Vuelta 2016

Recept za zabave polne tri tedne kolesarstva je v bistvu preprost. Kratke etape, začinjene s strmimi klanci in brez možnosti, da bi specialist za vožnjo na čas dirko zaprl že v zgodnji fazi, potem pa samo še nadzoroval dogajanje v gorskih etapah. Je bila Vuelta zaradi tega bolj zanimiva od letošnjega Toura? Glede boja za rdečo majico vsekakor. Belo je oblekel Nairo Quintana, kar samo še potrjuje njegovo premoč. Boj za zeleno in pičkasto pa je bil praktično neopazen in me pravzaprav sploh ni zanimal. Sem Vuelto spremljal z večjim navdušenjem kot letošnja Tour ali Giro? Nikakor.

Vuelta se pozicionira kot dirka specialistov za vzpone, kjer nimajo sprinterji česa iskati. Navsezadnje so, tako kot že lani, tudi rdečo majico od prve do zadnje etape nosili specialisti za generalno razvrstitev, zaradi česar je dirka po svoje še bolj zaprta in tako sploh ne obstaja dober razlog, zakaj bi se tam kurili tudi sprinterji, ne glede na to, da bo – resda pozno – svetovno prvenstvo namenjeno prav njim.

Ker ni bilo velikih imen z dobro podmazanimi sprinterskimi vlaki, je bilo, paradoksalno, tistih nekaj sprintov zelo zanimivih, toda v deseterici najboljših po točkah je bilo sedem specialistov za vzpone in etapne dirke, Fabio Fellini pa je Quintano premagal za pičle tri točke in zeleno majico oblekel kljub temu, da sploh ni zmagal in je bil praktično neopazen, z izjemo dvajsete etape in morda kronometra. Kdo bo oblekel majico, je bilo gledalcu pravzaprav vseeno, lepo pa je bilo v njej gledati Valverdeja, ki je še enkrat več potrdil, da je eden največjih kolesarjev, gospod, ki zna delati za ekipo.

Osebno sem od Vuelte pričakoval nekoliko več kot dvoboj med Quintano in Froomom, ki sta bila od konkurence močnejša kot kažejo rezultati. Zapomnili si bomo deseto etapo s ciljem pri jezerih Covadonga. Quintana me s svojim napadom ni ravno sezul, ves čas sem imel občutek, da ni dal vsega od sebe, vendar je tudi res, da se v klanec pelje kot profesor in da opazovalec nikakor ne more ugotoviti, ali gre na polno ali varčuje z močmi. Za razliko od Frooma, ki je bil ob njegovem boku ob vsakem skoku do konca Vuelte videti še bolj bizarno kot sicer. Eurosportova komentatorja sta ob kronometru sicer verbalno orgazmirala v upanju, da bo Froome Kolumbijca opral tudi v zadnji gorski etapi, ampak za kaj takega je treba pokazati več kot poskakovanje v dve šajbi prelahki prestavi v zadnjih petih kilometrih zadnjega klanca.

Obenem je treba priznati, da je imel Quintana tudi nekaj sreče, ker je ekipa Sky v 15. etapi sanjarila, kot da jim ne bi bilo jasno, da se največja presenečenja zgodijo ravno v etapah, ki niso daljše od treh ur. Contador je sicer razočaral, prepričan sem bil, da bo vsaj v tretjem tednu razbijal vse po vrsti, toda na nek način je dirko v prid Kolumbijca v tej famozni, niti ne pravi gorski etapi, odločil prav on. Z moštvom, kakršno je imel na Touru, bi Froome to Vuelto najverjetneje zmagal. Ravno Sky slovi kot ekipa, ki je ne more nič presenetiti, tokrat pa je bil Froome videti kot izgubljen otrok, drugih pa sploh ni bilo videti in so v cilj prišli 40 oziroma 50 minut za svojim kapetanom. Ponavljam: cela ekipa je prišla v cilj v disko grupi! Prepričan sem, da Kiriyenka, Landa, Henao, Nieve, Poels, Rowe, Stannard in Thomas ne bi dovolili takšne blamaže.

Nekoliko me je presenetilo, da je med ekipami zmagal BMC, sicer pa me je kot najbolj navdušila Orica Bike Exchange. Prvič zaradi štirih etapnih zmag, od tega treh sprinterskih. Drugič zaradi dveh mož v prvi šesterici skupne razvrstitve. Tretjič pa zaradi poguma. Simon Yates je iz etape v etapo napredoval z napadalno vožnjo, Esteban Chaves pa sicer ni bil videti najbolj prepričljiv, na kronometru je bil celo, pričakovano, zelo zanič, ampak v predzadnji etapi je z zgodnjim pobegom pokazal pogum, kakršnega danes na največjih dirkah vidimo bolj redko. Pa še nekaj o Kolumbijcih: dva sta bila med prvimi tremi, Atapuma in Quintana pa sta skupaj rdečo majico nosila 17 dni.

Mi je koncept tritedenske etapne dirke z desetimi ciljnimi vzponi všeč? Po svoje mi je, čeprav nisem eden tistih, ki bi kolesarstvo dojemal samo skozi vzpone. Predvsem so mi všeč kratke gorske etape, kjer si favoriti iz druge vrste upajo pohoditi že na startni črti. Morda ne morejo zmagati, gotovo pa lahko premešajo karte in odprejo dirko. Spektaklov, kakršnega smo videli v 15. etapi letošnje Vuelte, je v sodobnem kolesarstvu malo, zanimivo pa je, da je praviloma udeležen tudi Froome. Kar še enkrat govori, da je trenutno najboljši kolesar za etapne dirke.