Ženitev

Ob opazovanju Pippinih fizionomskih značilnosti so me presenečali komaj opazni seski, še bolj nenavadna pa se mi je zdela vagina, saj je bilo videti, da s takim spolovilom nikakor ne bi mogla seksati po pasje – kar bi sicer od psice pričakoval. Med gonitvijo vse to nabrekne, a nisem pričakoval tako rigorozne spremembe. Prve dni je še šlo, potem pa je z gromozanskim spolovilom presenetila tudi marsikaterega lastnika psice. Spremembo bi najlaže opisal tako, da se je spolovilo dejansko obrnilo nazaj. Med hojo se je zadeva dobesedno tresla in na nek odvraten način utripala. Gate bi ji nataknil že samo zato, da se ne bi videlo vseh razsežnosti nenadne perverzije, ki je v najbolj občutljivih dneh privedla do nastavljanja samcem prek vseh meja dobrega okusa. Če ne bi bila psica, bi me bilo sram.

Pa vendar, kot lovača se je obnašala samo dva, tri dni, sicer pa je bila do samcev prej nestrpna kot radodajna.

Fantje so poskušali na različne načine. Očitno je bilo, da so najuspešnejši tisti, ki so najagresivnejši. Prvi, ki je poskušal, res lepo grajen bokser, jo je slabo odnesel. Lepo sem lastniku opozoril, da se ne bo dobro končalo, če ga spusti. Moja med igro verjetno sploh ni vedela, za kaj gre, potem pa jo je hotel na silo naskočiti in še preden sem jo potegnil stran, je že zarenčala in šavsnila. Končalo se je s krvavim gobcem in osramočenostjo.

Naslednji snubci so bili dosti bolj uglajeni. Da ne rečem nerodni. Smešni.

Eden je ugotovil, kje sva doma. Čeprav poznam tako rekoč vse pse z našega konca, sem ga videl prvič. Dva dni je kampiral pod blokom. Opazoval sem ga skozi okno na hodniku, sedel ali ležal je na travi in čakal. Ko me je videl, je takoj zaigral, da je tam po naključju – skočil je pokonci in začel vohljati med avtomobili. Če je bila zraven tudi Pippa, se je obnašal še bolj trapasto. Kot je videti, mestni cucki sploh ne obvladajo sistema. Sicer se primajejo zraven in se jih ne moreš znebiti, ni pa jim niti jasno, kaj bi s samimi seboj. Spet drugi so za akcijo v nekaj sekundah. Med gonitvijo sem za sprehode izbiral manj obljudene terene. Rožnik naju ni videl, zapeljala sva se na Brdo in šetkala po Klobuku in do Toškega čela.1

Tik pod Toškim čelom, ko sva se že vračala, se je od nekod vzel izgubljeni hotnež. Lastnik je bil očitno v bližini, a ga je stari neuspešno klical. Pes se je odplazil šele, ko sem ga nahrulil. Nadaljevala sva do ceste, čez Preval in po Klobuku nazaj do Brda. Po mojem kakšnih pet kilometrov. Tik pred Brdom sem se obrnil, ne vem zakaj … in spet je bil tam. Najprej se je skušal pohuliti, a mu je postalo jasno, da je zasačen. Spremenil je taktiko in zablefiral, da je tam čisto slučajno, kot da samo nekaj išče. Bili smo torej ena goneča psica, en potreben pes in en lastnik. K sreči je imel snubec obesek s telefonsko številko. Gospod ga je obupano iskal po celem Podutiku (Podutiku!). Dobil ga je pri meni doma, nudil sem mu brezplačen prevoz in večerjo. Za brusit pa ni dobil.

Ob vsem tem je zanimivo, da niso dosti drugačni od ljudi.

1. Super turca! [↩]