V Tržiču se vedno spomnim na tisti debilen Ruparjev govor.1 No, v Tržič na dan prodaje Peka nisva šla po Ruparjeve batine, ampak sva skočila na Dobrčo. Nazadnje sva jo fletno opazovala s Tolstega vrha in rojstni dan je bil dober dan za v hribe. Gmoto na robu Ljubljanske kotline med Tržičem in Begunjami, ki je z avtoceste ne morete zgrešiti, se s Tolstega vrha vidi takole. Zasnežena čistina pod vrhom je Lešanska planina.
Kot nam je športnikom v navadi, sva šla gor po najdaljši poti. Domačija ob vznožju mi je všeč. Imajo precej prostora – in verjetno tudi sonca – za dobre zelenjavne vrtove.
Potem gre fajn v kvanc. In nekaj zasmrdi.
Po mojem je nekdo tukaj, po izpuljenih kocinah sodeč, fajn nadrajsal. Tisti drugi si je verjetno dobro omastil brk.
Po tej poti se prečka nekaj pvanin. Najprej Bistriško…
…in potem Breško pvanino, tam je tudi simpatična lovska koča. Sonce nanjo posije že dosti pred pol deveto zjutraj.
Potem je pot precej dolgočasna, zanimivo postane šele, ko se strmo vzpne do Lešanske pvanine. Še nekaj dni nazaj je bila cela zamaskirana v belo, konec aprila pa takole…
In še zoblačilo se je. Na vrhu Dobrče (1634 m) se je sicer izkazalo, da je bilo to bolj prehodega značaja, a z vidljivostjo je bilo konec.
Razgled od tam ni ne vem kaj, zato se splača skočiti še do Šentanskega vrha, ki je celo meter višji (1635 m). Manj kot deset minut, pa si gor. Vmes je manjša kotanja, kjer je bilo še kar nekaj snega.
Potem se pride na mini greben, od koder se lepo vidi Zgornjesavsko dolino, nekaj vršacev v Julijcih in praktično celo verigo Karavank od Stola na zahodu…
… Begunjščice na severu in Košute na severovzhodu.
Potem nama ni preostalo drugega kot spust do bajte z najlepšo teraso daleč naokoli. Tako vsaj pravijo. Kočo na Dobrči so lani izbrali za najboljšo v Sloveniji. To bolj ali manj pomeni, da je ena izmed najbolj obiskanih. In to bolj ali manj pomeni, da se ji je dobro izogniti ob sončnih koncih tedna. Od sredine junija je sicer odprta vsak dan.
Do rojstnodnevnega kosila sva tako prišla šele v Vodicah. Vemo, kje se kupi dobre čevlje, ne vem pa, kje se v Tržiču dobro jé?
Tehnikalije in opis za telebane najdete na portalu NaProstem.si.
- Pri 2:15 se začne tapravo. [↩]
15 komentarjev
Hvala za dobro idejo. Btw kakšne čevlje uporabljaš na takšnih turah?
Ampak ti maš pa res srečo. 😛 😀
Ja ti pa si en cekar 🙂 Na Dobrči si bil, pa sprašuješ kje se v Tržiču dobr jé..
Jaz sem lanskega novembra za svoj rd povabljence s kosilom častil na Dobrči..Eni redkih, pri katerih dobiš pristno domačo kuho!
Ti pa na kosilo v Vodice, jao jao
Prebiram pa tvoje prispevke zelo rad. Bravo za večino
V Tržiču žal nikjer, na Dobrči pa imajo odlično kuharico!
morilec dreves.
@spam: Nekaj takega, malo starejši model…
@miran: Zakaj pa srečo?
@robert8: Še enkrat: koča je bila zaprta.
Referenca na tale tvoj zapis: http://chef.blog.siol.net/2013/02/11/hribi-samo-za-izbrance-z-veliko-casa-in-kondicije/ 😉
Blagor tebi. 😛 Srečo maš, da imaš punco tako dobre volje, da gre s tabo in se imate še fino za povrh. Pri nas se že mesece pogovarjamo, kako bomo šli enkrat skupaj na prvi bližnji hrib, pa se še do zdaj ni poklopilo vse, kar bi se naj moralo. Vedno ima kdo rojstni dan ali povabi na piknik ali vreme ni čisto 100% idealno ali kdo malo smrka ali kaj podobnega.
@miran: Nočem izpasti preveč pameten, ampak osebno ne verjamem v srečo enih in stalno smolo drugih ljudi. Da sem Lisico zvlekel v hribe (to menda srečnežem pred menoj nikakor ni uspevalo), je trajalo precej časa, ampak potem mislim, da je ugotovila, da skupni vikendi enostavno odpadejo in je začela hoditi zraven. Najprej v hudih mukah, ampak v mesecu dni je postala živahna kot le kaj, tako da zdaj hodiva v čisto normalnem tempu.
Treba je pač postavit prioritete – v hrib rineva tudi kadar je slabše vreme, Lisica itak vedno smrka, rojstni dnevi ali pikniki pa ponavadi ne trajajo cel dan oziroma lahko piknik združiš z izletom na bližnji kucelj.
No, potem bom pa rekel, da “imaš srečo”, da si tak karakter. Ker jaz izgubim vso voljo, če zraven nekdo konstantno tečnari in jamra in nerga in se trma. In potem sem na koncu jaz tisti, ki popusti.
A se je ze navadla na rukzak 🙂
Zdaj ga ima najraje na svetu! Pa je res dober, enkrat sem ji ga splinil…
Hrib levo od Stola tud še spada pod Karavnke 😉
[…] In proti Dobrči: […]
Tista rebra so gotovo medvedovo delo. Tedaj se je potepal tod okoli 🙂
Hehe, očitno je opravil kar temeljito.