovadit in iz njih naredili pokončne žene in može, ki ne bodo klonili za vsako figo.
Življenje je pač borba.
- Kar se je že dogajalo, tako v športu kot ob trgatvi, je pa res, da sem odrasel in me ni več škoda. [↩]
25 komentarjev
Glede na to, da bodo ti otroci v odrasli dobi popolnoma odvisni od svojih staršev in starih staršev, je morda celo prav, da vsaj v času šolanja komandirajo svojo najbližjo okolico.
Glede na to, da imajo težje torbe, je prav, da v prvih nekaj razredih v ponedeljek v šolo prinesejo/pripeljejo vse knjige in zvezke, ob petkih pa vse skupaj odnesejo domov. Na tak način doma ni nervoze, ker starši ne morejo preverjati, kaj deca počnejo v šoli.
Zaradi vseh otrok na svetu, ki delajo po tovarnah ali pa vsak dan niti nimajo resnega obroka, je prav, da otrokom za šolsko pot ob ponedeljkih in petkih nabavimo torbe na rolki ali vsaj koleščkih. Vsi starši si pač ne morejo privoščiti SUV-a, da bi otroka pripeljali do šolskih vrat. Sploh na OŠ Valentina Vodnika. Tam so pred stopnice namestili steklena vrata, kar še posebej zakomplicira vožnjo z mestnim terencem.
Imej otroka, pa bomo popolnoma nova nerganja prebiral 🙂
Dokler se bodo učitelji pustili kupovati založbam z raznimi seminarčki in pogostitvami ter posledično uvrščali na sezname obveznega učnega gradiva v nakup staršem šolarjev slabe ter nekvalitetne DZ, ki ostajajo konec leta prazni, bomo čez 10 let brali podobne umotvore.
Lahko pa kar pritrdim, da ima večina otrok slabo držo – na sistematskem pregledu v januarju so skoraj vsi petošolci naše šole dobili napotnice za specialista, ker naj bi imeli skoliozo.
In me res zanima, kaj boš napisal, ko in če boš kdaj postal oče.
Saj ni čudno. Skoraj vsi starši se ne ukvarjajo z otroci. Edini stik je “pizdenje”, ker se ne želijo učit. Za tem pa jim porinejo tablico v roke, da imajo mir. Fizična aktivnost pa je otrokom tako tuja, kot pisalni stroj.
… in potem je kriva šolska torba, da imajo skoliozo…
Pri nas imamo drgošolko, ki tudi nosi prekleto težko torbo. Ampak, če odšteješ knjige, ki si jih je izposodila v knjižnjici, polno(!) literinpol flašo vode, ki ji jo je zjutraj posodila mama, ker je svojo sedemdeci pozabila prejšnji dan v šoli, danes pa jo je našla in polno(!) prinesla domov, ter vse zvezke za predmete, ki jih sicer danes nima, ampak se ji ni dalo pogledati na urnik, priudeš na precej znosno težo. Seveda bi ji lahko torbo pripravila midva z ženo, ampak pol si kmal na tem, da greš s hčerko na brucovanje.
Ni problem samo mesto, tudi na vasi, kjer živim, starši svoj podmladek vozijo v šolo. Ker malo več hoje škodi, mar ne? Tudi mi imamo problem s težko torbo, to pa zato, ker si 13-letnik zatlači vanjo vse knjige in zvezke za cel teden. Nekaj časa sem še vztrajala in mu pregledovala torbo vsak večer, pa si je zjutraj ravno tako dal vse vanjo. Zdaj pa kot želi, torba je njegova in on jo nosi, ne jaz. Če bi ti otroci več časa preživeli zunaj, na zraku, ne pa cele dneve pred računalniki, televizijami, telefoni in še čem, verjetno ne bi imeli toliko težav z slabo držo. Samo potem pa nastopi drug problem, starši bi se morali začeti ukvarjati z njimi…
Spam ne posplošuj, ker v našem razredu (25 učencev) vsi, razen 2 deklic, ki si zaradi revščine staršev ne moreta privoščiti plačljivo dejavnost, športajo – sta vključeni v izbirni predmet športa, torej tudi dodatno migata. V razredu imamo le 2 otroka s prekomerno težo (kar nekaj deklic pa s premajhno), pa še eden izmed njiju je judoist in trenira celo boks. Ostali otroci trenirajo ples, ritmično gimnastiko, rokomet, judo, košarko, nogomet, hokej in smučanje. Torej je krivo kaj?
*plačljive dejavnosti
Aleluja!!!
Da ne bomo glede gibalnih vzorcev otrok in mladine govorili čisto na pamet … V reviji Tekac.si lahko – zanimivo bo predvsem za starše – poiščete izvrsten intervju z dr. Jankom Strelom, ki je praktično avtor športnovzgojnega kartona. V zadnjem času, od leta 2011, med otroci opažajo skromno izboljšanje gibalnih sposobnosti in manj debelosti kot med letoma 2000 (ko so zabeležili vrhunec rezultatov) in 2011, ko je bil padec sposobnosti izredno strm. Dogajati se je torej začelo že pred krizo, pri čemer – to pa je moje stališče – gospodarska kriza ne more biti razlog za manj gibanja otrok. Otroci ne rabijo nujno drage vodene vadbe, kamor jih s takim užitkom vpisujejo starši, ampak se morajo preprosto … gibati. Recimo na sprehodu s starši.
@Ena Ljubljančanka: Histeričen odziv zaskrbljene mame je odveč. Vem, da otroci nosijo pretežke torbe in tudi mi smo jih. Je za vse res kriv sistem? Ali to, da mulci – kot so napisali starši v komentarjih – s seboj nosijo kramo? Kako je mogoče, da je imela učenka 12,3 kg težko torbo, njena sošolka pa bistveno lažjo?
Kar se tiče skolioze, me nekoliko begajo tvoji podatki o tem, da so “skoraj vsi petošolci naše šole dobili napotnice za specialista, ker naj bi imeli skoliozo.”
Tukaj sem na hitro prebral (sicer nekaj let stare podatke), da je prevalenca skolioze med otroci 2- do 3-odstotna. Morda se je v nekaj letih stanje res tako poslabšala, da zdravnice na sistematskih pregledih zaradi suma na skoliozo k specialistu pošljejo skoraj 100 odstotkov vseh petošolcev. Na hitro sem se tudi podučil, da so vzroki za skoliozo precej nejasni in da gr epogosto za vzroke, na katere praktično nimamo vpliva – ali pač?
Seveda lahko na slabo držo vpliva tudi nepravilno nošenje bremen, enolični gibi in – oho – slabe navade glede lastne skrbi za krepitev mišičja. TUKAJ. Zanimivo bi bilo vedeti, koliko otrok je bilo skoliotičnih pred sto leti, ko so na hrbtu verjetno prenašali precej težja bremena – so se pa tudi precej več gibali.
Saj to je smešno. Izbirni predmet športa je dodatno miganje? In pomankanje denarja je razlog, da otroci ne migajo?
Če si iz Lj… npr. popokaš otroke in greš peš na Toško, Katarino ali drugi bližnji hrib… Jih posadiš na kolo in jih pelješ do Iga. Si vzameš 2x na teden čas in naj gredo s teboj laufat. Par EUR v tanku pa lahko prideš do bližnjih gora.
Denar je popolni izgovor. Je pa res, da vrhunska športna oprema stane. Zares pa jo rabiš šele v slabem vremenu. Npr. zunaj dežuje, kot za stavo in greš na zelo dogi sprehod, tek… morda v gore…
Zares pa se zgodba začne pri tem, da sem 99.9% prepričan, da otroku še nikoli nisi pokazala pravilnega počepa, sklece in podobnega s pravilnim dihanjem vred. Kje je šele stoja ali pravilni tek? Tudi 99.9% sem prepičan, da tega sama ne znaš in te nikoli ni zanimalo.
Aja… saj imajo športno vzgojo, kjer bi jih morali vse to naučiti… pa ni denarja, da bi ga vpisala na tečaj atletike…
Itak, da slaba mišična konstrukcija dela probleme ne samo pri drži. in bolano je, da se sploh pojavi tak komentar.
Čeprav sem na drugi tudi proti posploševanju glede nošenja torbe in spremstva v šolo. Vsako jutro hčerko peljem v šolo in ji nesem torbo, sicer je res šele v drugem razredu, samo nekako sem se tega navadil in je to naš jutranji obred (še iz vrtca ven). Tako, da načeloma jaz ne vidim v tem nič slabega, ker je tudi njej fajn, da gremo skupaj v šolo. Ko ji bo pasal drugače, bo že sama povedala, kot recimo pove da bi rada šla sama domov. Je pa res, da avto pustim na parkirnem mestu ne pred vrati…
Pa še glede torb – najboljša opcija med slabimi (če slabo vzamemo da je torba težka) je klasična torba z naramnicami, vse drugo je porazno za držo. Seveda je odvisno tudi od konfiguracije kje otrok hodi v šolo, samo nam so svetovali, da naj nikar ne kupujemo raznih rolk in kovčkov, ker potem se matrajo po stopnicah in bregih in naredijo te torbe več škode, kot koristi.
Matej, histerična pač nisem, imam pa izkušnje iz samega sistema, ker sem del njega. Spam, ne trdim, da je socialni status razlog za neaktivnost, kar mi ti podtikaš, temveč, da so v mojem razredu otroci, ki že med tednom športajo in so gibalno aktivni, velika večina njih pa tudi ob sobotah preživlja, že zaradi tekmovanj, aktivno. Zasluge imajo njihovi starši. Poleg tega je na šoli poskrbljeno tudi za otroke, ki si dragih izvenšolskih aktivnosti ne morejo privoščiti z izbirnimi predmeti (tudi interesnimi dejavnostmi), zato se lahko tudi razmigajo, v kolikor to izberejo – npr. imamo tudi Planinski krožek, ki je aktiven on sobotah (po okoliških hribih) in ne boš verjel, kar nekaj družin je vključenih vanj. Zato mislim, da ni vse tako črno … kar zadeva gibanje .
Raziskave in primerjave o gibalnosti so mi poznane – da smo bili mi pred 30 leti boljši.
Priznam pa, da nisem učiteljica športa, moji trije pa drugače trenirajo rokomet in ples.
Včasih se državniki aparatčiki in drugi birokrati niso (toliko) ukvarjali s pretežkimi torbami in podobnimi neumnostmi, ker jim z vedno novimi domislicami in predpisi tedaj še ni bilo treba upravičevati lastne eksistence. Danes je pak tako, da se stvari spreminjajo iz leta v leto in še pogosteje — da gre vse skupaj le na slabše, seveda nikogar ne skrbi, ker važno je samo, da se dogaja (da se torej sploh nekaj dela), kajne? Poročila se pišejo, letni načrti se dosegajo, uspešnost uradništva je 100-odstotna in vsi smo zadovoljni.
Da se ne bomo spuščali na osebni nivo, ker mi je popolnoma vseeno, kaj kdo od vas počne s svojimi otroci. Še vedno me sicer čudi podatek o skoraj 100-odstotni pojavnosti skolioze, ker je to trideset- do petdesetkrat več kot med splošno populacijo otrok, pri čemer naj bi bili ti oboleli otroci celo nadpovprečno aktivni.
Povedati hočem, da je preveč pavšalno ocenjevati, da so za “nadaljnji razvoj, njihovo hrbtenico, držo, zdravje in počutje v prihodnosti” (to so nalašč našteli teatralno, kot da gre za cel kup posledic), krive samo pretežke torbe, ampak je vse to posledica več dejavnikov. Razveseljujoče je, da otroci ob športni vzgoji hodijo še na karate ali na rokomet, ampak to vseeno še ne pomeni, da se gibajo dovolj (in dovolj učinkovito). Poglejmo: v šoli recimo telovadijo največ dve polni uri tedensko in mogoče so še pet ur na treningih/tekmovanjih nekega športa – in že to je za toliko stare otroke veliko. Vsega skupaj smo šele na polovici zahtevane/priporočene tedenske aktivnosti za normalen razvoj gibalnih sposobnosti.
Matej, na sistematiki presoja osebni zdravnik (ne specialist) in bo morda povratna inf. lahko tudi drugačna.
Filmoljub, zadovoljni pa vsi nismo, … tudi povemo … in nas tepe. 🙂
Se grem rajši gibat (ne samo s prsti na roki) . 🙂 Pa lep večer vsem.
Torej bo, sodeč po statističnih podatkih, med 25 učenci s pretežkimi torbami, skolioza diagnosticirana pri nobenem ali enem učencu – pa še to ne nujno zaradi pretežkega bremena na hrbtu – in ne skoraj vsi. Vidiš, take posplošitve mene motijo, ker se spet osredotočamo samo na en del problema, ker pač neka organizacija nekaj dela zato, da pač dela – tehta torbe.
Še enkrat, otroci po svetu so lačni, žejni, na smrt bolni, brez možnosti za izobrazbo, zlorabljeni na vseh vrst načine, tukaj pa pizdimo na sistem zaradi tega, ker učenke in učenci s seboj v torbi, poleg šolskih potrebščin, prenašajo 1,5-litrske plastenke vode ali potrebščine, ki jih sploh ne potrebujejo. Klasičen odziv staršev svetovnih prvakov: kriv je sistem, ne mulci – svetovni prvaki, ki ne razmišljajo, kaj v šoli potrebujejo in česa ne. Je pa res, da jim niti ni treba razmišljati o teži, če se v šolo pripeljejo s passatom.
“našli me boste med najbolj pokončnimi člani družbe”
🙂
Hm, a ni tole malce samovšečno?
Moral bi počakati, da ti drugi to rečejo.
ok o razvajenih frocih ne bom, o skoliozi vem pa absolutno preveč! Kot prvo, nima veze s torbami, zadeva je dedna. kot drugo, dejstvo je, da naši pediatri ne ločijo med mišicami brez tonusa, ki pomenijo katastrofo od drže in med skolizozo, ki pomeni napačno raščena vretenca in prav tako pomeni katastrofo od drže (ne glede na mišični tonus), pa skolioza ni nikoli sama po sebi, vedno so še zraven problemi z napačno raščenimi rebri in kolki, lahko tudi koleni, ker pač telo kompenzira in poskuša najti ravnovesje…10 let slovenskih ortopedov tega ni povezalo…na zahodu me je pa splošni zdravnik diagnosticiral ko sem stopila skozi vrata (prišla sem zaradi čisto druge zadeve)…
na kratko…ne opletajte z diagnozo skolioze, ker to ni “slaba drža” ampak povsem druge zadeve
“Tekac.si lahko – zanimivo bo predvsem za starše – poiščete izvrsten intervju z dr. Jankom Strelom, ki je praktično avtor športnovzgojnega kartona.”
Ne dvomim, da je Strel zaslužen profesor, a vendar a si ni omenjeni karton izmislil že nekdo v šestdesetih?
Katarina, kaj svetuješ – tudi mi se doma ubadamo s to diagnozo pri enem od otrok. Na fizioterapiji smo bili mislim, da 5-6-krat po prib. 15-20 min, zdaj naj bi sami doma delali te vaje. Iskreno povem, da sem polovico teh vaj že delno pozabila, čeprav sem si jih zapisala in tudi nisem čisto prepričana, da delamo prav ali morebiti še več škode. Je pa to res v družini, kot sama praviš. Zadeva se je pa poslabšala, ko je otrok začel igrati kitaro in se potem res čudno skrivljeno držati.
Glede torb sem šla iz radovednosti pretehtat mlajšima, in sem ugotovila, da ena tehta 3, 2 kg (otrok ima 27 kg), druga pa 38,5 (otrok ima 33 kg). Odvečnih stvari notri nista imela, je pa starejši moral imeti za 1 predmet s sabo kar 3 delovne zvezke zaradi naloge?! Bomo pa kakšno zagotovo rekli na RS in na Svetu staršev.
Matej, sej imaš prav, ampak meni se vseeno zdi, da je treba tudi kdaj pizdit. 🙂
@enaLJ – pomoje je za drugo torbo napaka, zihr ni tolk sam vprašanje pa je kolk je res.
Ja, imaš prav 4, 7 kg.
@ena ljubljančanka – najdite si dobrega kiropraktika! in to dokler je še v rastni dobi, pol je prepozno. Dokler še raste se da popravit, fizioterapija ne bo pomagala…splošen šport ja, seveda zmerno, zaradi mišičnega tonusa. Če boste zvozili na okoli 15% do konca rastne dobe, potem ste ok. Meni se je v enem letu poslabšalo za 35% (zrastla skoraj 20cm)…pa smo delali vse možno (kar smo seveda poznali v pred-internetni dobi)…če bi bila še enkrat na tem, me ne bi ne na polikliniki videli ne v soči…ker je brezveze….
Katarina, hvala.