Open vikend s Katarino, Jakobom in Urhom

Rekel sem nikoli več, a le malo manj kot petnajst let je minilo, da sem kolo spet privil na trenažer in zavrtel na mestu, kot velevajo zadnji trendi seveda v povezavi s širnim svetom. Na zaslonu se je pred menoj risal utopični kolesarski svet, kjer ni avtomobilov, je pa ogromno kolesarjev in vsi gonijo kot da so sredi decembra v življenjski formi. Skoraj sem pregorel. Res je bil dober trening in bolj zabavno je bilo kot nekoč, ko so bili trenažerji še neumni in se niso znali povezati z internetom. Ampak Zwift me ni navdušil. Zwiftanje ima s kolesarjenjem skupno samo trpljenje – ampak kolesarjenje je več kot samo trpljenje.

Open party

Potem je pritisnil mraz in od VS Bike sem dobil na test Open U.P.P.E.R., stroj, ki ga ni mogoče samo gledati. Bilo je tam, okoli ničle, doma sem imel še pet trenažerjev, jaz pa sem oblekel vse kar imam in se odpeljal na priljubljeni testni poligon za makadamkanje. To je imenitna tura, ker na poti čez Toško čelo na hitro doživiš vsega malo: strme makadamske vzpone in spuste, tudi nekaj korenin, če je treba, in hiter asfaltirani spust.

Makadamkanje se mi zdi čisto zabavno, nikoli me pa ni prevzelo. Ampak doslej se še nisem vozil na specialki z obročniki 650b. Z gorskimi feltnami in skoraj gorskimi plašči!Tubeless. 47 milimetrov, a bi menda šlo vse do dobrih dveh inč. Puritanci se bodo zgražali, ampak ko enkrat namontirate plašče, široke 32 milimetrov in več, se nimate kaj zgražati. Vožnja s specialko tega formata je čista, jebena zabava.

Zimski Sv. Jakob

Ko sem pospešil z dvorišča, sem se komaj ujel. Slaba dva bara v plaščih naredita svoje. A potem sem samo še užival, čeprav je cesta od Toškega čela naprej pobeljena ravno toliko, da je človeka strah, da bo na kolesu za veliko več kot 10 jurjev kaj opraskal.

S Sv. Katarine sem šel k Sv. Jakobu naokoli in tam je postalo zanimivo., ker WTB Byway vendarle niso zimske gume.

Pohodniki so se gor sončili, jaz pa ne. Lahko vam prodajajo vseh vrst materiale – zdaj je moderen 37.5, ki uravnava vašo temperaturo tako, da je ves čas idealna, torej 37,5 stopinj Celzija –, s katerimi sodelujete pri onesnaževanju planeta z mikroplastiko, a na kolesu pozimi nič ne pomaga. Gor grede boste švicali, dol vas bo zeblo.

Juretu nisem poziral, sicer ne bi tako butasto gledal v kamero, pa tudi poznam ga ne. Kar pojavil se je.

Na spustu je zanohtalo, a pri asfaltni bazi je balanca kar sama zavila na makadam proti Kosezam. Škoda bi bilo kar nehati.

Trasa: Ljubljana–Stranska vas–Toško Čelo–Sv. Katarina–Sv. Jakob–Sv. Katarina–Toško čelo–Podutik–Ljubljana
Razdalja: 37 km
Višinska razlika: 750 m
Čas vožnje: 1 ura in 51 minut
Skupni čas: 2 uri
Povprečna hitrost: 20,2 km/h
Maksimalna hitrost: 58,7 km/h
STRAVA

Doma sem se ogrel na trenažerju, Tacx me je odpeljal na Irsko.

Zimski Sv. Urh

V nedeljo je bilo vreme še lepše in zrak še bolj mrzel, zato sem oblekel kos, ki ga najbolj sovražim: hlače z windstopperjem. Grozne za nositi, še slabše za pogledati. Dolg spust mi je dal v soboto lekcijo, zato sem se šel raje voziti gor in dol po Golovcu, mimo londonskega bifeja po cesti do klopic potem po PST in spet je kar samo zavilo proti Orlam.

Zdaj mi je bilo šele žal zaradi spolzkega terena! Tukaj smo se včasih vozili z bajki, še bolj včasih tudi s tistimi Rogovimi približki gorskim kolesom. Zdaj pa s specialkami. Če bi kaj takega videl dvajset let nazaj, bi si mislil, da se je človeku odpeljalo.

Najlepši je odsek od Orel do Sv. Urha.

Nazaj na Golovec sem šel kar po ridah PST iz Spodnje Hrušice. Open je s temi feltnami okreten kot da bi bil še manjši. Potem pa samo še zanka skoraj do Hradeckega in nazaj čez Golovec, v London pa domov. Grevlanje mi utegne postati všeč.

Razdalja: 31 km
Višinska razlika: 630 m
Čas vožnje: 1 ura in 36 minut
Skupni čas: 1 ura in 43 minut
Povprečna hitrost: 19,4 km/h
Maksimalna hitrost: 48,2 km/h
STRAVA