Na živce mi gre, ko moram vsak dan znova po različnih virih brskati za višinskimi diagrami etap grand tourov. Precej raje bi videl vse zbrano na enem mestu, v obliki priročne, popolnoma neinteraktivne tiskane brošure. Če bi ob tem v brošuri pisalo še kaj več, recimo o velikih imenih na teh dirkah in o zgodovini v zadnjih dvajsetih letih, bi bilo to še toliko bolje. Zato smo to morali narediti sami. Da smo vse skupaj dejansko spravili na papir, smo se najebali kot že dolgo ne, ampak zdaj vsaj vem kako bo videti vsaka etapa Gira in Vuelte posebej. Žal ne vem točno kako bo videti vsaka etapa Toura, ker ASO še dva meseca pred dirko ne objavi višinskih diagramov. Vseeno je vsaka etapa lepo opisana v besedi in sliki, brošura Velike dirke pa je po mojem obvezno čtivo za vsakega resnega kolesarja, ki se obenem trudi podpreti domačo specializirano periodiko o kolesarstvu. Začenši z uvodnikom sem nekaj malega o velikih dirkah pametoval tudi jaz.
63 dni kolesarstva
Kolesarske velike dirke so najdaljše športne preizkušnje na svetu. Cele olimpijske igre trajajo le dobra dva tedna. Teniški turnirji za grand slam so prav tako dolgi dva tedna, a najboljša igralca in najboljši igralki odigrajo v posamični konkurenci le sedem dvobojev. Tritedenske dirke z 21 etapami pa od starta do cilja pravzaprav trajajo 23 dni – Giro letos celo 24 dni –, a kolesarji pridejo na start še dva, tri dni prej in so tako torej odsotni od doma skoraj ves mesec. Osebje ekip pa še dlje. To so strašansko dolge preizkušnje. Se spomnite, kje ste kolesarili pred tremi tedni? To je dolgo obdobje, v katerem se spiše na tisoče zgodb. Vsak tekmovalec bi lahko po vsaki tritedenski dirki napisal knjigo.
Tudi posebna izdaja revije Bicikel je bila precejšen zalogaj. Ne le, da smo na kratko opisali vse etape letošnjih tritedenskih dirk, ampak smo vključili tudi več kot 50 kolesarskih zgodb o bogati zgodovini Gira, Toura in Vuelte. Tako je nastal nekakšen vodnik po velikih dirkah z vsemi podatki o etapah, ki so trenutno na voljo. Za bolj poglobljeno branje ob tem priporočam knjige Dirka po Italiji Brendana Gallagherja, Rdeča laterna Maxa Leonarda in Klub rumene majice Edwarda Pickeringa, ki so izšle pri založbi Aktivni mediji. Pa še avtobiografijo Pomočnik Charlyja Wegeliusa, ki postreže s prvoosebnim pogledom na ta brutalen šport, ki je lahko ena najlepših oblik rekreacije.
Le malo športov nas skozi vse leto nagradi s tako dolgo televizijsko minutažo kot tekmovalno cestno kolesarstvo. Samo vse tri velike dirke nam skupaj popestrijo 63 dni, ko je včasih kar težko izbrati med fizkulturo in dremežem na kavču v pričakovanju zaključnih akcij. Sam sem zahvaljujoč tehnologiji s tem že zdavnaj opravil. Okrog štirih, petih popoldne se odklopim od družabnih omrežij in upam, da mi kak pretirani navdušenec ne bo na silo zaupal rezultatov, še preden si bom dirko v miru ogledal zvečer, prijetno ali neprijetno utrujen od nabiranja lastnih kilometrov. A lani se je zgodilo najhujše. Ko sem poganjal v nasprotni veter nekje v bližini Grosupljega, me je neznanec s svojega domačega dvorišča veselo in glasno in jasno obvestil, da Roglič beži. Mislil je, da mi dela uslugo, a me je prikrajšal za doživljanje zgodovinskih trenutkov ob prvi slovenski zmagi na Touru.
Kolesarski puritanci imajo morda prav, ko trdijo, da pravi kolesar gleda dirke v živo.
uvodnik v posebni izdaji Bicikel+: Velike dirke
10 komentarjev
Je že v prodaji?
“Na živce mi gre, ko moram vsak dan znova po različnih virih brskati za višinskimi diagrami etap grand tourov. ” –> http://www.steephill.tv
Provociram…
Nepotrebno in neprijazno do okolja. Skoda. 🙁
Moraš se zagrebst da prideš v kako ekipo kot staff..drgač ne vidiš kaj več kot pijane tifoze..;)
@Klemen: Ne, ne provociras. Steephill je tata mata! Sem hotel natanko isto komentirat in sem videl da me je nekdo ze prehitel 😀
@Matej: “Sam sem zahvaljujoč tehnologiji s tem že zdavnaj opravil. Okrog štirih, petih popoldne se odklopim od družabnih omrežij in upam, da mi kak pretirani navdušenec ne bo na silo zaupal rezultatov, še preden si bom dirko v miru ogledal zvečer, prijetno ali neprijetno utrujen od nabiranja lastnih kilometrov”
Tako je! V primeru normalnega vremena imam v soboto ali nedeljo popoldne druge prijetne opravke izven dnevne sobe. Med tednom pa pac vsaj do petih popoldne delam. Vsekakor pa dirk ne gre zamuditi, tako da si jih je treba ogledat, ko se dan pocasi prevesa v noc. Kolesarski puritanci imajo prav, tudi sam sem mnenja, da ogled posnetka zvecer, pa ceprav razpleta ne ves, ne da istega obcutka kot ogled v zivo. Ampak nekje je potrebno potegniti kompromis. In raje gledam posnetek kot da bi v soncnem vremenu sredi julija ob treh popoldne gledal televizijo z zagrnjenimi zavesami. Zmesalo bi se mi. Pa ceprav bi gledal kolesarstvo.
Glede steephill.tv pa se to. Imajo “no-spoiler mode”. Kar je seveda se en podatek vec, ki pravi, da gre za portal za prave puritance. Zna pa tudi mene se vedno foter, ceprav sem ga ze nestetokrat opozoril, iz evforije pokvariti veselje, se zlasti ko kaj dobrega naredi kak slovenski kolesar. Na sreco nimam vec nizozemskih sodelavcev, ki, kot se to spodobi za tapravega nizozemca (in seveda ne za tapravega belgijca), povrsno spremljajo kolesarstvo v obsegu klasike ali dveh in dirke po franciji tako, da se v ozadju na racunalniku vrti dirka v zivo, katere tako ali tako ne gledajo, vsaj zbrano ne, vedo pa vse, kaj se je zgodilo. Torej ravno tisto, cesar si zmerni in racionalni kolesarski puritanec ne zeli.:)
@Boki: Se strinjam. Ni boljšega kot deževne julijske nedelje 😆
Ali pa to, ko na dan Flandrije in Pariz-Roubaixa, fantje rinejo na kolo že ob osmih zjutraj, ko je še svinjsko mraz, da so ja doma do štarta – ker se seveda spodobi gledati največjo dirko od prvega kilometra, ne pa samo zadnje tri ure, ko že zamudiš vse defekte in to … “Ti nisi pravi kolesar,” ti rečejo, čeprav si prej fletno odvrtel svojih 150 in ne samo 80, ker bi se ti mudilo pred TV.
Meni najbolj ljub app je Cyclingoo. Objavljene vse dirke, ki nekaj veljajo, z vsemi podatki o kolesarjih, mapami in profili.
Ce koga zanima se odlicen kolesarski blog, inrng.com