Zamorke so prišle po vas

Seveda jih razumem, bolj kot namrgodeni salonski levičarji, ki o strpnosti razpredajo po ljubljanskih kavarnah, kamor ljudje z družbenega dna ne vstopijo niti slučajno. Ljudje, ki niso nikdar bili nikjer, ki niso nikdar niti poskušali razumeti drugačnih kultur, ki se zgražajo že zaradi italijanskega, avstrijskega ali balkanskega načina življenja, ki jih niti malo ne zanima okus indijske hrane, ampak vsako nedeljo srebajo govejo juho, so pač šokirani, ko na domači ulici zagledajo v rute zavito črnko, kakršno so doslej videli samo na televiziji.

Mala Afrika v srcu Evrope

Navsezadnje se tudi jaz nisem počutil prav prijetno, ko sem v Bruslju zataval v četrt Molenbeek. Ne da bi se počutil ogroženega, samo nekoliko nenavadno se je sredi Evrope počutiti tuje. Nihče me seveda ni ogrožal, idioti, ki se razstreljujejo na letališčih, nimajo časa za nadlegovanje turistov. Je pa nekoliko nenavadno vstopiti v malo Afriko.

Tako je, če vsega polne evropske riti zaničujejo svojo lastno tradicijo in skušajo ustvariti lepi novi svet, v katerem je bojda dovolj prostora za vse in so vsi dobrodošli, razen skeptikov do integracijskih politik, ki jih hitro ozmerjajo za fašiste in nestrpneže.

Babilon na Dolgem mostu

Po okolici Dolgega mostu se klati etnično pisana populacija in verjetno nikomur med njimi ni lahko v življenju. A nihče me ne bo prepričal, da so vsi med njimi begunci, ki so v Evropo pribežali zaradi vojne ali zato, ker oblast tepta njihove človekove pravice kaj bolj kot sodržavljanom. Preveč dobre volje delujejo, kot ljudje, ki so pač dosegli svoj cilj. Prišli so v svet, kjer se cedita med in mleko. Brezdelno postopajo, ampak brezdelno bi postopali tudi v domači deželi. Samo da lahko s klopce na PST, tako kot avtohtoni prebivalci Slovenije, buljijo v riti mimoidočih tekačic. To je ena od prednosti življenja v Evropi.

Človek bi jim dal delo, a so bojda hudo nezanesljivi, če se izrazim politično korektno, tako da je z njimi več dela kot koristi. Ko ga po birokratskih zapletih le dobiš za kuhinjski pult, se vsakih pet minut ureže ali sanjari tja v tri dni. Ne moremo od Eritrejca pričakovati, da bo čez noč ponotranjil tukajšnjo delovno etiko in tempo življenja, ki je prehud celo za večino domačinov.

Somalka na ljubljanskem avtobusu

Dogodek na mestnem avtobusu me je včeraj vseeno šokiral. Na napol praznem avtobusu nisem sedel k mladi Somalki z ruto na glavi. Kaj vem kako bi to razumela, ko so tako občutljivi. Je pa tudi res, da nisem sedel k znani mladi kurbici skoraj enako temne polti in s skoraj enako velikimi, čeprav umetno nabreklimi ustni, ki je sedela diagonalno od Somalke, in je postavljala na ogled razgaljena tetovirana stegna, tako da se je videlo tudi gubo pod zadnjico. Simpatičen kontrast, to sem si moral priznati. V ruto zavita Somalka na eni in razgaljena Bolgarka na drugi strani.

Avtobus se je počasi polnil, tudi h kurbici je prisedla neka teta. Čeprav se je zgrbila, kot se znajo samo muslimanke, in je bilo zraven nje razkošno veliko prostora, je bil prostor zraven Somalke še vedno prazen. Potem je vstopila babica. Napotila se je mimo praznega sedeža in nekaj časa buljila v mojo malenkost, potem pa zagodrnjala, da bi bilo lepo, če bi se umaknil starejšim.

Vedno se vtaknejo vame. Lahko bi sitnarila komurkoli na avtobusu, a je bevskala name, ki sem sedel tik za edinim praznim sedežem na avtobusu.

»Sedež pred menoj za vas ni dovolj dober?«

Namrgodila se je. Kakšna nesramnost, zdaj bo pa še jezikal. Pritegnil sem pozornost in situacija mi ni šla v prid, izpadlo je, kot da betežni potnici ne odstopim sedeža.

»Izvolite, stara, jaz se bom pa usedel zraven črne gospe z ruto, ker nisem kreten.«

Mislim, da sem požel nekaj simpatij zainteresirane javnosti.