Z biciklom ob soški fronti

O tej turi sem razmišljal že v najboljših časih in letos sem po dolgem času dovolj dober za izvedbo. Bolj kot 200-kilometrska razdalja, me je skrbela vročina, ne slepim se, da je telo še vedno mlado. Zato sem zadevo, kar sicer ni v moji navadi, vzel zares. V soboto sem, razen brutalnega vzpona do Jezerc pod Krvavcem, sto kilometrov odpeljal počasi, spil nisem niti enega piva, nažiral sem se z ogljikovimi hidrati in skrbel za hidracijo. Zjutraj sem na dan D v žepe natlačil toliko goriva v različnih oblikah (ploščice, tablete, prašek in gel), kolikor robe v svojo košaro stlači Deda Mraz.

Do Jesenic sem šel z vlakom, kjer tokrat z izjemo nekaj nervoznih sopotnikov kolesarjev, ki niso imeli pod nadzorom ničesar, še najmanj pa samih sebe, ni bilo večjih posebnosti. Zdaj sem že toliko fit, da trekingaša v opremi Nakamura, teniških copatih in brez čelade gledam nekoliko postrani. Kot v tistem vicu, ko zraven jastreba pristane vrabec, ga pogleda, in izjavi: »Ha, mi, ptiči!«.

Od jeseniške železniške postaje je do kolesarske steze približno minutka in pot do Kranjske Gore z nekaj ogrevalnimi hupserji je samo formalnost.

Okrog pol desetih sem že zagrizel v prve serpentine in do vrha potrdil spremembo v dojemanju dolgih klancev. Včasih mi je bilo, koliko so dolgi. Klanec naredijo težak kolesarji, sem rekel. Zdaj je klanec težak sam po sebi in to je boleče spoznanje. Boleče za telo in duha.

Šele med Bovcem in Kobaridom sem ugotovil, da pod sedežem manjka, takoj za telefonom bistveni element preživetja: podsedežna torbica z rezervno zračnico, denarjem in tokrat tudi z bančno kartico, ki jo zaradi varnosti sicer raje nosim v žepu. Da sem torbico izgubil, ni nenavadno, glede ne ceste je bolj nenavadno, da torturo preživijo bicikli.

S 130 kilometri pred seboj sem torej ostal s sicer še vedno polnimi žepi, a brez denarja za kosilo, kar se zračnice tiče, pa je ostalo samo upanje, da ne bom defektiral. To upam tudi sicer, saj s seboj nosim tako bizarno majhno pumpo, da velik izpade celo lulček, ki ga je bil njegov lastnik deset minut namakal v zgornjem delu Soče. Brez telefona bi verjetno zagnal manjšo paniko, tako pa sem se spomnil, da je na bencinskih črpalkah možno plačevati z Moneto. Pa ne samo to, v Tolminu je na bencinski črpalki delala tako skrajno simpatična študentka, da bi jo po koncu izmene najraje povabil na pijačo, česar pa si s praznimi žepi seveda ne bi mogel privoščiti. Zato sem se s priljubljenima trikotnima sendvičema in kokakolo umaknil v senco pri otroškem igrišču za cerkvijo, kjer sem se počutil kot pedofil, a k sreči otrok ni bilo na terenu.

Že pred Kobaridom sem se začel z vetrom v hrbet spraševati, zakaj bi se domov vračal po skrajno nesimpatičnih cestah skozi Medvode, Medno, Stanežiče in Šentvid, če obstaja prijetna alternativa čez Sv. Katarino. Saj 300 dodatnih višincev ni taka reč, sem si rekel. Ob Sori in skozi Medno je nekaj precej neprijetnih kucljev, cesta je grda, kar naprej si sledijo 90-stopinjski ovinki in potem semaforji, sem si prigovarjal. Po dolini Ločnice bo gotovo senca, tudi vetra bo manj, sem dodajal v mislih, ob tem pa je morda celo bližje kot po severni strani. Zanimivo je, da me na celi turi niti za trenutek ni popadlo malodušje, niti zaradi nasprotnega vetra in naraščajoče vročine med Kobaridom in Tolminom, toliko bolj pa me je razveselila kolesarska steza tik ob jezeru na Mostu na Soči. Preden kdo vpraša: kopal se seveda nisem, za take fore ni časa.

Dobra volja me ni zapustila niti v Baški grapi. Izvirov in vodnjakov je na poti povsod na pretek in če bi se mi ljubilo kar naprej ustavljat, bi ves čas pil hladno vodo. Na Petrovem Brdu sem nazaj na Gorenjsko zavil desno, na krasen spust ob Zadnji Sori. Lepa tura bi bila tudi, če bi se na Jesenice ali na Bled vrnil čez Soriško planino, dvomim pa, da bi ostalo kaj energije za Pokljuko. To bi bila tura, primerna Grand Tour etapi.

Na pumpi v Železnikih sem si privoščil še eno kokakolo in kljub temu, da niso imeli sendvičev, sem se po preverjanju zalog – dve Frutabeli, energijski gel, vrečka z magnezijem in topljiva tabletka, ki je obljubljala kofeinski boost – čutil sposobnega še za zaključni klanec na Sv. Katarino.

Ker epska tura ni epska, če nima treh gorskih ciljev, sem torej v Sori odvil desno in ugotovil, da ima kofeinski napitek približno tak okus kot na temperaturo scalnine ogreti katerikoli energijski napitek. Gela nisem konzumiral, kot tudi ne magnezijevega praška, res pa je, da sem se po dolini peljal v slogu Chrisa Frooma, ko že misli, da mu bo Quintana prav na koncu slekel rumeno majico, ko se je cesta postavila pokonci, sem pa skoraj shodil. Na vrhu sem si vzel čas za užitek v razgledu in prijetnem vetrcu, dokler me ni od vsega hudega začelo mraziti. Do Vrhovcev je še nekako šlo, zadnja dva kilometra pa sem se soočil z dejstvom, da sem se očitno prignal do skrajnih zmožnosti.

Če bi bil do doma še en kilometer, bi počival ali poklical taksi.

Bolje ne gre. Je pa res, da sem lahko na svoje telo kar ponosen. Navsezadnje sem v pasji vročini, ko strokovnjaki priporočajo zadrževanje na hladnem in v senci, prekolesaril 202 kilometra in 2700 metrov vzpona, ob tem pa menda pokusil okoli 7000 kcal, tako ocenjuje aparat. Ni šale.

Trasa: Jesenice–Mojstrana–Kranjska Gora–Vršič–Bovec–Kobarid–Ladra–Volarje–Tolmin–Most na Soči–Modrej–Podbrdo–Petrovo Brdo–Železniki–Škofja Loka–Sora–Topol–Hrastenice–LJ