Vipavske vinske ceste

Upal sem, da bo kralj vipavskih segmentov razpisal start ob enajstih dopoldne. Pa ga je ob desetih. In jaz naj bi v Ajdovščino prikolesaril. Čez Hrušico. Napovedali so tri stopinje Celzija in razum je šepetal, naj ga vendar ne lomim, tudi spričo napornega prejšnjega dne in uro krajše, zaradi nekaj piv že tako prekratke noči.

Tri stopinje

Zjutraj sem se počutil usrano. Zaspan. Nerazpoložen. Žejen. Brez apetita. Trdih nog. Samo norec gre ob pol osmih zjutraj s kolesom v Ajdovščino, če termometer kaže tri stopinje. Še hujši norec gre šele ob 7:52 in ima za 62 kilometrov dolgo pot natančno 2 uri in 8 minut časa.

Džubin pride prav tudi 31. marca, hvaležen sem mu, čeprav mi je bilo že po dvajsetih minutah vroče, medtem ko me je v prste na rokah in gležnje zeblo že po petih minutah. Nisem navlekel galoš, ampak naprstnike, ki so enako odbijajoči kot pederuše, ki jih čez ramena nosijo modno osveščene ženske, a so tudi enako praktični.

Ena stopinja

Do Vrhnike nisem jebal žive sile, kaj šele kolesarske steze. Pedala sem peštal, ne brez zanosa, a na silo, v mrazu in ob rahlem nasprotnem vetru pa je šlo komaj s povprečno hitrostjo, pri kateri bi bil točen, a le ob predpostavki, da se od Dolgega mostu naprej ne bi več ustavljal. Vrhniški klanec me ni razvedril, Wahoo Elemnt Bolt je v Logatcu nameril eno stopinjo, na Hrušici pa se je v nasprotju s pričakovanji otoplilo, tako da je končno steklo in sem se tudi na vrhu vozil z odpeto jakno.

Tokrat so bile razmere ugodne za hiter spust, a je neki norec sredi ravne ceste ustavil točno tam, kjer leti čez 80. Kakorkoli, v Ajdovščini sem bil že pred deseto, žal pa me je Google, ko sem bil že tik pred zbornim mestom, nagnal v napačno smer, tako da sem navsezadnje celo zamudil, namesto da bi se zmagoslavno pripeljal v tisti bife točno ob desetih.

Dvajset stopinj

Zbrala se je elitna vipavska druščina, izpolnjena pa je bila tudi ženska kvota. Gostiteljev načrt je bil s kulinaričnega vidika intenziven, ker so nekateri obupali, pa je bil nazadnje ambicioznejši tudi kolesarski del druženja. Ostali smo na Vipavskem in po vzponu v Manče zavili v Braniško dolino, ki sem jo lani prepoznal kot enega najbolj simpatičnih kolesarskih terenov.

Prva postaja je bila Poljšakova brajda v Šmarjah, tik pod vrhom hudo napetega klanca. Narezek. Vino. Klet. Skalni vrt. S skalo, ki je ženam v veselje in užitek.

Prvič letos sem slekel tudi rokave.

Naslednja vas ima simpatično ime, Zavino. Od tam smo se spustili nazaj ob Branico in ji sledili do reke Vipave, se vzdignili ob desnem bregu okljuka skozi Dornberk in potem ob reki nadaljevali navzdol do svinjskega klanca, ki nas je pripeljal na imenitno točko za scanje z razgledom. Tam sem posnel edino fotografijo.

Spust na drugo stran je napet, eden je drsel počez, jaz sem se nekaj metrov peljal po sprednjem in pri zgledni hitrosti izvajal neke vrste front pivot, tretji je celo zaril v podrast, a legel ni nihče, edini padec se je zgodil še preden smo zares začeli.

Druga postaja je bila gostilna Sivi Čaven, kjer smo potešili žejo pred naskokom na Vipavski Križ. Tam smo v jurišu zavzeli vse srednjeveške ulice, potem pa v Darovih Vipavske nekaj piknili in zvrnili par Peliconov.

Enajst ur kolesa

Med kolesarjenjem načeloma ne pijem, a tako načelen pa spet nisem. Vsebnost alkohola se je vsaj razpolovila že čez nekaj kilometrov, ko smo v precej olimpijskem tempu pregrizli vzpon od Velikih Žabelj do Vrtovč in se potem že vrnili v Ajdovščino. A tam še ni bilo konec. Četrta, uradno pa tretja postaja je bila Gostilna pri izviru Hublja, kamor smo se vzpeli skozi Lokavec.

Domov nas je pregnal šele ženski glas razuma, ostal pa je odličen okus po vipavskem vinu, ajdovskem pivu in svinjskih mesninah. Še enkrat se moram zahvaliti za gostoljubje. Predvsem je lepo videti, da se znajo zmagovalci voziti sproščeno in združevati kolesarjenje še s čim drugem kot le s trpljenjem. Za 145 kilometrov še nikoli nisem zabil enajst ur. Pa še to sem prvih 60 odbil v dveh urah.

Trasa: Ljubljana–Vrhnika–Logatec–Podkraj–Col–Ajdovščina–Vipava–Lože–Manče–Kodreti–Šmarje–Zavino–Spodnja Branica–Dornberk–Preserje–Sv. Martin–Potoče–Cesta–Vipavski Križ–Velike Žablje–Vrtovče–Ajdovščina–Lokavec–izvir Hublja–Ajdovščina
Razdalja: 145 km
Višinska razlika: 2200 m
Čas vožnje: 5 ur in 13 minut
Skupni čas: 11 ur
Povprečna hitrost: 27,8 km/h
Maksimalna hitrost: 81,4 km/h
STRAVA

Cela pot:

Kulinarični del: