Večina slovenskih težav je bržkone posledica dejstva, da slovensko ljudstvo v svoji zgodovini ni moglo razviti niti sposobnosti vodenja niti čuta za odgovornost. V pomoč nam ni bilo niti obdobje po drugi svetovni vojni, ko je bil za dobrobit naroda odgovoren brez dvoma izjemno sposoben vodja z najožjim krogom ritoliznih aparatčikov. Osamosvojitev leta 1991 je bila z vidika razumevanja odgovornosti – za vodenje države, javnih ustanov, podjetij, individualne odgovornosti posameznikov … – morda precej bolj revolucionaren dogodek kot povojna revolucija, ko je bila edina naloga malega človeka ubogljivost, za katero je bil nagrajen z za domače razmere solidno plačo, dopustom v sindikalnih kočicah na Krku in možnostjo, da se postavi v čakalno vrsto za stoenko.
Pred časom sem imel priložnost dve noči prespati na travmatološkem oddelku UKC, kar je bila zaradi glavobola in z mojo osebnostjo strahotno nekompatibilnih cimrov ena najhujših izkušenj prejšnjega leta. Kljub temu ne najdem niti ene slabe besede za zaposlene. Resda me niso nosili po rokah kot na primer tečneža na sosednji postelji, ki je v svoji nezavidljivi situaciji fatalistično užival in se bivanja v bolnišnici v nekaj tednih tako privadil, da je ob odpustu verjetno doživljal podobno krizo kot Red iz Kaznilnice odrešitve.
Večina osebja svoje delo opravlja zgledno, toda če bi moral na zdravljenje na nevrološki oddelek UKC, bi se kot pacient počutil strašansko slabo. Ne zato, ker je tam več let delal popoln norec, ampak zato, ker je to okolje, kjer norca niso prepoznali oziroma ga niso odrezali čeprav so vedeli, da je norec. Ne verjamem nikomur – ne pristojnim, ne zdravnikom, ne sestram, ne organom pregona, še najmanj pa medijem. Toda dejstvo je, da tam nekaj ni bilo v redu in da bi v normalnem delovnem okolju tako situacijo skušali razrešiti po hitrem postopku, ne pa da bivše sestre o morilskih in mučilnih praksah medijem žvižgajo šele ko so žrtve že pokopane, glavni akterji pa skregani ali porezani po rokah. Strah pred nadrejenimi ni zame noben izgovor. Res pa je, da slovenska družba poslušnost in molk ceni kot eni najvišjih vrednot. Molk je zlato, pravijo. Zakaj? Zato, da imaš mir, seveda!
Da nas pristojni z UKC na novinarskih konferencah prepričujejo, da je bil Radan edini, ekscesen, malodane slučajen primer, je podcenjevalno do vseh, ki to zdravstvo plačujemo. Po vseh kuloarjih se je govorilo, da je Radan iz različnih razlogov neprimeren za opravljanje svojega dela in ko ga človek vidi med javnim nastopom, ob njegovem obnašanju vsaj privzdigne obrvi. Prvi vtis morda vara, toda ob čudakih sem vseeno raje zadržan. Nekdanja predstojnica nevrološke klinike je celo dobila, brez dvoma dobronamerno informacijo, da s človekom ni vse v redu, vendar se ji očitno ni zdelo vredno, da bi ga kot odgovorna oseba neformalno nadzirala ali da bi kot dober vodja ostalim zaposlenim dajala vtis, da ji lahko zaupajo svoja opažanja.
Ni glavni problem to, da gospa ne razume objektivne odgovornosti, ker ni imela pod kontrolo svojih podrejenih. Glavni problem je , da je na vprašanje, zakaj namiga o Radanovih težavah ni preverila, odgovorila, da je dobila samo ustno informacijo. To je tipičen primer izmikanja odgovornosti ali celo prelaganje odgovornosti na pleča tistega, ki si ni vzel časa, da bi indic zapisal na papir, podpisal, ožigosal in overovil. V normalni organizaciji se ustne informacije preveri. V normalnih organizacijah kandidate za zaposlitev preverjajo na Facebooku, pa če se nam to zdi še tako trapasto. V UKC pa jih namigi ne zanimajo zato, ker niso napisani črno na belem, podpisani in ožigosani ter podprti z ustrezno zakonodajo.
Zelo preprosto je.
Zaupanje lahko vzpostavijo samo odgovorni ljudje. Če odgovorni ljudje pravijo, da niso odgovorni, jim pač ne moremo zaupati. Zato morajo zapustiti svoja delovna mesta, novi odgovorni pa morajo sistem dela odločno prevetriti. Do tedaj sem lahko samo vesel, ker imam nekoga, ki mi lahko namigne, kateremu zdravniku se moram, če je le mogoče, izogniti. In Radan je menda veljal za enega tistih, ki bi se mu raje izognili.
7 Komentarjev
Groza. Nobene odgovornosti nikjer. Tistega, ki bi naredil red, pa pobijejo. Na koncu pa vsi opravljajo tlako in čakajo da pridejo domov. In hkrati iščejo načine kako šefa okrog prnest, da bo verjel da delaš.
Ker itak večina ve, da so na delovnem mestu luzerji in če se bo kaj spremenilo se jih ne rabi več, amapk ne bodo pa nič naredili, da bi bilo bolje ali bili boljši. Tiho bodo sedeli v kotu in čakali da mine (karkoli – delovni čas, delovna doba, problem…).
Kako lahko nekdo gleda nekaj in vidi, da je narobe in ne naredi nič? Zakaj ne prevzame odgovornosti in naredi pravilno?
Eno samo kolektivno zanikanje. Eno samo hlapčevstvo.
In tole ni zgolj komentar zgornjega, je osebna izkušnja iz mojega delovnega mesta. Je samo dodatek, plus to, da imam pohn k*** tega, da se nič ne spremeni samo zato ker je večino strah pred odgovornostjo in da se ja ne bi kaj spremenilo.
Sej zadeva dela. Že 20 let in to dobro!
Pa res? A bi mogoče lahko bilo bolje? Bi mogoče to povedal na glas?
Ah ne, kazalce, da je nekaj narobe se raje potlači in v kotu čaka dalje.
Tudi tukaj bo podobno. In sestre bodo še naprej tiho, tako kot so bile, ko so šli zdravniki v svoj sindikat, zj jih pa nategujejo z vseh strani, one pa tiho prenašajo in gledajo preseravanje dobesedno na njihov račun.
Ne vem od kje ta ” resnica”, da so sestre uboge in podplačane, zdravniki pa leni in preplačani. Imam vpogled v sistem javnega zdravstva in sorodnike med zdravniki in sestrami in zaradi malih otrok sem veliko v stiku z zdravstvom…. V glavnem vidim izmučene zdravnike in ohranjene sestre. Seveda je pomembno kje in na katerem mestu delaš. In res je, da so v zdravstvu tisti, ki dobro in pošteno delajo podplačani, ampak če primerjaš plačo zdravnika in njegovo odgovornost ter plačo med.sestre in njeno odgovornost je pač ta precej nesorazmerna v prid sestram. Sprašujem se, zakaj sta pri našem pediatru dve ( !) med. sestri, ki samo sedita za mizo in se pogovarjata kako bodo sli s kombijem v soping v Trst?! Zdravnica pa medtem dela k zblojena, ker ona pac zmore sama, čeprav igleda vsako leto bolj zgarana. Problem v javnem zdravstvu je, da nihče noče naredit reda, da ni važno kako delaš, saj ni ne napredovanja, ne stimulacije in ne destimulacije. Zakaj? Ker je na položaju še vedno generacija, ki je na veliko služila ( pošteno ali nepošteno) in še zdaj samo skrbi zato, da bo še naprej imela enak položaj. Nastradajo pa tisti pod 40 let. Je normalno, da so zaradi krize zamrznili napredovanja ( tukaj so oškodovani spet mladi) medtem, ko starejši generaciji, ki je do končnega razreda prišla že malo pi 40 niso nič odvzeli?!
Se opravičujem, ker je tole pisanje malo zmedeno, ampak dejstvo je, da se v Sloveniji nič ne spremeni, ker se noče, ker so tisti, ki so najbolj oškodovani, tiho.
Točno tako, ampak to ni glavna poanta tega zapisa. Glavna poanta je, da lahko nekdo na oddelku drugega za drugim mori paciente, pa tega nihče ni opazil ali ni hotel opazit, zdaj se pa vsi odgovorni izgovarjajo, medicinske sestre so se ga bale, predstojnica ni imela pisnega opozorila, da je Radan narkoman, Vrhunec ni mogel ničesar vedeti, zdravniška zbornica nima pristojnosti …
mene pri vsej tej zgodbi z nevrološko kliniko najbolj moti to, da se fokusira samo na linč zdravnika, nobeden pa niti ne muksne na temo evtanazije in mogoče splošnega razmisleka o tej temi. Naša zakonodaja ne omogoča absolutno nobenega odločanja o kritičnem zdravljenju, mislim, da je to največji problem te zgodbe – nimamo ne predhodnih navodil (advanced directive), ne prepovedi oživljanja (DNR) kaj šele da bi imeli omogočeno evtanazijo.
Hipokratova prisega nikjer ne pravi, da je treba življenje podaljševati ne glede na situacijo, ne glede na muke in bolečine. TEGA pa še nihče ni rekel v zadnjem mesecu…
O tem je tekla razprava takrat, ko je Radan umoril prvega bolnika, potem pa nakladal, da je kalij tekel v prazno. Navsezadnje nas bo velika večina vedno ugotovila, da je evtanazija slaba možnost, ki vedno zastavlja več vprašanj kot odgovorov. Kot mi je razlagal kolega, evtanazija sploh ni tako rožnata možnost in v Švici ni nič drugega kot legaliziran samomor. Če moram izbirat med PLAČLJIVIM švicarskim modelom evtanazije in brezplačnim skokom z razgledne točke, se pač raje odločim za drugo možnost.
Matej, ampak saj, ko govorimo o evtanaziji ne govorimo o tem kot o možnosti samomora takih ljudi, ki bi lahko skočili ”z razgledne točke”. Ampak o terminalnih pacientih, ki jih samo ohranjajo pri življenju, dokler pač bo.
Pa govorim iz izkušenj, ker imam babico, ki ima raka in metastaze ”vsepovsod”, pa zdaj samo, v bolečinah, čaka in upa, da bo čim prej konec.
No, jaz ne bi tukaj kar tako pavšalno debatiral o evtanaziji, ker imam občutek, da je to vendarle tema, ki globoko presega moje razumevanje. Toliko krščanskih vrednot mi je še ostalo, da se z evtanazijo načeloma ne strinjam. Ljudje imajo težavo z evtanazijo mačk in psov, tudi, če trpijo, kaj šele z evtanazijo svojcev. Jasno, eno so terminalni pacienti, nekaj drugega pa biznis na področju evtanazije in v Švici je to dejansko biznis.
Ampak to ni tema tega zapisa. Evtanazija pri nas ne obstaja in kdor to počne, je morilec. End of story. Naj grem po vsem tem cirkusu mirne volje na nevrološko kliniko samo zato, ker je nekaj zdravnikov, ki so več mesecev mižali, na novinarski konferenci izjavilo, da nam ni treba nič skrbeti, ker je velika večina normalnih? Hvala lepa.