Zamudna gostija

Promet na letališčih razvitih evropskih držav je verjetno že zdavnaj presegel kritično točko, ko vsaka sapica, prenova letališča ali stavka stevardes rezultirajo v vsesplošnem kaosu po vsej celini. Ne spomnim se kdaj sem nazadnje ugodno prestopal ne da bi bil nervozen: ali sem prišel do letala, ko so bila vrata že zaprta ali je bila na letališču taka gneča, da se sploh ni bilo mogoče usesti ali pa so mojo vozovnico izdali še nekomu drugemu.

Tokrat je kaos v Amsterdamu povzročila prenova točno tiste steze, ki obratuje ob točno določenem vetru, ki je pihal točno takrat, ko smo leteli mi. Jalovo upanje, da bo enako zamujal tudi let v Zagreb, se je razblinil tik pred vzletom z Norveške, ko smo izvedeli, da so let raje kar odpovedali. To je seveda bolje, kot če bi nas še nekaj ur nategovali v Amsterdamu.

Zaradi takih primerov med ročno prtljago vedno spravim vsaj spodnjice, nogavice in majico, tekočine pa so tokrat v kovčku skupaj z ženskim perilom odpotovale v skladišče. Nič hudega, dobili smo paket za preživetje z zobno ščetko in pasto, krtačo za lase, vlažilno kremo, odstranjevalcem ličil, brtivico in brivsko peno, deodorantom ter celo pralnim praškom. Torej precej več snovi, kot jih uporabljam sicer. Lisica je tarnala, ker ni bilo ličil, a se je naslednji dan olepotičila s testno robo letaliških trgovin.

Od pristanka me je vse skupaj nekoliko spominjalo na begunsko krizo, seveda upoštevajoč bistveno višji standard. Najprej človek sploh ne ve kaj bi naredil, potem ga strpajo na avtobus, kjer prepoteni ljudje z vsega sveta, eni nosijo kratke hlače in drugi debele plašče, zasedajo tudi stojišča. Ne znam si predstavljati kako odpoved leta vpliva na psihično stanje popotnika, ki je priletel iz Bangkoka.

Ogromen, a udoben hotel verige, ki jo poznam že od prej, mi je šel strašansko na živce. V modernih hotelskih sobah sploh ni mogoče izklopiti prezračevanja, čedalje večkrat pa varčujejo še pri steni med sobo in kopalnico. Tako človek mimogrede ugotovi, da predmet poželenja in kasneje doživljenska spremljevalka tudi … kaka. Že zaradi tega bi morala nonšalantno vzeti vsak svojo sobo.

Najprej sem razmišljal, da bi šla tudi midva v mesto na pivo in peep show, a sem ugotovil, da ni bil Amsterdam skoraj nič bliže, kot če bi šel tja iz Ljubljane, časa pa bi imela največ tri ure. Zato sva raje uživala ob razgledu na zajce …

… in kot prava Slovenca maksimalno izkoristila izgubljeni dan tako, da sva pojedla vse, kar je bilo vključeno v ceno zamude. In vključeno je bilo marsikaj. Začel sem s sušijem, vsaj štirimi vrstami rib in kvintetom prilog, nadaljeval s kroketi, mesnimi kroglicami, svinjino z zelenjavo in krompirjem ter zaključil z bogatim izborom sladic po Lisičini izbiri.

Ker so enako razmišljali vsi, je v restavraciji zmanjkalo prostora, zato smo zasedli še lobi, kamor so se v polurnih intervalih zvrščale naslednje petdeseterice do sedemdeseterice gostov, med njimi pa so se motali vseh vrst tiči, od tolstih pubertetnic v kopalkah, plastičnih lutk srednjih let z več denarja kot okusa in bitja v kostumu, ki je predstavljal  prašiča ali morda svizca, pa do gospa in gospodov z manj vulgarnim smislom za humor, ki jim nikakor nisem privoščil tega cirkusa.

Po požrtiji sva si vzela čas še za savno, a sva pobegnila, ker so se po dilah valjali ljudje v kopalkah, poleg tega pa bi zaradi prepolnega vampa v tisti vročini verjetno eksplodiral že po desetih minutah.

Domov smo prišli s približno 26-urno zamudo.

Dovolj, da človek oboli. Domov sem prišel prehlajen.