Viking na slovenskih cestah

Sestra in njen fant, Norvežan, sta dopust v Sloveniji letos obarvala kolesarsko in tik preden sta se vrnila v obljubljeno deželo sem dobil priložnost, da preizkusim iz kakšnega kolesarskega testa je. Slab že ne more biti, to sem vedel, ker se je prejšnji vikend lotil peklenskega zalogaja, dveh zahtevnih rekreativnih dirk v dveh dneh, najprej alpske cestne in potem še alpske gorske preizkušnje Alpe Adria Bike Festivala. Organiziral sem izlet po manj prometnih cestah z nekaj krajšimi klanci, ki sem jih letos v razširjeni varianti že prevozil med pripravami na La Doyenne. Fotr naju je ovekovečil in šele popoldne sem ugotovil, da bi človek težko uganil, kdo je Norvežan.

Samo da sva zapeljala na Ižanko, je Sigmund že zapeljal vštric in začel sproščeno kramljat o svetlečih elementih mojega testnega bicikla. Norvežan, ki krši cestno prometne predpise? Seveda, kajti vožnja vštric na Norveškem ni prepovedana, obratno, celo spodbujajo jo, ker jim je jasno, da je krajša kolona kolesarjev za promet manj moteča kot sicer ožja, a precej daljša. V razvitem svetu to dobro razumejo, pri nas se pač kot pijanec plota držimo pravil, ki so slaba. Red je red, pa čeprav slab.

Človek gre z veseljem na kolo z ljudmi, ki ne dirkajo in jih niti ni treba čakat! Na Turjaku je postalo jasno, da zna Sigmund dobro pohodit, na spustu v Grosuplje je šlo hitro in ziher, malo počasneje čez Blato in Bogenšperk, kjer sem se šele prvič ustavil v gradu. Na Trebeljevo, sem si mislil, bom malo bolj pohodil. Sigmund je dokazal, da je pravi dedec. Malo je takih, ki se uspejo, potem ko že zaostanejo sto metrov, vrnit nazaj in vztrajat do vrha! Zaradi mene se lahko tudi poročita.

Skozi Besnico sva v Zalog vlekla v filter.

Opralo, in to pošteno, naju je šele na Passo di Hradecki. Pet minut pred domom. Mislim, da se je v slabih štirih urah nabralo 115 kilometrov in 1200 višinskih metrov, kar je optimalno, da nimaš sesutega celega dne in lahko naslednji dan spet kolesarsko funkcioniraš! Najbolše pri tej turi pa je, da jo lahko na koncu še oplemenitiš s kvačkanjem po klancih – s Trebeljevega se spustiš dol in spet vzpneš čez Volavlje na Janče, potem čisto dol v dolino in še čez Javor, če ostane kaj pulfra.

Trasa: LJ-Matena-Ig-Želimlje-Turjak-Grosuplje-Višnja Gora-Ivančna Gorica-Šentvid pri Stični-Temenica-Bogenšperk-Šmartno pri Litiji-Veliko Trebeljevo -Besnica-Podgrad-Zalog-Ljubljana

In glede na to, da Slovence najbolj skrbi kaj o nas mislijo tujci,  še tole: Sigmunda je trasa navdušila in mislim, da mu je bil všeč tudi slovenski fenomen prostovoljnega gasilstva. Ponosno sem mu namreč razkazoval gasilske domov v vsaki drugi vasi, videl je priprave na gasilsko veselico in nekje drugje slišal, kako gasilci oglašujejo veselice. Pravi, da so tudi vozniki še kar fer in tudi mene je presenetilo, da je bila situacija z nekaj izjemami skoraj zgledna. Kaj si misli o cestah, ga raje nisem spraševal, je pa res, da so na tej trasi še kar v redu.