Vrnitev na sv. Jakob

Cel teden sem se veselil sobote. Noge so me srbele, spet sem hotel s testno mašino vzdignit jesensko listje na gozdnih poteh. Zadnji teden pred zaključkom redakcije je bil napet kot štrumpantelj, sem pa že dovolj izkušen, da takrat, ko je največ dela, zategnem ročno in grem raje spit dva pira. Živčen sem pa vseeno in v četrtek me je usekal ekstremen heksenšus, tako da sem se komaj privlekel na uredništvo. V petek je bilo po neprespani noči – če me ni bolel vrat, je bil pa položaj tako neudoben, da je bilo tudi nevzdržno – samo še huje in sem bil prepričan, da izlet odpade. Potem me je najprej zjutraj po vratu malo premikastil sam direktor in je bilo res malo bolje. Za masažo sem bil prepozen, zato sem zvečer samo skočil v savno. Po slabi uri švicanja se je vrat dejansko porihtal. Savna dela čudeže!

Ker je Beach Boy očitno pameten samo na internetu ali če ga da malo na zob, je izlet na Kras odpadel. Ponarodelega izgovora, ki si ga je sicer spomnil ravno on, da ima namreč sorodnik rojstni dan, jaz sploh ne jemljem resno. Ker je bilo vreme dovolj prijazno tudi v Ljubljani, sem startal kar od doma, za cilj sem si izbral Sv. Jakoba nad Katarino (806 m). V najboljših časih šele prvi cilj, pravzaprav niti ne cilj, ampak samo ena od točk, zdaj je to že cel podvig.

Ker je v Polhograjcih vse poasfaltirano, moraš kar obvladat sceno, da še najdeš nekaj stranpoti. Zanimivo je, da ljubljanski izletniki sploh ne hodijo po gozdnih poteh, ampak raje krevsljajo po asfaltirani glavni cesti. Za te urbane zapečkarje, danes sem videl eno babo, ki je na Sv. Jakoba rinila v škornjih in mini kikli, je sprehod to Toškega Čela že cel podvig. Po drugi strani po asfaltu s pomočjo pohodniških palic rinejo tudi kompletno opremljeni pacienti, obuti v gojzarje.

Tudi danes je bila pešpot, ki vodi vzporedno s cesto med Prevalom in Toškim Čelom, skoraj prazna. Gre za dokaj nezahteven spust, če rineš v drugo smer, pa šteje predvsem moč v nogah. Ki jo, zanimivo, še vedno premorem, samo da ne traja dolgo. Tudi balanco sem kar uspešno motal, ampak ko odreže, pač odreže. Dvakrat sem moral stopit dol. Deloma tudi zaradi precej spolzkega blata … ampak po takem blatu sem včasih šibal kot raketa.

Glavna sprememba v taktiki vožnje je, da zdaj na ravninah ne pospešim, ampak si odpočijem do naslednjega kuclja. To sem prakticiral po makadamski cesti med Toškim Čelom in Topolom, medtem ko sem bil na vzponu proti Gostilni na Vihri že rahlo pečen. To nesrečno gostilno gledam že vsaj deset let, pa še niti enkrat nisem šel na krvavice. Zdaj sem končno rekreativec! Sicer jih tokrat nisem snedel, ko bom šel kdaj gor v družbi, pa pade ena dobra porcija!

Sv. Jakob je po mojem najlepši vrh v Polhograjcih. Lepo je tudi na Osolniku, ampak spodaj je včasih živel kreten, kmet, ki mu ni bilo nič všeč. Meni je enkrat grozil z vilami, ker mu menda zaradi kolesarjev zamaka v štali! Mogoče ga je do zdaj pobralo ali se je pa sprijaznil z napredkom. V glavnem, ko se na vihri končno znebiš asfalta, te najprej počaka tak pogled na Sv. Jakob:

Tole je pa sploh panorama, ki bi jo verjetno objavili v katerikoli MTB reviji.

Tokrat se je videlo do Triglava. Mislim, da sem bil na Sv. Jakobu nazadnje leta 2004, morda 2005.

Prvotni načrt je bil, da bi morda skočil še na Govejek, ampak potem bi moral vmes res uničit pečenico, zato sem se po priljubljeni poti spustil v dolino Gradaščice. Neverjetno, kako sem lesen. Izgovarjal se bom na listje, ki prekriva korenine, tako da me je bilo strah vozit. Ampak vseeno: po tisti singlci me je premetavalo levo-desno kot da bi hotel vse razštemat. Za povrhu sem pozabil, kam moram zavit pri Ravnikarju. Falil sem in se moral spustit po ravni in skoraj kot šajba gladki gozdni cesti, ki je sicer idealna za vzpon, če se vam gabi asfalt proti Osredku. Ob Gradaščici do doma je samo še formalnost. Mislil sem, da bom imel veter v hrbet. Ampak sem ga imel v vse smeri. Še najmanj seveda v rit.

Upam, da bo jutri dopoldne vreme še vzdržalo. Zdaj pa šibam še na fitnes in potem na masažo ter v savno.