Zelena dizel cona

Pri lovljenju standardov, ki mesta ustoličijo med zelena, trajnostna, ekološka, lahko mestne oblasti uberejo linijo najmanjšega odpora in se lotijo površinskih ukrepov, ali pa se potrudijo s celostno ureditvijo, ki dejansko koristi ljudem. Vsaj kar se tiče delnega zaprtja Slovenske ceste za motorni promet, je Mestna občina Ljubljana seveda ubrala lažjo pot. Tudi s pomočjo tega ukrepa si je mesto priborilo naziv Zelena prestolnica Evropa. To je izvrsten marketinški trik za privabljanje turistov, s praktično kakovostjo življenja meščanov pa ima seveda bolj malo skupnega vse dotlej, ko bo Ljubljanski potniški promet daleč najbolj neprijazna, najpočasnejša, najmanj udobna in najbolj odbijajoča oblika prevažanja po mestu.

Morda bo kdo repliciral, da ni neprijazna. Kako naj si potem razlagam, da šoferji v evropskih mestih potnike pozdravljajo, v Ljubljani pa odzdravi kvečjemu vsak deseti, čeprav po drugi strani tudi pri nas obstajajo podjetja, kjer so zaposleni brez izjeme vljudni. Morda mi bo kdo oponesel, da avtobusi niso najpočasnejši. Samo, če ste zelo počasni na kolesu. Morda se z menoj kdo ne bo strinjal v zvezi z udobjem, češ da so avtobusi moderni. Ampak udobje je odvisno od šoferjev, zanje pa imam pogosto občutek, da sunkovito pospešujejo in zavirajo iz čiste zlobe.

Na LPP se že več let pritožujem zaradi šoferjev, ki med vožnjo redno uporabljajo telefon. Počasi bom nehal. Po bizarni izkušnji, ko sem moral lani plačati kazen zaradi kršitve javnega reda in miru zaradi šoferja, ki je med vožnjo telefoniral, ko sem ga nadrl, pa je poklical policijo¹, sem lani na sestanku z vodstvom LPP spoznal, da pritoževanje tudi v resnici nima smisla. Vodstvo namreč ni sposobno ukrotiti šoferjev, za izgovor pa jim služita delovno pravno zakonodaja in kolektivna pogodba, ki v tej državi vedno ščitita lenuhe in lumpe. Pričakoval bi, da bo šofer službo izgubil že ob drugi tovrstni pritožbi, ampak ne, odpoved delovnega razmerja dobi šele po peti pritožbi. Potem, ko se mi je že dozdevalo, da se je stanje izboljšalo, sem v zadnjih nekaj tednih spet opazil vsaj tri šoferje s telefonom v roki.

Glede na to se mi ob novici, da je na Slovenski cesti mestni avtobus zbil 75-letno peško, poraja vprašanje, ali je mogoče, da je gospa pred avtobus skočila tako nesrečno, da šofer res ni mogel preprečiti nesreče kljub temu, da je hitrost na odseku med Gosposvetsko in Šubičevo omejena na, mislim, da 30 km/h. Seveda ne namigujem, da je prav ta šofer prav takrat tudi v resnici telefoniral. Pravim samo, da ob takšni praksi LPP niti malo ne zaupam in če bo kdaj prišlo do nesreče zaradi telefoniranja, bom razumel, da so zanjo objektivno odgovorni tudi tisti, ki bi morali, ampak niso, poskrbeti za to, da uporaba telefonov med vožnjo ne bi bila stalna praksa.

Glede na slovensko družbeno klimo je povsme normalno, da bo morala peška zaradi prekrška plačati denarno kazen. Seveda je jasno, da pešci ne smejo kar tako skakati po cestah niti na območjih skupnega prometnega prostora, ki je sicer res moderna oblika ureditve v razvitih evropskih mestih. Dvomim pa, da je takšna ureditev primerna na vozlišču večine prog mestnega avtobusa, kjer je promet dejansko relativno gost.

Glede na ta primer je očitno, da imajo na mestni aveniji prednost še vedno motorna vozila, da so torej pešci (in seveda kolesarji) tisti, ki se morajo v zeleni Ljubljani prilagajati zelencem in ne obratno. Ne trdim, da mestni avtobusi ne bi smeli imeti prednosti na svojem voznem pasu, niti ne trdim, da avtobusi ne bi smeli voziti po Slovenski cesti. Pravim, da tak način omejevanja prometa ni ustrezen, ker je po eni strani nevaren, po drugi strani pa promet samo prerazporedi na okoliške ulice. Ob tem še vedno nimam pojma, zakaj so sploh ukinili promet po Slovenski cesti.

Prometa bo manj šele takrat, ko bo servis javnega prevoza postal uporabnikom tako prijazen, da se bodo z avtobusi vozili tudi tisti, ki sicer vozijo avtomobile. Za zdaj to skoraj nikomur ne pade niti na kraj pameti, ampak vožnjo z avtomobilom raje podaljšajo po Bleiweissovi, Resljevi ali Beethovnovi–Štefanovi–Župančičevi – ta mi je sploh všeč. Piarovski oddelki MOL nas lahko sicer obkladajo z različnimi statističnimi podatki, ampak bolj primerno vprašanje je: Koliko ljudi poznate, ki od preureditve Slovenske ceste in uvedbe rumenih pasov raje uporabljajo javni prevoz ali kolo?

Jaz žal ne poznam niti enega.

1. Šofer seveda ni plačal globe za prometni prekršek. [↩]