O Kelheimu sem v reviji Potepanja napisal, da me spominja na Slovenske Konjice, čeprav si seveda nista podobna, poleg tega je Kelheim trikrat večji. Če se Slovenske Konjice naslanjajo na vinograde, so v bližini Kelheima največji nasadi hmelja, mesto namreč leži v območju Hopfenland Hallertau. Če nad Slovenskimi Konjicami stoji grad Konjice, zaznamuje Kelheim Dvorana slavnih. In tako kot je blizu Slovenskih Konjic Žička kartuzija, je nekaj kilometrov gorvodno od Kelheima ob Donavi benediktinski samostan Weltenburg z najstarejšo samostansko pivovarno na svetu. Ampak tja šele priplujemo … Kelheim leži ob kanalu Ren-Maina-Donava, ki so ga dogradili leta 1992 in služi kot povezava med Severnim in Črnim morjem. Rečne ladje startajo v Rotterdamu in plujejo po Renu navzgor skozi Düsseldorf in Köln do Mainza. Na sotočju zavijejo levo in po reki Majni do Bamberga. Tam se začne ta 171 kilometrov dolg kanal, ki teče skozi Nürnberg in se konča v Kelheimu. Tako je videti z balkona Dvorane slavnih:
Ko smo prišli s hriba Michselberg z Dvorano slavnih, smo se prepustili Bavarki, ki nas je z minimalno hitrostjo, s katero je onemogočila sproščeno jutranjo kavo, vodila skozi mesto z nekaj pompoznimi mestnimi vrati. V vseh mestih ob Donavi se hvalijo z rekordnimi vodostaji in desna fotka dokazuje, da so imele poplave skozi zgodovino katastrofalne razsežnosti. Zanimivo, da se ljudje nič kaj dosti ne grizejo, čeprav zavarovalnice teh bajt proti poplavam seveda nočejo zavarovati. Je pa res, da ne živijo v pritličjih.
Vkrcali smo se na Maximiliana II., eno od turističnih bark, kjer smo se pomešali med nekaj sto upokojencev.
Cilj je bil samostan Weltenburg, bistvo plovbe pa Donaudurchbruch. Že za ovinkom smo po nekaj minutah na desni zagledali Einsiedelei-Klösterl, samostan, ki tudi ne more brez Biergartna.
Tu pokaže Donava čisto drugačen obraz. Vajeni smo, da teče po obsežnih ravnicah, medtem ko je na kake štiri kilometre dolgem odseku od Kelheima do Weltenburga v skale izdolbla globok kanjon, kjer je prostora za kolesarsko stezo, na okljukih je nekaj peščenih plaž, nad njimi pa stene, ki so priljubljene tudi za plezarijo.
Zmrzovali smo. Na odprti palubi smo vztrajali samo še najbolj nori, ko se je za ovinkom na levem bregu končno prikazal najstarejši bavarski samostan, ki so ga že leta 610 ustanovili za misijonarje, ki so vero širili vzdolž Rena. Danes z vso baročno navlako še zdaleč ni videti tako star, v njem pa službo opravlja štirinajst menihov, ki jih ni bilo videti od nikoder.
Kompleks ni nič posebnega, če bi ga recimo primerjal s Stiškim samostanom, je pa cerkev sv. Jurija polna zanimivih motivov, od katerih je glavni sv. Jurij, upodobljen kot klavec tistega zmaja. Všeč mi je bila tudi štukatura hudiča.
Ob križevem potu s sila preprostimi sličicami nas je vodička odgnala nad samostan, do neke kapele s krasnim razgledom na samostan.
Seveda me je najbolj zanimal Biergarten in najstarejše samostansko pivo na svetu. Barock Dunkel je baje tudi najstarejše temno pivo na svetu. O raznih presežnikih imam sicer svoje mnenje, kot tudi o nagradah, ki jih podeljujejo za težko merljive dosežke; Barock Dunkel namreč na tekmovanju World Beer Cup1 stalno pobira nagrade. Med temnimi pivi, narejenimi po münchenskem vzorcu, je zmagal leta 2004 in 2008, leta 2006 so dobili bron, letos srebro. K merjaščevi nogi s krompirjevim knedlom in rdečim zeljem se je res dobro podal in z veseljem bi ga spil več kot dva vrčka, a se nam je mudilo naprej, še kar po pivski poti. Malo čudaško je bilo, pa saj drugače ne more biti, če je še Hundertwasser prej skoraj obupal.
- Slovi kot najbolj cenjeno tekmovanje pivovarn. [↩]
6 komentarjev
Primerjava obeh mest je že O.K., dvomim pa, da bi se v podrobnostih lahko primerjali. Kljub samohvali mestnih oblastnikov, je kar nekaj črnih točk : mestni park, razpadajoči dvorec Trebnik, katastrofalno slabo obnovljene ulice mestnega jedra, mojstrovina, ki se imenuje tržnica in še bi lahko našteval. Kakorkoli, upam, da je izlet uspel.
nekaj je.. v Sloveniji kljub lepoti nekaterih krajev ne znamo nič “iztržiti” medtem ko to v tujini obvladajo..
Tega nisem hotel vpletat v besedilo: imam izkušnje tako s turističnimi uslužbenci v Slovenjskih Konjicah kot v Kelheimu. Razlika je stoodstotna, seveda, in tipična, razložil bi jo pa tako: V Kelheimu sem se počutil kot gost, v Slovenskih Konjicah pa kot nebodigatreba (vključno s tem, da naj bi direktorica njihovega TIC-a zahtevala avtorizacijo članka, česar seveda potem principielno nisem naredil – čeprav v nekaterih primerih članek pred objavo vseeno pošljem).
Tako se verjetno počutijo tudi turisti.
Zavarovalnice ti tudi pri nas ne zavarujejo na poplavnih področjih – v zav. polici imaš klavzulo, da zav. ne velja na poplavnem področju. To zna biti problem, če še veš ne, da si sredi poplavnega področja, kjer se načeloma sploh ne bi smelo graditi, pa je nek bedak veselo prodal zemljo, kjer je sedaj zgrajenega pol naselja …
Super reportaža!
[…] chef 10.01.2011 ob 18:00 ob 18:00 pod Potopisi, miks Ko smo se odpeljali iz Kelheima, sem se že veselil pivovarne Kuchlbauer, seveda ne zaradi Hundertwasserjevega razvpitega stolpa, […]