Zakaj kavalirji izumirajo?

Morda bo kdo presenečen, ampak večkrat slišim opazko, da sem kavalir, kar je menda v teh časih prava redkost. To bo bržkone držalo, saj si sicer ne znam razlagati ženskega začudenja nad pomočjo pri oblačenju montla, odmikanju stola ali pridržanju vrat. Naj pa povem, da tudi novodobnemu kavalirju ni vedno lahko, saj je nemalokrat deležen začudenih ali celo očitajočih pogledov, češ, “saj si lahko sama odprem vrata”, “a izgledam tako stara, da mi moraš odstopit stol” in podobno.

Zadnjič sem čakal v vrsti za plačilo garažne hiše, za menoj pa se je s polnimi vrečami krivila ženska srednjih let. Ne vem, zakaj jih ni odložila na tla, a vprašal sem jo, če smem pridržat vrečke, kar sem ob njenem privoljenju tudi storil. Kmalu se je izkazalo, da je zraven stal tudi njen mož, ki je v rokah držal samo svojo jakno. Nimam pojma, zakaj sem se počutil neumno jaz, namesto stari. Ob neki drugi priložnosti smo sedeli v krčmi, nakar je do nas pristopila starejša, a lepo ohranjena dama, ter prosila za prosti stol. Ni se mi zdelo prav, da bi ga sama vlačila med gnečo, zato sem ga kar sam odnesel do omizja, kjer je že sedelo nekaj njenih kolegic, ob tem pa požel salve navdušenja, ker tak vitalen mladec skače okrog starih bab. Češ, dobro ti gre, a zdaj se pa že mulci slinijo za tabo. Do konca večera so buljile v našo smer.

Opažam, da ženske sploh ne vedo, kaj jim je storiti, ko nabašejo na kavalirja. Začnejo pulit plašč iz rok, češ, da se bodo že same oblekle, ko jim odmaknem stol, bi se najraje usedle na sosednjega, misleč, da ga odmikam samemu sebi, ob tem se pa začudeno smehljajo. Še huje je, ko mislijo, da jih osvajam, njihovo smehljanje pa takrat ni začudeno, temveč prismuknjeno. “Hihihi, kako si simpatičen,” si misli in me v najslabšem primeru še cel večer izigrava, s čimer šopa svojo samozavest, mene pa napravi za zaljubljenega bebčka.

Če npr. žensko ponoči pospremim do doma, najbrž celo pot razmišlja, kako se me bo znebila, medtem ko si jaz v svoji samovšečnosti vedno predstavljam, da komaj čaka, da me spusti naprej. Ker je tudi ona vljudna, potem vseeno vpraša, če bom stopil malo noter, obenem pa upa, da bom odklonil. Najbrž šele potem ugotovi, da nisem čisto navaden pohotnež, ampak vsaj zelo preračunljivi pohotnež, če že ne kar kavalir.

Najhuje pa je, ker že celo življenje poslušam, da flirtam z vsemi ženskami tega sveta. Hej, samo prijazen sem, razumite, da so me, čeprav očitno preveč staromodno, a vendar lepo vzgojili! Po eni strani ženske razumem, saj se emancipirani ženski za malo zdi, da bi se moški okrog njih sukali kot v romanih Jane Austen. A vendar je zanimivo, da se ženske otepajo malenkosti, ki bi jim lahko vsaj malo polepšale težke dneve, po drugi strani pa tarnajo, kako jim je težko, borijo se za ženske kvote in razlagajo, da tudi moški niso več taki, kot so včasih bili. V tej točki jim dam prav, kajti, ko Anžej Dežan s svojo umetno brado postane malodane slovenska seks ikona, si kaj drugega ne moremo misliti. Hkrati tak tip niti ne more biti kavalir, saj bi tudi on potreboval pomoč pri natakanju goriva.

Ob vsem tem je moški del populacije seveda zmeden. Je sploh še olikano damam pomagat pri najbolj banalnih opravilih? Skratka, pomoč pri oblačenju ali odpiranju vrat avtomobila je nezaželjena, menjava defektirane gume na avtu pa skoraj obvezna. Jasno, tam je emancipirana babnica v težavah, saj kljub svoji neodvisnosti še vedno ne zna menjati kolesa. Kakorkoli, ob jeznih pogledih žensk, da že ne rabijo pomoči, sploh ni čudno, da kavalirstvo zamira. Zgodilo se je tudi, da sem ženski pridržal vrata (v eni roki je imela telefon, v drugi vrečko), pa mi ni niti pomignila v zahvalo, saj je bil telefonski pogovor seveda bolj pomemben. Kaj naj si potem mislim?

Poraja se mi še eno vprašanje: je razlog za ta fenomen v kmetavzarstvu ali v prekomernem poudarjanju enakosti v socialistični družbi? Ne razumite me napak, sem za enakost, a ne v socialističnem pomenu te besede. Bodimo enakopravni, toda z damami ravnajmo kot s fizično (ne pa tudi umsko) šibkejšimi bitji, one pa naj se tega zavedajo in naj bodo vesele, če se malo sukamo okrog njih. Če namreč enakopravnost med spoloma merimo v malenkostih, ki se tičejo kavalirstva, potem si je niti ne zaslužimo!