Vrnitev

Dolgo me ni bilo … in nič mi ni manjkalo. Lahko bi rekel, da je za menoj krasno leto, če ne bi čutil empatije; do ljudi, ki so umrli osamljeni; do bolnikov, ki niso prišli na vrsto, čeprav so bili že na vrsti; do brezposelnih; do tistih, ki so huronsko trpeli, ko so skušali obenem delati na kavču, kuhati kosilo in razlagati mulcu kako se okrajša ulomke; in malo manj, pa vendarle tudi do tistih, ki se s to zoprno situacijo srečujejo z za okolico obremenjujočim vedenjem, od pizdenja za vsako figo in iskanja problemov za vsako rešitev pa do facebookovske nepokorščine v slogu vsi smo mi Krvavec in imamo pravico do svobodnega smučanja.

Vrag je vzel nerganje

Boleče srečanje s samim seboj in svojimi težavami je po večmesečni terapiji z zdravili, psihoterapiji, z doslednim izvajanjem vaj TRE – hvala, Špela –, s podporo družine in odličnih prijateljev, umikom od ljudi in stvari, ki so me obremenjevale ter menjavo službe … učinkovalo odrešilno. Življenje sem začel počasi spet postavljati na noge … in potem se nekje na Kitajskem zgodi jebeni netopir in svet, ki ga je po svoji meri ustvarila prenažrta, razvajena in težkih časov nevajena družba, gre za nekaj časa k vragu.

Sedanja stvarnost je idealna za bloganje, ampak, prvič, ko vrag vzame šalo, ni čas za nerganje. In drugič, enostavno se mi ni ljubilo. V več kot trinajstih letih, kar pišem, se človek postara. Na živce mi gredo vrstniki, ki to zanikajo ali se zatekajo v slaboumne floskule, kot je: star si toliko, kot se počutiš. Vraga! To, da sem fizično pripravljen bolje kot pred desetimi leti, še ne pomeni, da imam enako energije. Z ustvarjalnostjo je hudič. Domišljija nima meja, ustvarjalnost pač.

Svojo ustvarjalno energijo sem raje vlagal v Rundo, portal za kolesarje, kakršnega si slovensko kolesarstvo zasluži. Preostalo energijo sem sproščal s fizkulturo. Tako plodne in razgibane kolesarske sezone ne pomnim. Dobrih 700 ur svojega časa sem zabil na kolesu in od tega kar veliko ur v imenitni družbi. Zvečer pa sem čas najraje kakovostno zabil za to, da nisem počel ničesar. Omejitve so mi prišle prav za to, da se mi ni bilo treba kar naprej družiti, kar me je zadnja leta tudi obremenjevalo, čeprav morda ni bilo videti, in tega nisem vedel niti sam.

Ljudem se moram naučiti reči ne. Je rekel psihoterapevt. Ni mi pa povedal, kako naj to naredim na drugačen način, kot da jih pač ignoriram.

Dovolj imam človeka

Po pravici povedano niti ne čutim več prave ostrine. Nisem več razpizden. Prej razočaran. V zadnjem letu sem izgubil še tistega malo upanja, da je človek – mislim človeka na splošno, ne tebe – umno in racionalno bitje. Dodajte temu še razvajenost. Človek 21. stoletja na Facebooku všečka trpeče kužke ali nakaže evro za zdravljenje otroka s krivimi nogami ali plačuje šolnino otroku iz Konga … gladko se mu pa jebe za dva tisoč petsto mrtvih – in vsak čas jih bo tri tisoč –, ki so umrli osamljeni, gladko se mu jebe za za zdravstveno osebje, ki gara, kot ta razvajeni človek ni še nikoli in gladko se mu očitno jebe za njegove lastne otroke, ki jih ima poln kufer, ker jim ne zna razložiti krajšanja ulomkov in je mogoče ugotovil, da so čisto povprečni.

Postajam mizantrop in ne samo, da se mi zdi to normalno, ampak niti ne mislim, da je s tem kaj narobe. Pustite me pri miru. Če si bom kaj želel, bom že poklical. In nisem eden tistih, ki kličejo samo, ko potrebujejo uslugo. Prej bi rekel, da imam hude težave s tem, da bi sploh koga prosil za uslugo, če ni ravno v mojem zelo ozkem krogu.

Kaj bo z blogom?

Nekateri so morda opazili, da vmes ni funkcioniral. Funkcioniral ni zato, ker se je inšpektorica Informacijskega pooblaščenca odločila, da me bo še malo zajebavala po principu kavč inšpekcije, in to je naredila na 11 gosto tipkanih straneh. To – ne pa Janševih verbalnih deliktov – imam za očitno nasilje države nad državljani. Ne zajebavajo vas politiki, ampak birokratski aparatčiki, pogosto iz čiste zlobe.

Zaradi tega je bil blog nekaj časa zaprt – naj povem, da je situacijo reševala najboljša ekipa v Sloveniji, ki pa se ji ni mudilo, ker se ni mudilo niti meni. Nergač je zdaj ena od treh spletnih strani – druga, tretja, in morda, ne pa nujno, še pooblaščenčeva –, ki so dejansko skladne z vsemi predpisi. Kakorkoli, prejšnji ponudnik gostovanja mi ni mogel zagotoviti tega, kar zahteva IP, zato se je blog preselil. Če bi si želel novega konjička, bi lahko Informacijskega pooblaščenca zasul s prijavami upravljavcev spletnih strani, ki izvajajo meni očitane kršitve, začel bi pa seveda pri javnih institucijah.

Kaj bo torej z blogom? Ne vem. Frekvenca objav bo gotovo bistveno manjša. Verjetno celo divje nepredvidljiva. Razen, če dobim mecena, ki me bo tako ali drugače prepričal, de se splača truditi.

Pa srečno! Cepite se. Nehajte postavljati svoje pravice pred dobro skupnosti. Ker če skupnosti ne gre dobro, so tudi pravice posameznikov en klinc vredne.