Moja averzija do RKC se naglo povečuje, a čedalje bolj mi gredo na jetra tudi umetniki, ki se v tej družbi ne znajo afirmirati drugače kot s provokacijami. Ko šokirana javnost ponori, se umetnik intelektualno dvigne nad zabito ljudstvo, češ, nihče me ne razume: “Z iluzijo zažiga križa ustvarim predstavo, ki ni mišljena kot simbolno uničenje križa. Moja vizija ni uničevanje ali desakralizacija, ampak je posvečen obred, ki je videti kot veličastna in sublimna predstava gorečega križa.”1
Jaz se sicer strinjam, da je sublimna predstava gorečega križa po svoje estetska, ampak Dean Verzel me z nakladanjem ne more prepričati, da je bil ta zažig kaj drugega kot samopromocijska provokacija. Seveda so umetniki od nekdaj šokirali javnost, vendar so neke meje sprejemljivega obstajale. Pa pri tem ne mislim meja sprejemljivega v smislu konformnega ravnanja do določene mere, temveč meje smiselnosti. Eno je risati kubistične slike, nekaj drugega pa zažigati križ, kar ni nič novega, pa tudi nič posebnega.
Sublimno predstavo tako rekoč neznanega umetnika – javnost ga pozna izključno po zažigu križa – lahko vzporejam kvečjemu z obupanimi poskusi tretjerazrednih glasbenih ustvarjalk, umetnic, kot si same pravijo, ki pomanjkanje talenta kompenzirajo s kazanjem jošk, dokler pač ne postanejo znane zaradi profane predstave umetnih jošk.
Te punce slednjič zaslovijo , čeprav malo tudi pojejo, tako kot je Verzel zaslovel kot zažigalec križa, čeprav malo tudi umetniško ustvarja – se na primer gol fotografira pred križem.2 Sodeč po nakladanju v intervjuju za Mladino: “Skozi obred zažiga lahko vstopim v simbolno kodo križa in s tem dejanjem postanem del nezavednega polja in imaginarija te čudovite pokrajine. Lahko povem, da gre za zelo intimno, subjektivistično duhovno izkušnjo.” … pa mu nikakor ne moremo oporekati domišljije na njegovi osebni duhovni in erotični ravni. Manj umetniške duše molijo in seksajo, on katarzo doživlja z zažigom križa.
Bolj kot dejstvo, da ga pravna država ni vsaj oglobila, me moti, da performans ponavlja. OK, Dean, goreči križ smo videli enkrat, hvala lepa, ampak vsako ponavljanje je samo dokaz pomanjkanja domišljije za provokacijo. Seveda ima Verzel odgovor: “Čeprav sem se dotaknil istega križa, je projekt Sveti križ 2 popolnoma nov projekt in vse je drugače. Drugačen je pristop do križa, drugačen je nagovor, drugačne so fotografije, skratka, vse je drugače.” Tak debilizem sploh ni vreden komentarja.
Dean Verzel in njegovi liberalni somišljeniki si o užaljenih vernikih verjetno mislijo svoje. Tudi jaz mislim, da so kristjani prehitro užaljeni in da bi lahko pokazali nekaj več krščanskega razumevanja do inteligenčno in ustvarjalno podhranjenih umetnikov, performans pa preprosto ignorirali in naslednji dan pod strunjanskim križem organizirali mašo zadušnico, seveda v maniri skromnosti in ponižnosti. A vendar je odziv RKC in njenih vernikov živi dokaz, da je vsaj katoliški del Slovenije civiliziran, če že zažigalci križa niso.
Neodogovorna objava karikatur Mohameda v imenu umetnosti in svobode govora je na primer izzvala nemire in več žrtev, skoraj je fasal tudi karikaturist, enako je bilo lani s filmom o Mohamedu. Slovenski katoliki v odgovor na provokacije samo malo tarnajo, medtem ko muslimani znorijo in v odgovor na demonstracijah zažgejo nekaj zastav in fotografij, v kamere razjarjeno vpijejo različna gesla, nekaj norcev pa svojo ustvarjalnost izrazi s podtikanjem bomb ali razgrajanjem z mačeto sredi ulice. Pri tem jim je seveda malo mar za sublimnost ali svobodo govora. Svoboda ni neomejena: posameznikovo svobodo omejuje svoboda drugega, svobode izražanja pa je po mojem skromnem mnenju konec takrat, ko se nekdo počuti užaljenega. Takrat pravilona nehaš zafrkavat, razen če je namen zafrkavanje furanje lastnega egotripa in poniževanje drugega.
Naša država, kjer imamo veliko povedati o sovražnem govoru, Verzela na sodišču jaha zaradi potencialnih poškodb križa, ne pa zaradi tega, ker se ljudje – upravičeno ali ne – čutijo razžaljene, ponižane. Ker verujejo v Boga, v njem iščejo intimno, subjektivistično duhovno izkušnjo, enako kot jo Verzel išče v gorečem križu. Morda bi jo našel tudi v gorečem polmesecu? Ko bo to naredil, mu bom morda priznal, da je vsaj provokator, ki si upa. Zažigati križ v državi, kjer je generalni državni tožilec Zvonko Fišer, ki je v preteklosti zajebaval ljudi, ki so križ postavljali, je dejanje, ki ne zahteva nobenega poguma. Naj torej zažge polmesec!
Ker si tega seveda ne upa, predlagam, da se naslednjič loti neverskega simbola. Po mojem je – seveda zaščiten, da ne pride do poškodb – primeren Kardeljev spomenik v Ljubljani ali pa, da ne bom zvenel preveč ideološko: zakaj ne bi zažgali simbola Slovenstva? Trubarjev spomenik pri Moderni galeriji je morda preblizu dreves, Aljažev stolp je logistično prezahteven zalogaj,3, a brez dvoma imamo pri nas še nekaj ustreznih spomenikov na markantnih mestih – simbolov slovenske državnosti, ki bi jih lahko zažgali v imenu umetnosti, ne da bi pri tem razjezili nerazumevajočo versko skupnost.
Dokler se to ne bo zgodilo, je Dean Verzel za moje pojme čisto navaden lulček, ki bi ga moral nekdo dvakrat okoli ušes, če že sodišče ne opravlja svoje vloge.
35 komentarjev
Ej… naučila sem se, da v življenju to, kar mi ni všeč ignoriram. Če o tem govorim, postane samo še večje in bolj moteče. 🙄 Torej… vsi ti umetniki pod križem, pa podgana namesto Marije al kaj je že blo… Super… Pač ni moj Ding. Ne gledam. Hvala za razumevanje.
veliko manj škode je zažgati betonski križ, kot požagati drevo. Morilec dreves…
A, da je taka ta zadeva. Priznam, da nisem ravno osveščen glede kurjave križa nad Strunjanom. Zdaj ko sem prebral zadevo mi še vedno ni čisto jasno, kaj bi človek sploh rad. Očitno nakladati zna, da mu kar škoduje. Da smo si na jasnem sploh nisem nikakršen pobožnjakar in o tipu nimam pojma a je tako zagret svobodomiselnež (beri komunist) a pa neverjeten liberalec ali karkoli že, ampak tole me pa res moti, če je temu tako, da se spravlja samo na eno opcijo in kao orgazem doživi samo ob krščanskih relikvijah. Lahko je biti junak, kot praviš chef v svojem kurniku, saj bi samo ponavljal, kaj bi še lahko vse uporabil za svoje umetniške izlive. O ti mater, a si lahko zamisliš velikega performerja nekje v neki muslimanski državi, ko se spravlja občevat z neko njihovo relikvijo. Menim, da bi zmanjkalo kamenja. Vem za par primerov v Skandinaviji, ko so pokurili nekaj cerkva. Dejavni naj bi bili black in podobni metalci. Vendar naj ne bi bilo zamišljeno kot satanistično ali podobno umetniško udejstvovanje. Bolj je šlo za maščevanje cerkvi, ker je v preteklosti izrinila poganske bogove. Mimogrede, ni boljše glasbe od poganskega folk metala, pa čeprav ima precej protikrščansko noto. V glavnem, ko bo šel nalednjič v Kumrovec in obkuril največjega heroja potem pa bo res Veliki DŽek.
Prva faca, si pa res poseben.
Mislim, da napačno sodiš o G. Fišerju v tem primeru. Lahko bi se mu opravičil.
Ne Gorazd, ampak Zvonko Fišer, sicer pa res, bi ga rad videl, če si upa kaj podobnega narediti s kakšnim simbolom muslimanstva, ko je že tak frajer.
Had, presenečaš. Priznam, da takšnega zapisa s tvoje strani nisem nikoli pričakoval:) Ampak, močno se strinjam s teboj…..
Eh, had…Chef, sem mislil:):)
Seveda je razumljivo, da katarzo doživlja samo ob gorečem križu in ne, na primer, ob gorečem kipu Bude. Ampak če to ljudi žali, naj križ zažiga intimno, na svojem vrtu.
@Sveljub, @suum: Lapsus, sem popravil. Hvala.
Kaj pa je Buda naredil Slovencem? 🙁
Verjetno je moral frustrirani mladenič v otrošvu ministrirati pa bi v tistem času rajši risal rožice, cvetke in ostalo kar je sublimnosti.
(btw; izreden glasbeni izbor in ideja o požigu aljaževega stolpa!? 😈 )
Kaj pa je Slovencem naredil Jezus Kristus?
Odličen zapis.
Odlično razmišljanje!
Se strinjam.
Danes te tudi jaz pohvalim – odlično zastavljeno & povedano!
Provokatorjem brez jajc pa kakšno okrog ušes..
ma naj gre v kurac in zažge svoj kurac. bo vsaj kaj od tega.
(briši če je preveč vulgarno)
lp
Popolnoma se strinjam, da gre za navadno prazno pornografsko puhličarjenje, ki se skriva za pojmom art, kar je bolj nizkotno od katere koli pornografije, ki se tudi kot takšno oglašuje pač. Vendar se to lahko dogaja le s pomočjo medijev in tistih, ki navaden prazen kič (dandanes je tega polno v imenu raznih inštalacij in akcij) zaradi določenih ideoloških interesov oglašujejo kot nekaj posebne omembe vrednega, pomenljivega ali celo ustvarjalnega (brez argumentov). Navaden aktivističen marš označevat za art, katarze z globljim pomenom od aktivističnega marša itd., je pač patetično. Take in podobne akcije so najbolj odmevno v zadnjem času zganjale skupine Pussy Riot ali Femen. Vendar je jasno, da gre za aktivistične skupine, ki neke izraze, ki so delno tudi umetniške, le uporabljajo za aktivistično sporočilo. Nikjer nisem prebrala, da bi skupino Pussy Riot obravnavali kot posebne omembe vreden punk bend ali skupino z izjemnimi dosežki na področju vizualne umetnosti, ker so posneli in se prekleto bolj potrudili s predvajanjem tistega aktivističnega porniča z določenim tekstom. In to me vedno znova spravlja v slabo voljo pri nas, kjer imamo evidentne težave s pomeni že na osnovni bazi. Tudi znotraj umetnosti in pop arta. Kam se umešča komerciala tipa Čefurji raus! ali so lahko špasteatri nagrajeni za posebne dosežke itd. Nonstop debilovanje na področju mešanja pojmov, kje je šele razumevanje in ustrezen odnos do vsebine. Slovenci se kronično obnašamo kot popolni debili z nerazčiščenimi osnovnimi šolskimi pojmi. Enbako v sferi politike in družbe.
No, in na tem mestu se moram pa malo pritožit nad meni presenetljivim delom tvojega zapisa, ki je bil morda ne dovolj natančno pojasnjeno zapisan. Seveda je zafrkavanje brez argumentov in vsebine zgolj maltretiranje nekoga. Ampak to je treba poudarit, ker gre le za objektivno vrednotenje izražanja. Seveda se svoboda posameznika konča pri poseganju v svobodo drugega in to je neskončen vir preizpraševanja in učenja ter s tem povezanih postavljanj pravil igre glede na spreminjanje okoliščin, ki jih ustvarjamo.
Vendar pa se nikakor ne morem strinjat, da za svobodo govora velja, da se konča, ko je nekdo pač užaljen. Hej! Po takšnem principu si lahko v roku nekaj dni ujetnik take fašistoidne družbe, da si tudi prdnit ne boš upal več v lastni spalnici, v kolikor ne boš miljonar, da boš lahko izplačal vse kazni za stvari, ki jih želiš povedat in sam morda učinkovito teroriziral in maltretiral vsakogar, ki bo izrekel kaj na tvoj račun, kar ti ne bo všeč, posredno ali neposredno. Osebne užaljenosti se namreč preprosto ne da objektivno merit in potrdit, koliko je relna in koliko lažniva zaradi osebnih interesov izvajanja terorja utiševanja drugega. Poleg tega, tudi če bi lahko merili realno čustveno prizadetost (popularne duševne bolečine za moralno zločinski poskus pridobitve izkupička za počitnice na sodišču), bi bilo milo rečeno nepravično in neobjektivno ljudi diskriminirat po principu, kdo je čustveno bolj nestabilen, torej kdo je užaljen za vsak drek, kdo pa v svojem značaju goji drugačne prioritete in lažje požre kakšen čustven izbruh in mu tudi pristopa na komunikacijsko drugačen način od zgolj pizdenja, cviljenja in tožarjenja. Z drugimi besedami, tebe konkretno bi osebno že lahko tožila za žalitve, ti konkretno bi pa zavoljo svojega nergaškega bloga z veliko čustvenih ekspresij (kar je zame sicer pomemben avtorski slogovni prispevek k vsebini)od jeklenih kacov navzdol moral po tem pravilu kmalu zapret blog. Seveda tudi jaz. Pri tem sploh niso problematične žaljivke, ki bi bile tudi v SSKJ opisane kot slabšalni izrazi. Užaljenost lahko izrazi nekdo, ki mu nisi po godu, tudi zato, ker si izrekel ali zapisal, da ima modre oči, v resnici pa ima rjave. Še huje se ljudje sklicujejo na užaljenost, če zapišeš, da ima modre oči in jih tudi dejansko ima, ampak on pač ne mara arijske rase, pa osebno takšno pripisovanje dojema za nemarno žalitev poudarjanja nečesa, kar ga zelo boli. Pri občutkih užaljenosti je torej problematično še posebej to, da se sproducira večiko več izbruhov takrat, kadar gre za užaljenost zaradi izpovedane resnice, saj je morebitna tožba zaradi laži in s tem povezanega neutemeljenega škodoželjnega blatenja veliko lažja. Ni take potrebe po sklicevanju na duševne bolečine zaradi užaljenosti, če je laž dokazljiva in gre za neutemeljen in neupravičen napad na osebnost oz. dobro ime drugega. Torej lahko kmalu dojamemo, da bi bilo v družbi, kjer bi polagali tako absolutno pozornost zlorabljevalcem pojma osebne užaljenosti, resno najbolj ogroženo izpovedovanje resnice, kaj šele slogovno izražanje negativnih čustev ob tem. In vajeti v rokah bi imeli močnejši. V kapitalizmu pač prosto po terorju manjšine z debelo denarnico nad večino s počeno denarnico in s slabimi odvetniki ob boku. V ta koš bi seveda najbolj padli tudi intelektualci, publicisti, pisatelji itd. Adijo mediji, kakršne poznamo danes in se nam zdijo premalo resnicoljubni, pogumni pri izražanju in neskorumpirani zaradi strahu ali osebnih ineteresov. Kaj bi šele bilo, če bi postali družba, v kateri je sveto izrazit užaljenost in se tam konča svoboda govora. In adijo tisti del blogosfere, ki bi prinašal vsebinsko večjo dodano vrednost od objavljanja receptov za kolačke in hvalospeve zvezdnikom (bohnedaj šimfanje, saj bi bili slavneži kar naprej užaljeni in vedno bolj še bogatejši).
Skratka, nedotakljivost svobode govora (pri čemer je izjema le neposredno hujskanje, namerno razširjanje laži in pozivi k agresiji) je izredno pomemben del enakopravnosti, demokracije itd. In učenje družbe, da se uči kakovostno komunicirat. Kaj bi bilo tebi ljubše in kaj se ti zdi bolj konstruktivno? Da bi se takrat, ko sva se skoraj poklala in obmetala z vsemi možnimi žaljivkami, pomerila na sodišču ali da sva dopustila možnost, da nekoč še kaj na tisto temo morda skomunicirava ali pa tudi ne, medtem je pa še veliko možnosti za konstruktivne dialoge in celo slogo na drugih področjih?! To ni možno, če bi bila jaz oseba, ki bi pestovala primarna čustva užaljenosti in se nadalje v zvezi s tabo ukvarjala le z mislimi, kako bi ti metala polena pod noge in te jebala v glavo, ker sem pač užaljena. Kar je značajska poanta večine, zaradi katere imamo med drugim tudi politiko, kakršno imamo. Na infantilnem nekoristnem nivoju. Ali bi bila jaz kaj manj upravičena do odškodnine za žalitve, ki sem jih že nemalo bila deležna na blogu, v kolikor preprosto nisem tako nizko razvit tip človeka, da bi se ukvarjala samo s tem, koliko sem užaljena zaradi izjav nekoga. Ker sem oseba, ki meni, da vsaka beseda pove najprej veliko o avtorju le teh in z veseljem prepuščam presojo drugim, sama pa svoje pač povem. Včasih pozovem k opravičilu zgolj z moralnega in vzgojnega vidika, kadar se natepejo primitivci na kup. Potem se raje ukvarjam s smiselnim. nekateri dialogi v dobrem ali v zlu so bolj smiselni, drugi ne in jih zavržeš kot usran drek. Je oseba, ki se ne obnaša kot mala cmera, torej neumna v družbi, kjer največ štejejo osebna čustva na najbolj primarni osnovi?
Zato menim v dobrobit konkretnega in duhovnega razvoja družbe, da tudi v zgornjem primeru nima sodišče kaj izvrševat nasilja nad svobodo izražanja tega wannabe umetnika. on je lahko kaznovan za povzročanje materialne škode, kaljenja javnega reda in miru morda itd., zaradi izražanja svojih še tako brezveznih misli pač ne, ker bi to pomenilo skok v zagovor fašistoidne družbe. Enkrat ti je lahko všeč, da so nekoga utišali in celo kaznovali, zastraševali, drugič ti ne bo, ko bodo enakopravno postopali enako. Na primer do tabe. V kolikor je izražanje določenih misli benigno, trivialno in primitivno, morajo kritiki svoje poslanstvo opravit ustrezno. To je kazen za mešalca megle. Da ne prejema pozitivnih odzivov in dobre reklame za prazen drek. Menim, da je takšna kazen več kot dovolj in predvsem edina ustrezna. Mi kot družba soustvarjamo nivo pričakovanja s svojimi odzivi, ki štejejo. Mi smo sodniki, bolj ali manj debilni, pošteni ali dojemljivi. Mi sprejemamo ali zavračamo. Mi imamo, kar podpiramo in kar zavračamo. Sodišča te naloge ne morejo opravljat namesto nas. V demokratični družbi, kjer svoboda govora mora bit sveta (do točke izvajanja verbalnega nasilja brez poante in smisla, z očitnim namenom zgolj škodovanja in diskriminiranja, pri čemer se tarča nasilja ne more ustrezno branit … in te presoje ne smejo bit vezane na intenziteto čustva posameznika, kar je povsem subjektiven pojem)
Popolna resnica je, da si ti aktivisti proti katolikom upajo več, kot bi si upali v primeru muslimanov. Ampak treba se je zavedat, da je zmernost katolikov v reakcijah pridobitev demokracije zaradi uveljavljanja pravice do svobode govora kot prioritete. Posledica je večji mir. In v takih primerih verska skupnost, ki odreagira civilizirano, pravzaprav pridobiva na ugledu, izpade celo kot žrtev. Teror nad svobodo govora, ki se dogaja s strani muslimanskih logov in je stranski učinek verske diktature po določenih državah in preprečevanja svobode izražanja, kar prispeva k fatalizmom, ni nekaj, kar bi morali sprejemat s toleranco in razumevanjem ali jih celo hvalit, ker se ne pustijo jebat. Halo??? Ti ljudje, ki si v imenu religije drznejo izvajat teror nad načinom demokratičnega življenja v drugih državah, so težko obvladljiva rak rana sodobne demokratične družbe. Nimajo kaj iskat v državah (nasilni radikalci), ki so korak k demokraciji že naredile in izredno problematični so napadi na meddržavnem nivoju. Ne gre za to, ali je objava karikatur neodgovorna ali ni. Karikature so lahko preprosto slabe in je njihov namen le provokacija brez kakšnega vsebinskega smisla, kar lahko enako kot vse drugo označimo z nesprejemljivimi in slabšalnimi prizvoki. Vendar pa je lahko veliko del, tudi satiričnih, ki izražajo določeno mnenje tudi v zvezi z muslimansko vero, polemično omembe vrednih, pa bodo enako nesprejeti v vrstah patoloških privržencev in bodo poskrbeli za odgovor z nasiljem, kar je nedopustno. Zakaj imamo pravico komunicirat v dobrem in v zlu tudi o muslimanski veri? Ker je del naše družbe. Ker gradimo mošeje itd. Zato mora bit podvržena enakopravnosti in s tem svobodi razmisleka in njenem obstoju kot vse ostalo. Katoliška religija ne predstavlja več takšnega diktatorskega meča tudi na našem teritoriju ravno zaradi uveljavljanja svobode izražanja misli in s tem vplivanja na naravo našega življenja v skupnosti skozi čas. V kolikor muslimani ne bi pristali na korake v smer, ki določa našo družbo in našo kulturo, ne bi mogli bit del naše kulture. To velja za vse religije. In v kolikor bi tudi predstavnike katolikov tretirali kot mimoze, čigar izražena užaljenost pomeni omejitev naše svobode izražanja, danes ne bi živeli v sekularizirani družbi, ampak bi nam precej strogo še vladali. Adijo emancipacija in še marsikaj. ne bi moglo prit do sprememb v smer enakopravnosti in demokracije, ker se sploh izražat ne bi smeli, saj bi bili prebrisanci z apetiti po nadvladovanju kar naprej užaljeni in mi za vsako figo kaznovani. No, takrat bi nas še drugače in povsem fizično lahko maltretirali in težko bi se kaj spremenilo, če se ne bi borili za svobodo govora, kar pomeni avtomatsko tudi zmanjšano toleranco do povsem subjektivnih občutkov užaljenosti različnih oseb z različnimi muhami in prioritetami. Užaljenost je osebno, subjektivno čustvo, česar ne moremo postavljat za objektivno merilo svobode govora drugega.
O joj Simona no. A te kdaj prsti zabolijo?
No ja, saj nisem rekel, da je treba vsako žaljivko sankcionirat, ampak žaliti pač ni lepo in pika. V redu, to vseeno počnemo, ampak ni lepo.
Seveda je razlika med tem, da nekomu rečem neumna baba ali Jekleni Kaco s slamo v glavi, in med tem, da z nekimi dejanji javno ponižujem verska čustva, ob tem pa vriskam kako fino je živeti v svobodni deželi.
Vprašanje je tudi, kako bo užaljeni odreagiral. Če bom jaz nekoga na ulici zajebaval in ga zmerjal s pasjim sinom, lahko sebi pripišem posledice. Ne bi me čudilo, če bi mi pasji sin razbil zobe. Kdor torej izziva z žalitvami, naj kar samemu sebi pripiše, če je fasal protiukrepe, ki se ne skladajo ravno z načeli civiliziranosti.
Zato dam jaz v primeru Mohamedovih karikatur prav muslimanom. Ker kaj pa imamo mi od tiste karikature? Ni bila niti smešna niti resnična. Bila je debilna. Ko je prišlo do izgredov so se pa vsi čudili in žugali muslimanom, namesto da bi jih pustili pri miru.
Pa še ena bizarnost mi je kapnila, mimogrede. Cela Evropa se razburja zaradi ZDA, češ, seveda se muslimani razburjajo, če pa se Američani vmešavajo v njihovo politiko. Sem ter tja slišiš celo kakšen privoščljiv komentar v smislu: “Prav jim je za bombni napad v Bostonu, kaj pa se grejo vojno proti muslimanom?”
No, hkrati se pa nek danski cajteng dela norca iz muslimanskih čustev, kar je zame popolnoma isto. Vtikanje v njihovo veroizpoved, in to na najbolj pritlehen način, enačenjem Mohameda in terorizma. Briga me šta je umjetnik htio da kaže – očitno so množice to razumele dobesedno kot napada na islam.
In tukaj se svoboda govora pač konča. Lahko pa v imenu demokracije drug drugega drkamo do onemoglosti, dokler ne bo nekaj ljudem počil film in bodo začeli kakšno novo sveto vojno.
nagrado dam vsakemu, ki Simonin komentar prebere pred koncem tega komada
http://www.youtube.com/watch?v=AXDdg8lfR1I
Ne spomnim se konteksta karikature. Stvar bi se mi zdela napačna, tako kot sežiganje križa, če bi bila samo zaradi provokacije ali samopromocije brez nekega trenutnega konteksta.
Sam če se ne moreš smejati sam sebi, potem ti pa Bog pomagaj oziroma Alah. Mislim, ni ti treba potem zastav sežigat, kupiti tistega časopisa ali – pazi to – podtikat bomb. Hm, mogoče pa imajo muslimani vendarle občutek samoironije.
Sicer sem pa mnenja, da ni stvari ali osebe iz katere se ne bi smelo zafrkavati. Obstajajo samo preveč občutljivi ljudje.
@chef:
Saj ravno v tem je problem. Katero žaljivko oziroma kar koli, kar nekdo občuti kot žaljivo ali zgolj tako izrazi naj bi se sankcioniralo. In kdo na sodišču bo tako poln modrosti, da mu bo to objektivno gledano uspevalo. Ravno ti primeri so namreč eni večjih debaklov v sodnih postopkih. Naj samo spomnim na klavarijo pisateljice Smolnikar, ki je leta prenašala teror, ker so se neki kmetje prepoznali in počutili užaljene. Po letih kalvarije in pritožba je bila sicer oproščena, ampak škoda je bila pa ogromna, plus izvajanje cenzure. Take sreče ni imel Pikalo, ki je bil obsojen zaradi opisovanja delovanja nekega policaja z njegovim vzdevkom. In se je prepoznal in bil užaljen pač. Pokasiral je lepo vsoto za bolečine. Čez par let je pristal v črni kroniki kot aretiran policaj s tem vzdevkom zaradi nasilja, pri čemer se je žena komaj rešila, ker se je hodila tuširat s solzivcem v roki. Torej smo imeli obsojenca za žalitve, ker je izpovedoval resnico v svoji knjigi, navaden kriminalec pa je dobil tožbo za bolečine ob tem. Je bil pa popolnoma oproščen Godnič na primer za tisto izjavo o barbarinem rovu, ki jo je kasneje interpretiral pač kot črn humor, satiro, ker je satirik (ni pa bilo izrečeno v oddaji, ki bi bila satirična). Da ne omenjam nekega japija, ki je tožil enega izmed izropanih in obubožanih izbrisanih za žalitev. Čista svinjarija. Področja svobode govora se nikakor ne sme prepuščat presoji nekim sodnikom in sodnicam, kakor jim prdne v betico. Te zadeve je treba reševat neformalno, sporočat, kaj je sprejemljivo in kaj ni in ljudi vzgajat v komunikacijskih veščinah. K čemur spada tudi ločevanje kritik z argumentom ali pa čustvenih izrazov z razlogom od navadnega verbalnega nasilja, s čimer se itak v nivoju osramoti vsak sam. Če mi tako presojamo! Ne vem, če mene lahko užali nek primitivec, ki ne zna niti stavka tvorit. Ljudje, ki bi v takšnem kretenoidu prepoznali nekaj, zaradi česar bi se mogla jaz na primer sekirat, so isti nevredneži, torej niso pomembni, razen kot bitja, ki so nevzgojena in so del naše družbe.
Da žaljenje ni lepo, čeprav to počnemo, je spet relativno. Osebno na primer še v življenju nisem nikogar žalila brez razloga, kar pomeni le z vidika obrambe, povračilnega ukrepa in ne izvornega. Pa se še vseeno lahko nekaj takega definira kot žalitev pač. Da ne omenjam problema o domnevnih žalitvah, ki to sploh niso, ampak na primer zgolj izpoved resnice, ki seveda svinje najbolj zbode. Zato ne moremo reči, da je žalitev nekaj, kar nekdo čuti kot žalitev in da se tam svoboda govora konča. Si predstavljaš, kako bi izginili vsi prispevki o raznih hildah in ivanih, če bi tako tretirali svobodo govora. Sploh ne bi vedeli, kaj počnejo … hehe … ker bi bili užaljeni že ob navedbi njihovega imena.
In priznam, da ne vem, v čem je razlika, da Kacina užališ, češ da ima slamo v glavi, kar pomeni žalitev osebne inteligence ali pa domnevno žalitev nekih verskih čustev. Ti pač vrsikaš, kako lepo je živet v svobodni deželi, da lahko nahruliš kacota s slamo v glavi, nekdo pa vriska, kako lepo je živet v svobodni deželi, da lahko strese malo gneva nad RKC, kar ni ravno težko razumet, saj se pod to religijo pač niso sadile le rožice, strpnost in enakopravni blagor vseh ljudi. Jaz sem s strani RKC zgodovinsko že samo zato, ker sem ženska, kronično žaljena in poniževana. In če rečem kakšno pikro na ta račun in se mi kdo oglasi s svojimi prizadetimi verskimi čustvi, se lahko samo zarežim in upam, da živim v državi, ki takšnih zlorab čustev ne jemlje resno.
Kar se vprašanja, kako bo nekdo odreagiral, tiče, se popolnoma strinjam, da seveda ni najbolj koristno, če jezikaš in žališ nekega orangutana. Nikakor se pa ne strinjam, da mora nekdo sebi pripisat posledice, če orangutan šibkejšega pretepe, čeprav bi mu enako lahko vrnil z žaljivkami, a je očitno celo za ta hobi prebutast, pa si dovoli nekoga fizično poškodovat. Za fizični napad pa ne sme bit nobene milosti. To pa je poseg v svobodo drugega, tako grob, da bi morale bit kazni zelo hude. In če bi bile, bi se ljudje malo bolj ženirali in urili v komunikaciji. Tudi v praksi žaljenja, če že hočeš. Nekdo namreč uporabi pest nad šibkejšim, ker se mu zdi, da ne more z glavo parirat učinkovito verbalno. Hočem reči, da smo po fizičnih konstrukcijah avtomatsko neenakopravni. Nimamo niti približno enakih možnosti, da bi se branili ali pa stresali jezo nad drugimi na tak način. Kar pomeni, da jaz s svojimi 48 kilogrami pač ne morem nikogar učinkovito na gobec, pa če me žali, ali pa če me ne, medtem ko naj bi bilo normalno in bi morala sebi pripisat posledice, če bi me za žaljivke nekdo pretepel?!!! Prosim?!!! Jaz ne morem prefukat orangutana, če me žali, da bi lahko vriskala, naj pač sebi pripiše posledice. Zato bi moral orangutan v čuzo in to je naloga sodnikov, pa če jaz uporabim neobstoječ slovar zmerljivk ali žaljivk. Lahko se posluži enakovrednih vzvodov. Vzvoda na primarni animalni bazi fizičnega terorja pač ne.
Podobno je nasilje tudi cenzura, ker gre za neenavreden vzvod preprečevanja izražanja na primer. Jebi ga. V civilizirani državi bi se morali naučit komunicirat. Tudi in ravno v konfliktni situaciji. Treba se je odzivat in ljudi vzgajat. Treba se je naučit bit strpen do konfliktne situacije in kvečjemu radoveden, zakaj. Na tem bi morali delat.
Zato menim, da se muslimanom v tistem primeru ne more dat prav do točke, ko izvajajo nasilje in skušajo z grožnjami preprečevat izražanje. Tebi dam prav na primer, da je bila tista karikatura predvsem precej banalna, brezvsebinska in brezvezna. Skratka, ustvarjalno precejšnji polom. Tudi z vidika satire. Vsaj kolikor se spomnim, ni šlo za nobeno zgodbico, ampak samo za podobo z neko bombo v glavi. Neizvirno in neumno. Brez konteksta in smisla. Zgolj z namenom žaljenja, ja. Ker sicer mora do satire obstajat toleranca. Tudi osebno, kot veš, sem bila že žrtev satire. Pa kva pol. Z enimi sem se še prav fejst poštekala. Itak je satira toliko učinkovita, kolikor ni za lase privlečena. Saj nisem budala s takšnim minimumom dostojanstva, da bi se bala, da me bo satira oblatila. Satira ne more nikogar oblatit, če ni razloga za to. Lahko seveda poskusi in je temu primerno abotna, ponesrečena. Pameten bo to prepoznal, butec pa ne bo. In butci niso publika dostojanstvenih. In če bi se tista rulja muslimanov, tako kot nekateri civilizirani kritiki, verbalno razburila ali kakor koli podkurila karikaturistu, bi bila to komunikacija na civiliziranem in dopustnem nivoju, vključno z bontonom žaljenja. Ja, menim, da obstaja bonton žaljenja, nivo pa sploh. Primitivci imajo pač tudi z žaljenjem težave v izražanju, enako kot z vsem drugim, zato pa najraje s pestmi mahajo, ker tudi njihovo žaljenje preveč pove o njih kot o tarči žaljenja. Slama v glavi pač. No, vendar je takrat velika skupina muslimanov začela grozit z nasiljem in terorizirat ljudi. Nedopustno!!!! Sramotno! Necivilizirano! V tistem momentu bi lahko izpadli celo ganljivi s kakšno pametno retoriko in bi se spin totalno obrnil v njihov prid. Ampak jebi ga, če raje uporabljaš pesti, bombe in ogenj od možganov nastane pa problem, ja. Ampak to je problem neciviliziranosti in nekulturnosti, ne glede na to, dza koga in za kaj gre. In s tem se je zelo težko spopadat, še posebej če gre za množične marše, kar lahko zaneti celo vojno, ja. Zato ni preudarno izzivat s provokacijami, ki so same sebi v namen, kot je en odvec pripomnil. Logično. v tem se popolnoma strinjam. Ampak nikakor se pa ne strinjam z odobravanjem takšnega postopanja ali celo prikimavanja nekim gorilam, ki lahko fizično šibkejše pretepajo za žaljivke, ostali pa fizično močnejših pač ne moremo, pa nas lahko žalijo, pa še pretepajo, ker so pač butasti in primitivni, mi pa razumemo njihovo čustveno prizdetost. Jaz še ne. Drhal, ki spada za rešetke. To sploh ljudje niso.
In seveda se strinjam s tabo, da je drkanje zaradi drkanja do onemoglosti primitivno in ne prinese nič dobrega. Strinjam se tudi s temu primerni odzivanjem na takšna drkanja in prispevanju k dvigovanju nivoja ljudi. Vendar to v demokratični in civilizirani državi ne smemo prepuščat svojevoljnosti sodnikov, ki pač ne le, da niso bogovi, ampak se žal nemalokrat ne izkažejo niti kot posebej dojemljivi in značajsko stabilni za te zadeve, kar seveda lahko vodi v resen fašistoiden teror manjšine nad večino. Zato se svoboda govora po mojem mnenju mora končat le pri konkretnem hujskanju in pozivanju k linču ali diskriminaciji in pri namernem razširjanju laži. Pri ostalem bi se bilo treba pa učit radovednosti in dialoga tudi in predvsem s tistimi, kjer je konflikt. Hočem reči, da se večina dandanes neustrezno in nestrpno odziva tudi do nestrpnih, s čimer še podžigajo in utemeljujejo njihovo nestrpnost, pa naj se še tako ironično in nenavadno sliši. In s še več cenzure ne bomo prišli na zeleno vejo, ampak po mojem mnenju ravno obratno. To je šele hitro povod za novo vojno, pri čemer je utemeljitev podkrepljena s preprečevanjem svobode izražanja. Takrat začne pa res pokat, ja.
S Simono se strinjam, da je odgovor muslimanov na verbalno ali slikovno žalitev prekoračeni silobran.
Nekaj pa me moti. Kot sama trdi, svoj odgovor ne namenja budalam, vendar pa tako natančno in gostobesedno razlaga svoj prav, ko pa lahko predvideva, da jo bodo pametni prej razumeli. Sapienti sat.
kdo bo te to bral!
@mijav:
Očitno sem bila premalo natančna in temu primerno gostobesedna v tem primeru. Kar se tiče sekiranja zaradi budal, kar ne more vplivat na dostojanstvo nekoga, čigar publika niso budale, je bilo mišljeno le v kontekstu konflikta, v katerem primitivec pač uporablja le primitiven vzvod. Ti so: fizično nasilje, slaboumne žalitve ali poskusi poniževanja zgolj z namenom izvajanja verbalnega nasilja nad drugim, širjenje laži, hujskanje ali vsebinsko prazne, povsem idiotske opombe tipa Anonimnež tukaj, s čimer skuša nekdo z izpostavitvijo sebe kot idiota degradirat drugega, kar je seveda nivo za telebane. Kot če se nekdo izpostavlja,d a je frajer, ker je mišico napel in pričakuje, da se bo hotela soseda zato poročit z njim. Možno, ampak kakšna kretenoidna sfera je to? Seveda nastaja ob tem problem, ker takšni ljudje ravno na tak način edino sploh opozarjajo nase in tako živcirajo okolico. Če ne moreš z ničimer omembe vrednim opozarjat nase, ker si bebav in nezanimiv, boš morda začel tudi kozarce naokrog metat, da bi se sploh počutil opaženega. Ravno danes, kot zakleto, sem doživela primer, zaradi kakršnih razumem jezo chefa sicer. Nek pijan osel si drzne nekaj lajat za mano, ker sem šla pač mimo po cesti, on pa se je odločil, da bi si želel izpast frajer. Sklepam. Ker takšen kričač pozornost izsili, se seveda počutiš nadlegovanega. In zaželela sem si, da bi mu lahko razbila zobe, ker je bilo že po tvorjenem stavku, ki naj bi sprožil razlog za klepet, jasno, da je primitiven butelj in bi se lahko temu primerno razvil le verbalni fajt. Seveda bi v njem, če bi se mi ljubilo vreščat zmagala, lahko bi pa tvegala, da dobim po nosu. Seveda bi idiota potem tožila, ker bi lahko izvedela kdo je, saj se redno zapija v istem zabačenem kafiču in drhali po pločniku, kjer moramo nekateri kdaj pa kdaj mimo. In seveda bi si potem privoščila počitnice. Ampak nimam časa za bolniško. Torej sem presodila, da je bolje, da se vzdržim in kasneje od jeze vseeno poklicala nekoga, ki tega opičnjaka pozna, zaradi česar ta opičnjak meni, da mene pozna in lahko laja vame, in … uredila neformalno po svoje! Zgolj zaradi povišanega tlaka in fobije pred primitivci, še posebej nažganimi primitivci, ki jim pač ne morem polomit kosti, kar je edino, kar bi bili pripravljeni dojet.
Sicer pa ne drži, da jaz zastopam mnenje, da naj bi bili pametni odgovori namenjeni le ekskluzivno pametnim in dojemljivim ljudem. Ali celo tistim prepričanim, ki morda že predhodno soglašajo ali razumejo, kaj in kako naj bi se dojemalo določeno zadevo. Ravno nasprotno. Kar pišem javno, pišem za vse in v mojem interesu z blogom od začetka je bilo, da pridobim na nek način tudi bralce, ki se jim sicer o čemer koli ljubi razmislit kaj več približno toliko, kot se meni ljubi vrtnarit. Nič. Do večje mere, kot sem si to upala pričakovat, mi je tudi uspelo. Predvsem zaradi provokativnega sloga. In z vsemi sem komunicirala spoštljivo. To pomeni, da sem tudi tistim, ki sem jih nadrla kot prasce, ker so prišli razsajat s kozlarijami, hkrati namenila vsebinski odgovor. In moji zapisi so vedno pisani na način vnaprejšnjega sklepanja, kaj vse se lahko v povprečju porodi v glavi, da nekaj ni dojeto, razumljeno ali sprejeto, kot je moj namen. Zato je natančnost tako pomembna. Osebno sem tudi vedno nasprotovala intelektualni vzvišenosti in razpravljanju o takoimenovanih globljih ali kompleksnejših temah le v zaprtih krogih za že prepričane. Še huje. Ker sem se jih udeleževala, vem, da se ravno s tem pristopom posvečenih izcimi veliko površnosti in srhljivih nebuloz z vidika neustreznih sklepanj, ker ni stika z realnostjo. Realnost se odvija pa predvsem na terenu večine, povprečja in s tem povezane posledice in rezultati. In ni bolj smešnega od določenih sklepov o domnevno enostavnih pojavih v družbi, ki so sproducirani zaradi podcenjevanja realnosti. Rezultat je ponavadi ugotovitev, ki je s strani posvečenih popolnoma enako napačna ali debilna in površna kot enaka ugotovitev s strani takoimenovanih budal, ki se jim posvečeni tako izogibajo v dialogu. Hecno. Nekoč sem si zapisala nekaj trditev nekega intelektualca in mu posredovala neke druge trditve z enako poanta, ki so zrasle na zeljniku nekoga, ki ga je do konca in čez preziral kot popolnega idiota. In ni izjemen primer. Komunikacija zaprtega, posvečenega tipa, ki izključuje nekatere druge, magari bili to bebci, pravzaprav predstavlja soodgovornost, da se nivo mišljenja in dialoga ne dviga, ampak celo pada, tudi v krogih, kjer bi pričakovali ulala, dobimo pa pop floskule v retorično in slovnično bolj izpiljeni različici. Prepričevanje prepričanih je pa samo vrsta zabave in spet nikakršna korist v občem smislu. In včasih tudi kakšen bebec pogrunta nekaj, do česar se pametnjakovič mukoma ni uspel prebit.
Skratka, gre bolj za moj odnos do primitivizma in reakcijo, ko se ta skonkretizira v nekem danem momentu. Primitivizem pa niti ni tako zelo poveza z umnim potencialom. Izbruhi primitivizma se razraščajo tudi pri ljudeh, ki sicer nekako lahko velajjo na določenem področju za omembe vredne umneže. Vendar stvari niso tako enostavne.
OFF TOPIC
Zanimivo, kolikokrat Simona uporablja izraz “skratka”…
[…] zahodnem vrhu je precej več prostora. Imajo tudi za zažig primeren spomenik. Proti Rudijevemu domu sva se vračala po menda najstarejši slovenski planinski poti. Leta 1853, […]
Mislim, OK, res je, da brez Kukluxklanovske akcije za performerja ali umetnika ali spiritualista Verzela razen sorodnikov in prijateljev najbrž nihče nikoli ne bi slišal. Moram pa priznati, da je skoraj umetniško delo Verzelovo klobasanje, ki ga citiraš.
Skladanje teh besed je nedvomno zahtevnejše opravilo od performansa samega. 😆
Spominja me na klobasanje Petra Mlakarja, ki je pred leti pridigal v Studiu City in me spravljal ob pamet. Ne vem, ali zaradi zavisti, da lahko od takega klobasanja živi ali zaradi jeze, da moram kot davkoplačevalec to plačati. 😆
@blitz: To so naučene fraze, tako sem sposoben nakladat tudi jaz.
Ta prispevek je tendenciozen in ima namen pristranskega, iskrivljenega prikazovanja nekega umetniskega dejstva in zeli doseci le prepricevalen ucinek. Skoda je, da si autor prispevka dovoli clanek, ki je pod kritiko rumenega tiska. Mogoce samo se to: Eno je resnicno zazgati kriz, drugo pa izvesti pirotehnicno umetnino na krizu tako, da zagori samo obloga, ki kriz sciti pred poskodbami. Biti ovajen pri drzavnem tozilstvu na podlagi 16-tih internetnih prijav pescice posameznikov, na podlagi iskrivljenih informacij, s prilozenim obrazcem za prijavo s strani rimo-katokatoliskega medija, pa govori o metodah pregona te verske organizacije. In nenazadnje, strunjanski kriz nima statusa spomenika in ni last RKC ampak Ministrstva za okolje in prostor RS. Torej je “navden” objekt znotraj Krainskega parka Strunjan, ki je javni prostor in v katerem ima vsakdo pravico javnega izrazanja in nastopanja, tako Cerkev kot tudi Dean Verzel, katerega med drugim sciti ustavna pravica znanstvenega in umetniskega ustvarjanja. Dean Verzel je sicer znan po strunjanskem krizu zaradi medijeske specificnosti projekta, zdalec pa ni to njegov edini prispevek na podrocju slovenske in mednarodne umetniske scene. 6. julija 2013 bo imel retrospektivno razstavo v portoroskem Monfortu, ob kateri bo nastal tudi poglobljen studijski katalog o delu tega intrigantnega avtorja. http://www.obalne-galerije.si/files/datoteke/28Gledga2013_st03.pdf
Menda ne misliš, da bom odgovarjal na tako debilen odgovor, ki samo dokazuje pritlehno aroganco provokatorja najslabše vrste, ki lahko na ta način ustvarja samo v moralno skvarjeni družbi, kakršna je Slovenija?
Upam samo, da slovnično tako pomanjkljivega teksta ni res napisal Verzel osebno in da je njegovo ime v mailu zlorabljeno.
Intriganten avtor! Hahahaha.
Ni vse tako crno ali belo, dogaja pa se marsikaj, predvsem ljudem, ki so izgobili veselje… smisel… vero… tudi v druzbo in pravno, pravicno drzavo. Dinamike prezivetja so; jaz, druzina, druzba, drzava, svet, v tem smislu bi si tudi moral vsak uglasiti lastno zivljenje. Oklepati se le nekaj dinamik in zavracati ostale pa je slaba popotnica za prezivetje tistega, ki verjame v tragicnost, kot za ljudi okoli njega.
Bravo! Važno, da je ego na prvem mestu 😆 Če ostane kaj časa, pa poskrbimo še za družino.
Rimokatoliska cerkev je pred priblizno 2000 leti kastrirala Jezusa Kristusa in njegov penis proglasila za Hudica, sedaj je cas, da s skupnimi mocmi vrnemo njegov amputirani ud na njegovo mesto.
Aleluja!
Za konec se odlomek iz teksta napovedi razstave, ki se bo zgodila 6. julija 2013 v galeriji Monfort v Portorozu pod okriljem Obalnih galerij Piran. Lepo vabljeni.
Zasnova razstave Deana Verzela je nastala v zadnjem desetletju prejšnjega stoletja kot »reakcija« in kot »odklon« od nekega drugega razstavnega projekta, ki je poskušal prikazati
tradicionalno likovno umetnost primorskih ustvarjalcev. Verzelovi projekti so mejne,idealistične projekcije, ki združijo različne elemente v celostno osebno umetnino, na meji skrajnega esteticizma in/ali dogodka, ki nas
šokira.
Zažig strunjanskega križa Deana Verzela
je izhodišče nekega projekta, očiščenje od zla, upor proti cerkveni Zgradbi in zgodovini rimskokatoliškega Instituta: dejanje čiste duše, v ponižnosti, v skromnosti v odnosu do izvornega krščanstva; projekt, ki z uresničitvijo začne, izhodiščne točke, z lebdenjem v tekočini, v liquido, v vodi v križu. Umetnik se predstavlja v tem načrtu kot surjet (fr. sur = nad, onstran, in jetér = izbrizgati), nadosebni individuum, ki spravlja tekst Podobe, se pravi ustvarjalni Akt, v narobno branje, v hrbtno stran (L’envers: nasprotje, druga /negativna/stran), ki je – v obratu postavitve – spoznana kot odrešujoča, odrešilna, pozitivna prapodoba vsakega spoznanja; spoznanja in eicones, tj. upodobitve, saj končno gre za likovni projekt, čeprav je tudi celosten, Gesamtkunstwerk. L’envers de la psycho analyse, po J. Lacanu: obratna, hrbtna stran psihoanalitičnega védenja, spoznanja kot drugo – četudi še duhovno in prazavedno – razumevanje osnovnih, temeljnih, substacionalnih stanj. Prostor zažiga je zdaj konkreten prostor(zavesa dima na pročelju cerkve), v resnici pa je brez prostora, hkrati netopičen, atopičen, a tudi hipertopičen; se pravi, da zajema vse prostore, planetaren. Verzelov vžig cerkvenega ohišja v Trstu bo v resnici brezprostorski, neprostor nekega procesa, ki se nikdar ne konča: križ v Strunjanu, cerkev v Trstu, po slopje narodne identitete v Ljubljani, z iztekom v lebdenju – njegovega – razkritega telesa v križu.
Simboličen in protipraven: Nepraven, protipraven
v juridičnem pomenu, ter praven, veljaven,
zakonit, če govorimo o človeškem Pravu vsakega svobodnega subjekta. Se pravi nótranji, izvoren prostor preživetja, ki je v resnici fantazmagoričen, fantazma nekega prehoda iz enega v drugo stanje, ali kar nam pove izraz v grščini: ustvarjanje v senci, v temì – in magična lanterna svetlečih, luminoznih, ožarjenih figur, povečanih, v dozdevku, v iluziji (fantaz ma je v povezavi s fantomom in alegorijo), ki nam sporoča neko nadresnico, njeno transgresijo; prestopek in kršitev nekega dogodka, ki se bo zgodil v Trstu. Dogodek kot dogodek preživetja, predstava kot avtoreprezentacija, dogodek brez svojega prostora, brez negativnosti, brez negativnega
predznaka. In ogenj, v ognju, z ognjem, ki nas očisti vseh popačenih, zlaganih in navideznih predstav.
❚ Andrej Medved
” svobode izražanja pa je po mojem skromnem mnenju konec takrat, ko se nekdo počuti užaljenega”
Tale je pa malce huda. Vsako moje dejanje ali beseda lahko nekoga užali. Torej ne smem storiti nič (niti prdniti) in reči nič. Svoboda izražanja je imho omejena samo s svobodo izražanja drugega. Torej pozovino omejevanju svobode izražanja prekoračijo mejo svobode (ja, zgornji stavek bi štel mednje če bi to bila zakonodajna pobuda ali politični govor). To ali se ob iZražanju nekoga počutim užaljenega je pa moja izbira. Moja svoboda izbire, kimsi jo tudi ne pustim vzeti.
Saj se strijnam glede križa … pobalinstvo daleč od umetnosti. Ampak bom branil svobodo takšnega pobalinstva. Konec koncev tudi RKC neprestano žali moja neverska čustva .. oziromma, lahko bi to razumel kot žalitev. Obhajilni kanibalizem, lepo te prosim ….