Volitve me zanimajo samo kot slab šov

V torek sem šel na pivo in izvedel, da so v nedeljo volitve. Skoraj sem bil pozabil že na ponovitveni referendum o južni železnici, ki sem ga najprej nameraval bojkotirati, a sem se ponovitve te farse vendarle udeležil in uporniško obkrožil obe možnosti.

Gnusno in butasto

Ne da me politika ne bi več zanimala, da ne bi več spremljal kaj se dogaja v loncih, imenovanih Mestna občina Ljubljana, Republika Slovenija, Evropska unija in svet. Niti ne gojim v tej dobi popularne poze, da z volitvami ni mogoče spremeniti sploh ničesar. Mi je pa za dogajanje čedalje bolj vseeno, ker mi je obenem jasno, da je mogoče z volitvami spremeniti zelo malo ali skoraj nič in celo čedalje manj, vsaj dokler imajo butci enako volilno pravico kot tisti, ki se trudijo svet opazovati v široki perspektivi.

V Ljubljani teh plakatov nisem zasledil, na podeželju pa me je presenetili malodane biblijski motiv, ki prikazuje preseljevanje množice ljudi temnejše polti, bistvo sporočila pa je očitno opozorilo, da bomo za vsakega od teh nesrečnikov porabili skoraj dva tisoč evrov, ki jih krvavo potrebujejo naši ljudje.

Taka kampanja se mora normalnemu človeku gnusiti, ker je zavržna, čeprav bi tudi jaz raje videl, da bi migrante uvažali po zdravi pameti, ne pa kar vsevprek, a zaradi neobstoječe politike priseljevanja očitno predvsem tiste, ki so dovolj nori, da si drznejo prečkati deroče reke in plezati prek rezalnih žic. Imenovati za begunce ljudi, ki v Slovenijo pribežijo iz Maroka, Alžirije, Tunizije, Pakistana in podobnih držav, kjer sploh ni vojne, je morda manj gnusno, a po drugi strani enako butasto, kot otroke in ženske iz Sirije in Iraka zmerjati z migranti, ki da nas stanejo po dva jurja na mesec.

Normalnost se ne splača

Normalnemu človeku pa se mora gnusiti tudi kampanja levičarskih populistov, ki nesrečo begunca izkoriščajo za gverilsko nabiranje političnih točk, tako da ubogi sirski brivec po vojnih grozodejstvih pristane še v mlinu slovenske politične, medijske in družabno-omrežne greznice. Kot da je neki brivec pomembna figura. In kot da je po drugi strani povsem nepomemben, nečlovek.

Normalnemu človeku se mora gnusiti tudi kampanja politične stranke, ki paktira s skorumpiranim županom, ki v zameno za denar rihta posle, v zameno za fuk pa službe. Normalnemu človeku se mora gnusiti koncertiranje pod rdečo zvezdo, kjer paradira ta isti župan. Normalnemu človeku se mora gnusiti retorika revolucionarja-wanna-be, ki po ekskurziji v Venezuelo razlaga, da v tamkajšnjih slumih funkcionira zgledna demokracija, ljudje pa da živijo v blagostanju.

Tudi zaradi takšnih abotnosti sploh ni nenavadno, da bo zmagal Princ teme. Normalnost se ne splača več nikjer, še najmanj v politiki. Zato – in hvala bogu – ne bo zmagal Šarec. Zato bo Nova Slovenija ostala obskurna parlamentarna stranka. Zato bo Alenka Bratušek ostala na cesti. Ker so kolikor toliko normalni.

Princ teme bo prižgal ogenj

Če bo zmagal Janša, se kot nekdo, ki to svinjarijo opazuje le še z zvrhano mero cinizma, po svoje celo veselim iracionalne panike, pretiranega zgražanja in bizarnega pridušanja, da zdaj se bodo zdaj pa res odselili. Kot da bodo v primeru Janševe zmage migrante – in še koga – kar po hitrem postopku strpali na vlake in zaplinili. Kot da bi v primeru Toninove zmage ženskam prepovedali splav. Kot da bi v primeru Mesečeve zmage ljudi poteptal komunistični škorenj.

Po svoje se veselim tudi vsega, kar bo sledilo volitvam. Težav s sestavljanjem koalicije, zarečenega kruha, neumnih izgovorov, še bolj neumnih izjav, da imajo volivci vedno prav … Vse to bo precej bolj zabavno, kot če bi zmagal kak novi obraz ali kak stari obraz z levice. Bistvene razlike pa seveda ne bo. Enako bomo živeli in se ob naslednji recesiji spet čudili kako je mogoče, da nismo nova Švica.