Z eno levo roko

Že kakšnih pet let sem razmišljal, da moram prepleskati stanovanje, a v tej smeri konkretno nisem naredil nič drugega, kot povprašal, koliko bi za storitev zaračunal profesionalec. Ko sem izvedel, da slikopleskar zasluži več kot jaz, sem se odločil za amatersko akcijo. Ker mi ta dela ne dišijo, sem raje živel v stanovanju z umazanimi stenami, kar pa na kakovost bivanja resnici na ljubo ni vplivalo. Še najbolj moteče je bilo žensko prigovarjanje, da v takem ni mogoče živeti, pri čemer so jo najbolj motili neki koti, ki se jih menda še ni dotaknila človeška roka. Ker čez praznike nisem imel pri nogi nobenega bicikla in ker prvega ter drugega maja ne praznujem, ni pa mi niti do gneče na izletniških točkah ali do drugomajskega zapravljanja v Ikei, sva situacijo izkoristila za pleskarsko akcijo.

Opogumljen s pričevanji tistih, ki menda pleskajo vsako leto, sem se priprav lotil, ne samo optimistično, ampak celo z nekakšnim slovenskim ponosom na multiprakticizem. Tolažila me je teorija, da dva nanosa sploh nista nujna, čeprav so me po drugi strani mnogi prepričevali, da je poleg dvojnega nanosa obvezno tudi pleskanje stropa. Najbolje seveda dvakrat. Zakaj? »Ker je pač treba.« Kaj pa če je strop že zdaj brezmadežen in če bodo stene brezmadežne že po prvi roki? »Treba je!«

Principi.

Optimizem je nekoliko usahnil ob pogledu na pol kvadratnega metra velik plesniv madež ob oknu na zunanji steni, ob katero sem pametno postavil knjižni regal, zračenje pa je onemogočala še zavesa. Poleg tega je prav knjižni regal razpadel v trenutku, ko sem ga osvobodil knjig, ki so ga dejansko držale skupaj. Priprave so bile vseeno relativno uspešne, a prvo noč sva prespala v tako popolni ciganariji, da sem razmišljal o selitvi k Žabarju, najbližjem ponudniku prenočišč, kjer bi lahko zjutraj tudi pojedla zajtrk.

Zamešal sem gosto barvo – kar me je naslednji dan stalo blažje zapoznele mišične bolečine –, ki naj bi bila po moji teoriji bolje pokrivna, a že nekaj potegov me je bridko razočaralo, ker barva ni prekrila niti že prejšnji dan obrušenih pack pasje sline. Ko sem pobarval dve steni in pol, sem imel že vsega poln kurac in naredil tisto, kar je treba narediti v izogib stresanja slabe volje na predlagateljico te obrtniške akcije. Šel sem na pivo, spričo delavske akcije mi je dobro del kar klasičen Union, in razmislil o možnostih. Odločil sem se, da ne bom pobarval stropa. Odločil sem se tudi, da bo ena roka povsem dovolj, pa naj bo, kar bo. Vmes je Lisica kljub nemogočim bivanjskim razmeram narezala kilogram čebule in ko sem se lotil predsobe, je v največjem loncu že brbotal golaž.

Živce sem izgubil šele čez čas. Sesalec, ki me je prekleto motil z vsemi tistimi kabli, cevmi, podaljški, priključki, je ludistično akcijo, v kateri sta ga dve brci izstrelili v omaro, preživel praktično brez posledic. V dobro voljo me je spravilo šele dejstvo, da je bila res dovolj le ena roka. Stene so snežno bele, pri tem pa nič drugačne kot strop.

Zdaj ne živim nič bolje. Delovna miza je obrnjena drugače, pasji boks je k sreči ostal na svojem mestu, Lisica je namreč načrtovala prestavitev in celo terjala argumentacijo moje odločitve, da tega ne bom naredil in pika, knjige pa so neugledno zložene na nekaj kupov, ki upajo, da ne bo potresa.

Dobri gospodarji še vedno trdijo, da sta nujni dve roki. Brez dvoma bi dobri gospodarji našli tudi kakšno napako in naju podučili kako se je treba lotiti te skrajno zahtevne obrti. V resnici je kvečjemu mučna, zato me še najbolj bega veselje do pleskanja ali katerihkoli drugih hišnih opravil pri tistih ljudeh, ki me sicer vztrajno sprašujejo kako se mi vendar ljubi kolesariti. Cankarjanski očetje.

V naslednji petletki načrtujem montažo novega knjižnega regala in nekaj dodatnih polic.