Vuelta 2019

Po svoje je razumljivo, da tuji mediji uspehe slovenskega kolesarstva dojemajo kot revolucijo. Če jih kot revolucijo opisujejo slovenski mediji, pa bodisi zlorabljajo to besedo bodisi nimajo pojma o športu. Čeprav se je Primož Roglič »zgodil«, kot pravi Martin Hvastija, uspehi niso slučaj. Čudeži so v kolesarstvu redki. Naključij ni. Kakšna zmaga, sploh na etapnih dirkah, se tudi na najvišji ravni zgodi zaradi spleta okoliščin. Serijske zmage se pa ne dogajajo slučajno. In priče smo serijskim zmagam.

Neugodna dirka z znanim favoritom

Ciniki bodo rekli, da je Vuelta kazenska dirka, kjer eni rešujejo sezono po neuspešnem Touru ali Giru, drugi lovijo pogodbe za naslednjo sezono, tretji pa jo izkoristijo za pripravo na svetovno prvenstvo. A Vuelta ni zaradi tega nič lažja. Trasa je skrajno neugodna, kolesarji pa nič manj motivirani.

Pošastno močna Astana, Movistar, ki v Španiji mora zmagovati, obetavni EF Education First z Rigobertom Uranom, vedno nevarni Ineos in Esteban Chaves iz Mitchelton Scotta so napovedovali neusmiljeno bitko. Vedeli so, da je Roglič najmočnejši, in občutek imam, da nihče ni zares verjel, da je premagljiv. Razen, če se mu spet zgodi Giro.

Brez očitno slabega dne

Teorije, da je nekdo nalašč zalival trato ali pral avto ali karkoli že, samo zato, da bi spodnesel Primoža Rogliča, je slovenska javnost k sreči pozabila enako hitro, kot jih je ustvarila. Jumbo Visma ni izgubila le 40 sekund, ampak verjetno tudi zmago in rdečo majico. Primož Roglič pa je spet dajal vtis, da mu je vseeno. V drugi etapi je zagrabil vajeti dirke in jih do konca držal v rokah dosti bolj zanesljivo, kot kaže končna časovna razlika.

Včasih je veljalo, da ima na tritedenski dirki vsak kakšen slab dan. Morda ga je imel tudi Roglič, a tega nismo opazili, ker je bil enostavno premočan. Do živega mu ni prišel niti padec v kaotični andorski etapi. S pomočjo Seppa Kussa – tistega, ki so ga slovenski nergači vlačili po zobeh med Girom – je ujel priključek in omejil škodo na minimum. Dirkal je pametno, taktično, tekmecem je puščal le drobtine. Na Los Machucos ni resno zapretil Tadeju Pogačarju, vedno pa je s svojim dirkanjem tekmecem dal vedeti, da je močnejši. Valverde ga je v sedmi etapi v sprintu za zmago premagal le s težavo. To je bila sploh edina etapa – razen uvodnega kronometra in predzadnje etape, ko je Primož v zaključku verjetno spustil plin –, v kateri je Valverde nekaj pridobil.

Trenutek šibkosti je Roglič morda pokazal v 16. etapi, kjer ni takoj sledil Lopezu in Pogačarju, ampak ju je ujel na tempo, potem pa niti ni menjal. Kasneje je izjavil, da je taktično pazil predvsem na Valverdeja. Čudna taktika, ampak niti tam ni izgubil niti sekunde, proti Valverdeju pa je celo pridobil. Rogliču niti smola – trikrat je bil na tleh in nikoli po lastni krivdi – ni mogla preprečiti zmage … lahko pa bi mu jo le lastna neprevidnost … no, neumnost, ki bi ga lahko drago stala v najhitrejši etapi v zgodovini.

50,6 km/h

Vuelto 2019 si bomo zapomnili tudi po tem, da so veliki odločilne poteze vlekli na ravnini. Po drugem dnevu počitka sem si rekel, da si bom ogledal le zadnjo uro 17. etape … a fantje so bili že skoraj v cilju. Težko si je predstavljati kaj pomeni povprečna hitrost 50,6 km/h … več kot 220 kilometrov. Vem pa, da bi bilo nenavadno, če v taki etapi ne bi zmagal nekdo iz Deceuninck Quickstepa.

Takrat se je spet pokazalo kako resnična je trditev, da je na tritedenski dirki veliko več možnosti, da ne zmagaš, kot da zmagaš. Vsi so vedeli, da bo masaker že na kilometru nič, toda cesta je na koncu preozka za vse … Če v drugi skupini ne bi ostal tudi Lopez in/ali če bi v prvo uspel priti Valverde, bi se Rogliču življenje hudo zapletlo. Slovenska javnost je spet besnela zaradi domnevne nesposobnosti Jumbo Visme, a Roglič je dokazal svojo veličino s priznanjem, da je sam storil napako.

Podleži v modrem

Igra na več asov se je Movistarju izšla na Giru, kjer je bil Richard Carapaz pravzaprav as iz rokava. Večinoma pa se jim taka taktika ne izide, čeprav je seveda jasno, da sta bila Valverde in Quintana enostavno prešibka, občutek pa imam tudi, da pri ekipi premalo vlagajo v razvoj.

Ko sta Roglič in Pogačar tekmecem odčitala lekcijo v kronometru, me je presenetilo, kako neresno to disciplino jemlje Quintana. Človek bi rekel, da ima večina amaterjev boljši položaj na kozi. Tak kolesar si ne zasluži zmage na tritedenski dirki. Tudi Pogačar ni specialist za vožnjo na čas, a je delal na tem, zato je Lopezu naložil dobre pol minute, Quintani pa več kot poldrugo minuto!

Movistar si bomo tako zapomnili predvsem po podli potezi v 19. etapi. O Lanceu Armstrongu si lahko mislite marsikaj, nikoli pa ni napadel v trenutku, ko je tekmec padel. Za Naira Quintano že od Gira 2014 vemo, da rad izkoristi zmedo. Da se dela neumnega svetovni prvak, pa je nezaslišano. Če bi še verjel, da niso ne videli ne slišali padca, pa ni mogoče verjeti, da novica ni do njih prišla celih petnajst kilometrov.

Nobenega izgovora ni za to svinjarijo. In ga niti niso iskali. Upočasnili so, šele ko so jim sodniki jasno povedali, da take svinjarije ne bodo dopustili. Ne vem kaj je tega treba svetovnemu prvaku leto dni pred odhodom v zasluženi pokoj.

Tamau?

Tadej Pogačar je na start prišel s petimi profesionalnimi zmagami, zato smo ga seveda jemali resno. Fant s Klanca pri Komendi bo zmagal kakšno etapo, sem si mislil, in častili ga bomo po božje, ampak dvajset dni dirkanja? Poleg tega vsi vsakokrat upamo, da bo večni nergač Fabio Aru vendarle vstal od mrtvih in uveljavil status kapetana … a od tega ni bilo nič in Tadej Pogačar je ostal prosti strelec, na koncu pa se je izkazalo, da bi lahko kandidiral tudi za zmago.

Ob pogledu na rezultate bi se lahko marsikdo vprašal kaj bi bilo, če ne bi ekipno zaplavali v uvodnem kronometru. Za svetovnim prvakom je zaostal le dobrih 20 sekund. A ne bomo se spraševali kaj bi bilo, če bi bilo. V cilju prve etape sem ujel posnetek Aruja, ki je v cilju spet bentil kot razvajeno dete, in Pogačarja, ki ga je tolažil kot kak starejši stric. Narobe svet!

Grande Tamau!

V uvodnih etapah je vozil v skladu z visokimi pričakovanji, torej z velikimi fanti, a ne čisto pri vrhu. Za deseterico. Če ne bi imel slabega dne. Ko je v šesti etapi pokazal zobe in si privozil pičli dve sekundi pred najboljšimi, si je marsikdo mislil svoje. Meni je bila akcija všeč, ampak, saj veste: dirka je dolga in vsak vat odveč te lahko drago stane. Svoj šov pa je odprl v Andori, kjer je pokazal, da se najbolje znajde v groznih razmerah. Lekcijo je dal vsem neposrednim konkurentom.

Drugo lekcijo sta celemu svetu odčitala skupaj z Rogličem v Kantabrijskih gorah. To je bil verjetno največji dan v zgodovini slovenskega kolesarstva. Dva Slovenca sta oblekla tri majice. Rob Hatch in Magnus Bäckstedt sta naslednji dan na Eurosportu na dolgo in široko razpredala o Sloveniji. Ljudem ni bilo nič jasno.

Neizogibno je prišla tudi kriza. V 17. etapi, ko je bila tudi njegova usoda odvisna od nog kolesarjev Astane, je dobil visok račun in se naslednji dan zlomil ob ponavljajočih se napadih Miguela Angela Lopeza. Vendar ni pogorel. Ne, ne. Škodo je omejil s pogumno vožnjo in še vedno varno tičal na petem mestu.

Marsikdo bi se vdal in branil peto mesto, sploh zato, ker je bil Miguel Angel Lopez hudo nevaren. A v predzadnji etapi je Pogačar še drugič razbil vse, tokrat še bolj impozantno. Sam je dirkal proti vsem. In to dvajseti dan dirkanja! V ozadju se niso gledali zato, ker ne bi hoteli vleči, ampak zato, ker niso mogli. Morda je bil Roglič edini, ki bi lahko, a mu ni bilo treba, poleg tega pa je ob sebi v Madridu raje videl Pogačarja.

Valverde je le s skrajnimi močmi izvlekel drugo mesto. Od Quintane spet ni bilo nič. Lopez pa se bo moral pogovoriti sam s seboj. Brez dvoma je med najbolj atraktivnimi in talentiranimi kolesarji, a pri 25 letih niti ni več tako mlad, za njim pa prihajajo, ne le Pogačar, ampak še sonarodnjaka Egan Bernal in Sergio Higuita pa Pavel Sivakov … sive lase mu bodo delali do konca kariere.

Movistar spet najhitrejša ekipa. Je tudi najboljša?

Kot je na Vuelti običajno, bitke za ostale razvrstitve niso bile prav posebej zanimive. Angel Madrazo se je v boju za pikčasto zmago sicer znašel bolj po naključju, a je izstopal bolj kot končni zmagovalec Geoffrey Bouchard. Nenazadnje je Madrazo zmagal v peti etapi in trikrat prevzel trofejo za najbolj borbenega v etapi. Zanimiv patron!

Zeleno majico si je za pas v Madridu obesil Primož Roglič, čeprav je Tadej Pogačar nabral tri zmage. Po zmagah je bila UAE druga najmočnejša ekipa … vse po zaslugi enega kolesarja. Sama Bennetta so angleško govoreči komentatorji kovali v zvezde in z njihovo hvalo se moramo strinjati. Poleg dveh zmag je bil štirikrat drugi in morda je bila najbolj impozantna njegova predstava v Toledu, kjer bi sam raje stavil na Gilberta in Valverdeja.

Med ekipami je seveda zmagal Movistar, a spet je največ pokazal Deceuninck Quickstep. Pet zmag. Fabio Jakobsen je izkazal z dvema vrhunskima sprintoma, a vsaj za zmago v Madridu se mora zelo, zelo lepo zahvaliti Maximilianu Richezeju, ki ga je pripeljal v ospredje z res neustrašno vožnjo, z ramo na ramo.

Belgijska ekipa je bila blizu zmagi tudi na ekipnem kronometru, a so izgubljali sekunde, najprej na mokrem ovinku, in potem še zaradi avtomobila Jumbo Visme. Naslednje leto se bo Patricku Lafeveru verjetno kolcalo po Philippu Gilbertu, a to je pač prekletstvo njegove ekipe. Vsako leto izgubljajo šampione … a so naslednje leto spet najmočnejši.

Kdor sprinta, ta tvega

Najbolj mi je žal za Luko Mezgeca, ki je letos končno dobil priložnost, ki si jo zasluži. Ekipa je bila sicer zgrajena okoli Estebana Chavesa, ki pa spet ni pokazal ničesar. V Španiji je bil Luka motiviran kot morda še nikoli prej. Brez pomoči je v redkih priložnostih za sprint prišel na tretje in četrto mesto. Z dobro formo bi prišel prav tudi na svetovnem prvenstvu – kjer bi bil morda lahko celo prvi igralec. V naslednji sezoni ga vidim še močnejšega. Iz ekipe odhaja Matteo Trentin, a po drugi strani gradijo moštvo za skupne razvrstitve na etapnih dirkah.

Seveda ne bomo pozabili na Luko Pibernika in Domna Novaka, predvsem novi državni prvak je bil nekajkrat zelo na očeh. Žal Bahain Merida ni sestavila moštva za kako veliko stvar in navsezadnje morajo biti zadovoljni, da si je Dylan Teuns v šesti etapi izboril rdečo majico vsaj za en dan. Upam, da bodo do drugega leta konsolidirali svoje vrste.

Kaj bo čez deset let?

Morda se bo slovenska javnost počasi naučila, da je Jumbo Visma vrhunska ekipa in da je dobro, da Roglič ostane v okolju, kjer dela z vrhunskimi strokovnjaki. Ekipa se je tokrat izkazala z zrelostjo. Res sta Astana in Movistar v zaključkih gorskih etap pogosto osamili Rogliča, toda dirkanje se začne še preden večina strategov s kavča prižge televizorje – in takrat ekipa z rdečo majico igra ključno vlogo, pri tem pa seveda kolesarji izgubljajo energijo.

Tudi to, da so v 15. etapi pustili zmagati Seppu Kussu, je bila po svoje pametna poteza. Res je s tem izgubil precej energije, ki bi jo lahko krvavo potreboval v naslednjih dneh, neprijetno pa bi bilo tudi, če bi se Roglič znašel v težavah. Ampak tako je in še bo za Rogliča vozil hvaležen pomočnik. Precej drugače kot v primeru Movistarja, ko je na pomoč Quintani poklical Marca Solerja, ki si je verjetno upravičeno mislil svoje.

Do leta 2023 je prihodnost jasna tudi za Tadeja Pogačarja. V UAE Team Emirates si uveljavlja ime prvega zvezdnika in že nekje drugje sem napisal, da je za Andreja Hauptmana delo športnega direktorja v tej ekipi postala praktično državljanska dolžnost.

Slovensko kolesarstvo bo še vsaj deset let želo večje uspehe kot kadarkoli prej. Le upamo lahko, da jih bodo znali na krovni zvezi unovčiti in podaljšati to, kar sredstva javnega obveščanja imenujejo pravljica.