Z vsemi žavbami namazan

Ledig status prinese tudi nekaj prednosti, na primer občutek svobode in več časa. Prosti čas porabim za nepotrebne neumnosti, ampak to je mladcem pač v krvi. Slabosti je pa kar precej. Tako do nadaljnega ne morem v slaščičarno ali na sladoled, razen če mi uspe prepričati kakšno prijateljico. S kolegom pač ne morem na tortico, kajne? Kuham si sam, pomivam tudi, mamice ne potrebujem več, vsaj ne za nujno eksistenco. Se mi pa, na primer, zgodi, da grem na Triglav brez zaščite proti soncu. Kapa in špegli, to že, kje je pa žavba s faktorjem 25? Moški mojega kova vendarle potrebuje tudi boljšo polovico!

Če sem si prav zapomnil, v visokogorju doseže UV faktor stopnjo 9. To je številka, pri kateri strokovnjaki med poldnevom in četrto popoldne odsvetujejo kakršnokoli izpostavljenost soncu, če je že kratkotrajna, pa sta obvezna klobuk s širokimi krajci in sončni špegli. Dan pred izletom sem bil v treh trgovinah, a sem si vsakič rekel, da bom kremo kupil v naslednji, nakar sem na to pozabil. Brez žavbe je bil seveda tudi Krof, ki je zaradi podlage v le malo boljšem stanju od mene.

Že sredi spusta mi je postalo jasno, da se bo končalo slabo. Okrog mene je kar smrdelo po ožgani koži in že pred Ljubljano mi jo je tako zategnilo, da sem vriskal kot Ansambel bratov Avsenik. K sreči so trgovine v obdobju turbo kapitalizma ob sobotah odprte do poznega večera, tako da sem lahko hitro skočil v bližnjo trgovino s kozmetiko. Po mojem sem bil usmiljena vreden, ker se je punca res zavzela zame. Verjetno sem od utrujenosti tudi motno gledal, še posebej pa je bodel belo-škrlaten kontrast na nogah. Ni me nategovala s škart robo, raje mi je priporočila Sanolabor za ovinkom. Vseeno sem kupil sončno kremo.

Kreme mi gredo sicer neizmerno na živce. Mastne so. Ko zašvicam, se spenijo in videti je, kot da bi mi iz por mezela semenska tekočina. Da bi se mazal? Fuj! Še ena slabost ledig statusa. Da bi mazal žensko? Samo pogojno! Pred kolesarjenjem se nikoli nisem zaščitil. Prvič v sezoni me je sicer opeklo, potem pa ni bilo več težav. V soboto sem prišel do rešitve, ki se mi zdi izvrstna. Krema je sicer draga, ampak dejansko deluje kot sprej. Pošpricaš in čao, vsaj tako razumem navodila. Nisem pa še imel priložnosti za testiranje.

V Sanolaborju me je sprejela še prijaznejša gospa. Resno jo je zaskrbelo, pri tem pa me ni nahrulila, tako kot mama, da sem navaden kreten. Prodala mi je, kaj pa drugega, Aloe vera gel. To je čudežna žavba, ki je dobra za vse. Potem je dodala še neverjetno drago kremo, s katero naj bi se mazal po obrazu. Še boljša je, ampak predraga, da bi se z njo pacal po okončinah.

Menda v teh dneh prodajo kar precej podobnih maž. Potarnal sem, da se mi vsako leto zgodi isto, in tedaj me je po materinsko okarala, da bi me moralo ožgati še bolj, da bi si končno zapomnil.

In sem se pridno mazal, tako kot so mi naročili. Problem je v tem, da žavbe hladijo le nekaj minut, potem pa je stanje isto kot prej. Aloe vera je pa sploh nemogoča, Lepljiva je za znoret, in nemudoma mi zlepi kocine. Sicer sem pa v obdobju najhujših bolečin napravil še eno neumnost: obril sem se! Kocine so bile namreč tako dolge, da so me moteče bodle po razdraženi koži. Ko sem po koži vlekel z britvico, sem se drl kot mački med paritveno sezono.

Ampak zdaj je že bolje, prihajam k sebi. V omarici imam pa toliko krem, darilne kozmetike in zaloge mil (prisegam na fina, dišeča mila iz rožmarina, oljk in podobnega – to je pač gejevska plat moje osebnosti), da je na daleč res videti kot da bi pri meni živela še vsaj ena ženska!