Vozniško do 2025

Sedem let od zadnjega okulističnega pregleda je minilo kot blisk in ker mi bo v kratkem spet poteklo vozniško dovoljenje, sem moral opraviti celotno proceduro, ki ni nadležna samo z birokratskega in časovnega, ampak tudi praktičnega vidika. Če bi moral izbirati med skrajno invazivnim rektalnim merjenjem telesne temperature in merjenjem očesnega pritiska, bi se raje odločil za prvo, čeprav me ob spominu na meter dolg termometer še vedno spreleti srh. Če že ne zato, ker sem moral, bi šel k okulistu zato, ker imam občutek, da me ponoči čedalje bolj motijo žarometi nasproti vozečih avtomobilov.

Za prirojeno sivo mreno na desnem očesu, ki so mi jo v otroštvu zdravili – pomislite! – z očali, sem izvedel šele ob okulističnem pregledu pred sedmimi leti. Očal nisem potreboval. Tokrat sem okulistični pregled opravil na stroške zavarovalnice, kar je bilo v doglednem času mogoče samo zato, ker mi je nekdo zrihtal. Po standardnem postopku so mi najprej pihali v zrkli – sestri sem priznal, da se tega na smrt bojim, a si ni dala opravka s tolažbo, samo zabičala mi je, da moram imet odprte oči –, gledanje v cerkvico na gričku pa me je tako izčrpalo, da sem moral z zaprtimi očmi nekaj minut odsedet v temi. Tretji preizkus je bilo uganjevanje pozicije kazalca na uri, najprej v idealnih razmerah, potem pa še z nasprotnim virom svetlobe, ki naj bi ponazarjal nasproti vozeči avtomobil. Skoraj mi je skurilo oči. Sestra je zmajevala z glavo in zdaj sem se že sprijaznil z očali.

Samo na desno oko bi s težavo prepoznal celo lastno mati, ker levo funkcionira brezhibno, pa je doktor spet ugotovil, da sem za vožnjo sposoben, tokrat za obdobje desetih let. Ker zdravnikom ne lažem, sem mu zaupal opažanja o slabšem dojemanju nasproti vozečih vozil ponoči, vendar sem očitno preizkus izdelal dovolj dobro. Specialistka medicine dela, prometa in športa mi je kasneje pojasnila, da naj operacija ne bi bila smotrna, češ da se desno oko zaradi prirojene napake ni dobro razvilo in da odstranitev sive mrene vida ne bi bistveno izboljšala. Dokler je moj vid izvrsten, me siva mrena seveda ne moti, toda če mi v levo oko prileti opilek, bom praktično oslepel. Zdravnica mi je priporočila, naj med delom ali na kolesu nosim zaščitna očala.

Z razlago, da nič ne moremo narediti, seveda nisem zadovoljen, pa ne zato, ker ne bi zaupal zdravnikom, ampak ker ne zaupam zdravstvenemu sistemu. Na operacijo in nazaj v najbližji kliniki, kjer bi postopek v kratkem času opravili za jurja, bi se lahko v kratkem odpravil kar peš, če bi šel na stroške zavarovalnice, ki jo plačujem, pa znaša povprečna čakalna doba 114 dni. Zato je normalno, da mi sive mrene ne bodo niti poskušali operirati dokler ne bo že tako hudo, da bom skoraj slep , med v štirih mesecih, ko ne bom nič videl, vas bom pa na cesti ubil z veljavnim vozniškim dovoljenjem.

Če bom šel po mnenje k zasebniku, mi bo pa seveda zagotovil, da se toliko in toliko visokemu odstotku operirancev vid popravi, navsezadnje pa lahko po nezanemarljivem plačilu in šarjenju po očesu ugotovim, da sem pač del toliko in toliko nizkega odstotka pacientov, ki brez sive mrene ne vidijo nič bolje.

Ker naj se prirojena siva mrena ne bi širila, pa je seveda možno, da bom čez deset let brez težav podaljšal do leta 2035.