V tretje gre rado, četrtič očitno ne. Po treh letih uspehov na grand tourih se zdi kar malo nerealno, da letos slovenska kolesarja nista zmagala na niti eni tritedenski dirki. To je le dokaz, kako težko je zmagati že enkrat, kaj šele v treh letih zbrati pet generalnih zmag na tritedenskih dirkah.
Ne znam si razložiti zakaj me je Vuelta letos po svoje dolgočasila. Navadili smo se, da je organizator pri trasiranju inovativen, progresiven. A letošnja trasa že na papirju ni obetala ničesar posebnega. Najbolj si bom zapomnil etape s šprinterskimi zaključki v klanec, na katerih sta blestela tako različna kolesarja, kot sta Mads Pedersen in Primož Roglič. A po treh tednih težko rečem, da je bila Vuelta letos nepozabn. No ja, povejte to Remcu Evenepoelu … ali Rogliču.
Rogličeva pot na vrh
Pred štartom sem pričakoval, da bo za Rogliča letošnja Vuelta verjetno najtežja doslej. Pravzaprav mi ni jasno kdaj je po hudih poškodbah na Touru sploh našel čas za trening. Gotovo je pred Dirkom po Španiji obračal na testih odlične številke. A eno je vrteti dobre vate v kolikor toliko nadzorovanem okolju, nekaj drugega pa je dirkanje, kjer je vsaj toliko dodatnih spremenljivk, kolikor je tekmecev, ki si želijo zmagat.
Zmaga Jumbo-Visme na kronometru ni bila presenečenje, razlike med najboljšimi pa ravno pravšnje, da ni bilo še nič odločeno. Bolj zaskrbljujoča je bila premoč Jumbo-Visme v tem smislu, da so si štiri dni igraje izmenjevali rdečo majico, ki jo oblekla za en dan polovica moštva. Zares si jo je prigaral šele Roglič z zmago v četrti etapi s kratkim ciljnim vzponom. Niti ta zmaga ni presenetila. Med kratkimi napori pride do izraza svežina, morebitne bolečine kot posledice poškodb pa niso tako moteče.
Rogličeva pot navzdol
To, da je prišel Roglič na Vuelto spočit, je bilo po svoje simpatično. Če dirka malo, je običajno dober, sicer pa je imel na grand tourih običajno težave proti koncu. Nekako sem pričakoval, da utegne prvi teden nekoliko izgubljati, skrbelo pa me je, da zadnji teden ni ponujal resnih goratih atrakcij.
A poraz na prvem daljšem zaključnem vzponu je bil v šesti etapi vseeno zaskrbljujoč. Takrat še nismo vedeli koliko dober je v resnici Evenepoel in verjamem, da ga marsikdo še ni jemal resno, kot tudi ne Juana Ayusa. Čeprav nas mladina vsako leto znova preseneča, mladini polovica javnosti še vedno ne zaupa, da bodo vzdržali tri tedne dirkanja. Zato pa je presenečal Mas, ki je bil po mojem boljši kot kadarkoli. Ne le zato, ker je v šesti etapi na Pico Jano edini držal Remca, ampak ker je bil odličen že na Laguardii v četrti etapi.
Za Rogliča je bila problematična deveta etapa: Remco je imel s slabima dvema minutama dovolj prednosti, da smo začeli razmišljati, da ga bo težko ujeti in spet je bil pred njim tudi Mas. Če bi Španec dirkal v svojem tempu, ne pa si na vse kriplje prizadeval vzdržat za Evenepoelom, bi se od Rogliča še bolj oddaljil – vseeno pa je bil po tej etapi še drugi resen tekmec. Če bi Remco pregorel, saj veste, vendarle je mlad, je bil tam še vedno Mas kot silno resen tekmec.
Stvari so se začele zapletati, a ravno to si želimo tisti, ki jim več kot sentiment pomeni dobra dirka.
Potem je Remco po dnevu počitka izpeljal še vrhunski kronometer. Rogliča so vsi hvalili, a po mojem prepričanju ni vozil, kot zna olimpijski prvak. Cavagna je dober kronometrist, a ne tako dober, da bi ga Roglič v pol ure dirkanja prehitel za pičlih dvanajst sekund. Masu je dal Roglič minuto, medtem ko ga je na Touru v Kobenavnu na polovico krajšem kronometru prehitel za 40 sekund. Lani sta Masa in Rogliča na podobno dolgem kronometru v zadnji etapi Vuelte ločili dve minuti. Ne, ne, v deseti etapi Roglič ni odpeljal zelo dobrega kronometra. Remco je sicer vesoljec, vendar je vesoljec tudi Roglič, ki v svoji vrhunski izvedbi za Belgijcem ne bi zaostal za 48 sekund.
Ko je zaostanek velik, pogumni izzovejo usodo
Roglič je imel težavo. Zaostanek 2:41 je v sodobnem kolesarstvu težko nadoknadljiv. Vprašajte Pogačarja, ki je za Vingegaardom na Touru od 11. etape zaostajal dve minuti. Upanje, da bo Remco pod pritiskom crknil, ker je mlad in neizkušen, je obstajalo, a šampion se ne zanaša na druge, ampak nase.
Težava skoraj triminutne razlike je v tem, da mora kolesar z zaostankom izvesti čudež. Manj kot ima časa, teže je izvedljiv, več mora tvegati, pri tem pa počne neumnosti. Spomnite se na 18. etapo letošnjega Toura: bolj kot je Pogačar poskušal, bolj so šle stvari narobe.
A Rogliču se je v drugem tednu odprlo, Remco pa je deloval na veselje hejterjev nekoliko nebogljeno. Minuta v 14. etapi, petnajst sekund v 15. etapi. Odlično, a prednost se je topila prepočasi: v tretjem tednu so bile samo še tri resne priložnosti. A Roglič je na prvi dan tretjega tedna dirkanja poiskal še četrto. Na silo. Odlično, nadzemeljsko … a izzval je napako.
Rogla je uspešen, ker drži usodo v svojih rokah
Seveda ne mislim, da je za Rogličev padec odgovoren Fred Wright in o tem ne želim izgubljati besed, kot tudi ne o amaterski komunikaciji Jumbo-Visme. Pri Rogličevi nesreči me predvsem skrbi, da tokrat smole, če lahko temu tako rečemo, očitno ne predeluje tako zlahka, kot v prejšnjih primerih – vsaj tak vtis je vzbujal v zadnjih treh, štirih letih.
Rogla je eden najatraktivnejših, zaradi zgodbe njegovega vzpona najbolj zanimivih in po rezultatih eden najuspešnejših kolesarjev vseh časov, a je, paradoksalno, tudi tragična figura. Zato ga imamo radi. Spoštujemo ga, ker se vedno vrne še močnejši. Zdaj je videti, da ga je Vuelta zlomila. Skrbi me, da vzroke išče izven sebe in to celo v nekom, ki je tako malo kriv, kot Fred Wright.
To Rogliču ni podobno. Če ga k temu spodbuja ekipa, je še toliko slabše. Potem ko me je vsakič znova presenetil, ker je poraze in padce predelal navidez zlahka, me ne preseneča, da zdaj ni tako. Preveč je bilo tega za eno glavo. Samo popolnoma neempatičen debil – in teh je v tem času na pretek – bi ga zaradi tega obsojal. Neumnost. Večina populacije za svoje neuspehe krivi vse mogoče, od politike in kapitala do življenjskih sopotnikov in šefov.
Seveda je tako razmišljanje kontraproduktivno. Zato so ljudje neuspešni.
Primož Roglič pa je znal usodo vedno vzet v svoje roke. Zato je uspešen.
Ko pride do težav, pa je dobro poiskati pomoč. Upam, da jo dobi.
Zrelostni izpit za Remca
Marsikdo ni verjel, da lahko Remco zmaga na tritedenski dirki, sploh pa ne letos, češ da je še mlad. A kdaj naj potem zmaga? Remco ni bil več niti mlad niti neizkušen: do 22. leta je Pogačar zmagal že dva Toura, Bernal enega. Kvečjemu se je vsa Belgija in polovica drugega sveta spraševala kdaj, vraga, bo Remco že enkrat zmagal grand tour.
Neempatični debili so ga obsojali ob vsakem hipnem izpadu in malem porazu, ne da bi upoštevali neizkušenost, mladost, pritiske javnosti. Po tej Vuelti mu težko očitajo karkoli. Da, v moštvenem kronometu je pred ciljem napadel lastno moštvo. V dvanajsti etapi se je razburil po zdrsu v ovinku. V 16. etapi so namigovali, da si je defekt izmislil, ker ni mogel držat ob Rogličevem zadnjem napadu.
V glavnem pa je tri tedne deloval zrelo, kot deset let starejši mož. Kot da bi ga odgovornost vodje na tritedenski dirki izklesala. Dajal je trezne in že kar osladno vljudne izjave, ki vzbujajo vtis, da se strokovnjaki za komuniciranje z njegovo podobo ukvarjajo spretneje kot denimo pri Jumbo-Vismi.
Z izjemo padca v 12. etapi je Remco tako rekoč perfektno. Nenavadno je bilo videti, da rdeča majica za seboj v klanec vleče najtesnejše konkurente, a ta konkurenca je odpadala oziroma ji ni prišlo na kraj pameti, da bi napadli. Vozil je nekonvencionalno, a prav.
Res je Mas izgubil zaradi slabih kronometrov – skupaj je v vožnjah na čas zaostal za Remcom 2:20, na koncu pa je bila razlika med njima le 2:02. Španec je skozi dirko nabral sedem bonifikacijskih sekund več. Na papirju je bil na klanec res močnejši. Letos je deloval podjetno, kot nekdo, ki se ne zadovolji z drugim mestom, ampak si želi zmage in je zanjo pripravljen tudi napadati. Ampak, prvič, tritedenska dirka vključuje kronometre. In drugič, za razliko od Masa ima Evenepoel doma tudi grdi pokalček za etapno zmago v gorski etapi.
Hitri fantje
Mads Pedersen je deloval na Vuelti kot reinkarnacija Wouta van Aerta, samo da je s tremi zmagami in štirimi drugimi mesti po točkah zmagal s še večjo prednostjo. Ne vem ali je bil bolj prepričljiv z drugim mestom mestom v Laguardii ali z zmago v Tomaresu, etapah, kjer je bil v glavnih vlogah še Roglič, Pedersen pa ga je edini držal oziroma pokril njegov napad.
Res pa ni bil najprepričljivejši šprinter. Z zaporednima zmagama v drugi in tretji etapi je od mrtvih končno vstal Sam Bennett. Dolgo je trajalo, da je lahko končno pokazal sredinec Patricku Lefevereju, ki ga je iz Vočjega krdela metal lani, res pa je staremu verjetno precej vseeno. No, vsi vemo, zakaj je Irec odšel z dirke. Zaradi covida, s katerim je sicer mirno dirkal Ayuso.
Ineos Grenadiers spet tolažil Carapaz
Tri ekipe na tej dirki nista dosegle ničesar. Je kdo kdaj opazil Lotto-Soudal? Za Israel-Premier Tech je Alessandro de Marchi pobral vsaj eno nagrado za najbolj borbenega kolesarja. Bahrain Victorious pa je s Fredom Wrightom večkrat malo manjkalo do zmage. Fant je bil v deseterici osemkrat in tako se lahko reče, da se je o bahrajnski ekipi vsaj govorilo.
Ineos Grenadiers prvič po sezoni 2015 ostaja brez zmage na tritedenske dirki. Še kar slabo. Spet pa jih je po svoje reševal Richard Carapaz, ki je bil sicer eden od mnogih kapetanov, od drugega tedna pa je kazal kaj se zgodi, ko se specialist za etapne dirke odloči zmagovati v etapah. Zmagal je trikrat. Vsakič v velikem slogu in proti koncu tudi, ko so mu za vrat po dolgem begu dihali borci za generalno razvrstitev.
Mimogrede, a povsem zasluženo je zmagal še v razvrstivi na gorskih ciljih. Res pa se bomo večno spraševali kaj bi bilo, če Jay Vine ne bi padel in odstopil v 18. etapi, z dvema pokaloma za etapni zmagi med prtljago in pikčasto majico na ramenih.
Slovo stare garde, kolesarstvo pa je samo še boljše
Alejandro Valverde je bil na svoji zadnji Vuelti trinajsti, kar je njegova četrta najslabša generalna uvrstitev na 27 grand tourih, ki jih je končal. Si moreš misliti? Vseeno me je presenetilo, da se je naslikal na trinajsto mesto, saj je bil tri tedne precej neopazen, dosti manj kot Jan Polanc, ki je z dvanajstim mestom dosegel drugo najboljšo uvrstitev na desetih tritedenskih dirkah. No, Polde ni niti mlad niti star, zato naj s čestitkami za njegovo odlično dirkanje in željami, da dobi odlično pogodbo, na tem mestu končam.
Vincenzo Nibali je bil na svoji zadnji Vuelti 45., kar je njegova druga najslabša uvrstitev na 24 grand tourih, ki jih je končal, a seveda moram spomnit, da je bil 37-letnik letos na Giru četrti.
Za razliko od 37-letnega Chrisa Froomea, ki je tudi dirkal na Vuelti, če slučajno niste opazili, gospoda Nibali in Valverde odhajata v zasluženi pokoj. Kaj drugega jima niti ne preostane, če pogledata prvo deseterico. V njej je pet mlajših od 25 let (Evenepoel, Juan Ayuso, Joao Almeida, Thymen Arensman, Carlos Rodriguez). Še več, vseh pet je bilo med prvih sedem, edini starejši od trideset let pa je bil Rigoberto Uran (35) na devetem mestu. Evenepoel in Ayuso (19 let) sta celo smešno mlada.
Za atraktivno prihodnost biciklizma se nam ni treba bati. Ob Jonasu Vingagaardu in še Eganu Bernalu, če se vrne z vsem svojim talentom, bomo težko rekli, da je petletna perspektiva kar sama po sebi umevno Pogačarjeva, prihajajo pa novi mulci.
Vem kaj boste rekli: Ayuso, Almeida, Arensman in Rodriguez nimajo noge in glave, da premagajo Pogačarja. Ali Rogliča.
Ampak to ste rekli tudi za Vingegaarda.
Brez komentarjev