www.landzeit-nateg.at

Težko izrazim gnev, ki se me poloti na avtocestnih počivališčih. Enega najbolj nagnusnih sva zadnjič videla v Belgiji, kar sem glede na sloves te države tudi pričakoval. Čedalje bolj svinjska so tudi slovenska, ki so, čeprav že takrat premajhna, še pred nekaj leti veljala za zgledno urejena,.

Nagnusno je, da mora človek, potem, ko je plačal petdeset ali sto evrov za rezervoar goriva, plačat celo za scanje. Po dolgem času sem pred nekaj tedni po Nemčiji spet potoval z avtomobilom in ugotovil, da se je Sanifair podražil. Po novem za scanje plačate 70 centov, a z vavčerjem lahko v trgovini unovčite samo pol evra – dvajset centov pa pripade Sanifairu. Podoben sistem so si izmislili tudi drugod. Zadnjič sem to opazil tudi na bencinskem servisu na Jesenicah – sekreta najprej ne najdeš, potem se moraš v avto vrnit po 50 centov, navsezadnje ti pa prepovedo umivanje nog.

Še prej sem za lulanje pol evra plačal tudi na počivališču pri Bischofshofnu, na kavo pa smo šli v Landzeit zraven bencinske črpalke. Ne razumem, kako smo bili lahko tako neumni. Tovrstnim obratom se skušam ognit v širokem loku in če sem lačen, na avtocesti vedno iščem Burger King ali McDonald’s, saj je hrana cenejša, kakovost pa je po mojem celo na strani Američanov. Zato se v Landzeitu težko znajdem in nekaj časa je trajalo do ugotovitve, da gre za klasično samopostrežno zgodbo. Naročiš, zložiš na pladenj, plačaš, odneseš in izpljuneš.

Naročil sem espreso, dve kavi z mlekom in kapučino. Na blagajni se je izpisalo 7,60. To me je nekoliko presenetilo, poceni, sem si mislil. Ampak deklica v narodni noši ni nehala tipkat in cena je narasla na še bolj presenetljivih 14,50 evrov. V redu, Evropa pač.

Ampak dokončno mi je pokrovko dvignila ugotovitev, da sem namesto kave z mlekom (naročil sem Kaffee mit Milch) dobil jebeni latte machiato, kapučinu rečejo grosser Brauner, espresu pa kleiner Brauner. In vse je bilo ogabno. Mislim, resnično ogabno, česa takega v Ljubljani ne postrežejo niti v najslabših pajzlih in še zdaj mi je žal, da svinjarije nisem preprosto odnesel nazaj, ampak sem jo po prvem požirku preprosto pustil na pladnju.

Vem, da v Avstriji – obstajajo izjeme – namesto kave strežejo svinjarijo, ampak česa takega pa nisem doživel še nikoli. Težko razumem, da so kultivirani ljudje pripravljeni piti drisko, hkrati pa je to znak, kako zelo zaostala je Slovenija. Pri nas jamramo, če dobra kava stane poldrugi evro, petdeset kilometrov severno pa za ogabno brozgo plačujejo dvakrat ali trikrat več in se jim zdi to čisto normalno.

Pa samo nekaj dvatisočakov je vmes.