Začetek alpske sezone

Obmorske pustolovščine so simpatične, prvi dnevi v kratkih rokavih na domačih cestah odrešitev, a prava sezona se začne šele v Alpah. Žal mi čas ni dopuščal ponovitve izleta v Dolomite, kjer bi lahko pred vrhuncem letošnje sezone telo predihal na dolgih klancih na veliki nadmorski višini, zato se moram po svoje znajti doma. Dva tedna nazaj sem s Pinarellom začel v predalpskem hribovju, in prejšnji teden je bil skrajni čas, da Colnaga poženem na resnejše klance.

Čez Jezersko, Pavličevo sedlo in Kranjski Rak sem rinil že večkrat, a vedno v smeri urinega kazalca. Tokrat sem šel v obratno, domnevno zahtevnejšo smer. V Kamnik sem šel po najkrajši poti, ki zjutraj še ni preveč prometna. Pogled na Alpe ni bil najbolj obetaven.

Parada skozi Kamnik.

V zadnjih tednih sem se preveč vozil z ljudmi, ki so res dobri. Po klasičnem kolesarskem umoru, ki se je resda zgodil po nekaj ne najbolj bleščečih tednih kolesarskega zanemarjanja, je motivacija precej usahnila. Lahko bi rekel, da sem v slogu smučarskih skakalcev spet iskal prave občutke v svojem tempu, kar sicer ni najboljši recept za napredek, je pa najboljši način za užitek na kolesu, ki ostaja bistvo mojega norega udejstvovanja v tem športu. Ker nisem imel primerjave, se m je zdelo, da proti Črnivcu kar leti, naprej na Kranjski Rak še bolj, za veliko superkompaktno šajbo.

Spust v Luče je bolj simpatičen takrat, ko je vzpon. Sploh na mokri cesti. Prvič sem se ustavil v Solčavi. Retro pumpa je bila žal zaprta, zato sem kokakolo spil v bifeju zadružnega doma.

Potem se končno začnejo resne stvari. Klanec na Pavličevo sedlo je s te strani po mojem celo bolj simpatičen. Na vrhu sem pričakoval obmejno stražo pred ljudmi, ki naj bi bili grožnja dobrobiti evropskih državljanov in obstoju evropske kulture, a sem bil gor sam in kaj lahko bi čez mejo pripeljal peklenski stroj. Na 1338 metrih, kjer je mejni prehod, še ni konec klanca, ampak se po krajšem spustu cesta dvigne še kakih 50 metrov više, torej na skoraj 1400 metrov.

Menda je bilo tukaj samo deset stopinj Celzija. To mi je všeč. Človek dobi občutek, da je res v gorah.

Vidite, zaradi takih cest pravim, da se prava sezona začne šele v Alpah. Kolesarske gorske etape so morda dolgočasne za znoret in že komaj čakam spomladanske klasike leta 2018, za rekreacijo pa so najlepši prelazi med smrekami ali seveda tam, kjer ni več smrek.

Sem vam že povedal kako lepo pojejo zavore na karbonskih Michejevih feltnah? Lepo pojó!

Všeč so mi te konfiguracije, ko se po spustu takoj spet začne vzpon. Stražarjev evropskega družbenega reda ni bilo niti na Jezerskem vrhu. Toliko o medijski paniki … Klanec je bil prekratek, da bi mi bil izbrisal ta trapasti nasmeh z obraza.

Veter, ki sem ga bil preklinjal po Zgornjesavinjski dolini navzgor, je bil z Jezerskega grede ugoden in še pred Šenčurjem sem izračunal, da imam do piknika še dovolj časa za nadgradnjo ture. Če bi imel čas, bi brez pomislekov zavil v Cerklje in na Krvavec, tako pa sem se odločil za tisto hišno goro, kamor grem samo takrat, ko mi ostane preveč energije. Mimogrede: ste vedeli, da Indijci v Smledniku igrajo kriket?

Klanec na Sv. Katarino je krasen za umreti. Dobesedno. Taktika? Do daske po dolini in potem s skrajnimi močmi do spodnjega dela vasi. Če si naredil prav, ti ne pride na kraj pameti, da bi šel še do cerkve. Ker ni treba. Nekdo, ki sem ga precej spektakularno prehitel tik pod vrhom, me je gori vprašal od kod sem prišel. Raje mu nisem povedal vsega, kar se je dogajalo pred Medvodami.

Sigma ROX GPS 11.0 je izračunala marsikateri zanimiv podatek. V 161 kilometrih in petih urah in pol vožnje sem premagal dobrih 2.500 metrov višinske razlike, povedala pa je tudi, da sem navkreber prevozil sedem kilometrov (skupaj 46 km) več kot navzdol – torej je krog v obratni smeri urinega kazalca res zahtevnejši.

Trasa: LJ–Mengeš–Kamnik–Kranjski Rak–Luče–Solčava–Pavličevo sedlo–Jezerski vrh–Zgornje Jezersko– Preddvor–Šenčur–Trboje–Smlednik–Zbilje–Medvode–Sora–Topol–Dobrova–LJ