Vikend f Mariboru

Konec prejšnjega tedna sem bil na obisku pri tem uživaču:

Ime mu je Bine in misli, da je glavni. Do določene mere je to tudi res in lastniku psa je to težko sprejeti. Zanimivo se mi zdi, da me je takoj vzljubil, kar pa še ne pomeni, da se ni obnašal skrajno nadležno. Ne bom rekel, da zaradi njega celo noč nisem spal, je pa res, da nikoli nisem spal več kot eno uro skupaj. Hudir cel dan poležava, ponoči se pa zabava z zamaški, ki so njegova najljubša igrača, uničevanjem inventarja, na primer spodnjega dela žimnice točno pod menoj, tako da ga je nemogoče ujeti, skakanjem po površinah, kjer ne sme skakati ali s skakanjem po meni.

Potem, ko sva v petek preverjala taksi službe in nočno življenje med Studenci in Poštno ulico, se je sobotno dopoldne začelo nekoliko bolj sproščeno, v hišnem bifeju ob masažnem salonu, kjer po oglasu sodeč ponujajo profesionalne erotične masaže. Doktorica se je lepo zlila z okoljem.

Sobotno dogajanje je v Mariboru precej klavrno in daleč čez mejo popolnega dolgčasa. V enem najbolj lokalpatriotskih mest se mi zdi odpor do patrijotov precej zanimiv pojav.

Potopnemu stebričku pravijo pogrezljivi valj. Fotografija mi je všeč zaradi impresivnega števila vertikalnih objektov: drogov, stebričev, valjev, drevesa, okenskih letvic …

K Frančiškanom sva skočila pogledat jaslice. Šta je umjetnik htio da kaže … ne vem.

Glavne jaslice so precej bolj konvencionalne, vključno z žuborečim potočkom in pastirjem, ki ovco nosi okoli vratu.

Prvič sva bila v Mariborskem parku.

Akvarij in terarij je bil lepa popestritev dneva , ampak o živalih bi si želel izvedeti kaj več, tako pa so za vsako bitje navedeni le ime in velikost, kraj bivanja pa tako, da je na zemljevidu sveta, če žival prihaja iz Azije, pač pobarvana cela Azija od Sibirije pa do Indonezije. Riba sprehajalka:

Zelena mamba:

Po prvotnem planu naj bi na vikendu pohala sir, ampak mi je zapasala pristna slovenska pica in kje drugje bi jo dobila, če ne v menda najstarejši mariborski piceriji. Since 1991. Klasika! Pelati, sir, šunka, gobe. Obrok s pogledom na krušno peč. Z reklamnimi podlogami za krožnike. Dodana vrednost je kvartet omak’c, kot bi temu pretenciozno rekli v Ljubljani: pelati, čebula, pekoča in tržaška omaka.

Sir je spohala v nedeljo, ko sva se na krajši sprehod prvič odmajala šele okrog sedmih zvečer. Ne vem kdaj sem bil nazadnje tako utrujen.