Ravno smo šli vasovat, ko mi je Robocop sporočil, da bo ob osmih zjutraj berajt in da bodo berajt tudi gamaše. Bom pa še jaz, sem si mislil, pa gamaše tudi, in se vrnil ob zgledni uri, ki mi je omogočila še tri ure sladkega slinjenja po blazini. Zjutraj je šlo vse kot po maslu, celo gamaše sem našel v le nekaj sekundah. Sneg v Povljah pa je zaškripal šele globoko v dopoldnevu, ko je pod toplim soncem postalo jasno, da so se ušteli vsi tisti, ki so oblekli dolge gate.
Velika Poljana je nekje med Tolstim vrhom in Storžičem. In zakaj bi sploh šel tja? Ker je na Kriški gori ali na Kališču gneča taka, kot da organizirajo množični pohod z nagrado za najštevilčnejšo skupino vsak konec tedna, pa še oskrbniki koč so pasji in kažejo zobe tudi takrat, ko ni za to prav nobene potrebe. Velika Poljana je skoraj neobljudena, razgled je glede na vložen trud izvrsten, pa tudi koča je zgoraj, ne sicer tako fina kot tista na Kriški gori, a zato bolj domača.
Da je označena pot iz Povelj neobljudena, sploh ni nenavadno, saj je vas skoraj nemogoče najti. Slabše pripravljenim se bo morda za lase privlečena zdela trditev, da pot do vrha ne zahteva posebej veliko vloženega truda. Premagati je treba 700 višinskih metrov, dobršen del poti pa je strm kot le kaj.
Šefica in šef koče sta izrazito prijazna, ne samo do planincev, četudi Ljubljančanov, ampak tudi do psov, ki dobijo mesto kar ob peči in jim ni treba, kot ob postojankah PZS, zmrzovati v mrazu in na ledenem vetru, češ, saj so vendar psi. Je šefica rekla, naj jim naredimo malo reklame na Facebooku, pa sem rekel, da jo bom naredil kar na blogu. S tem sicer pljuvam v lastno skledo, popularizacija hribov pač generira množično planinstvo, od česar imam navsezadnje še najmanj prav jaz. Ampak vseeno, tu sem za vas: ričet je prijetno papriciran, flancat ravno prav rahel in sočno masten, pristaša alkoholnih zvarkov pa sta poročala tudi o odlični korenini.
Ko smo prišli, je bilo bolj slabo …
… ampak ko smo se pobrali iz koče, je veter na severu naredil svoje.
Manj žarkov je na Prešernov dan posijalo v Prešernovo mesto.
Vrnit bi se bilo fletno čez Malo Poljano in tik pod pobočjem Tolstega vrha, a so nam avanturo kar najtopleje odsvetovali, češ da je pot zaradi snežnih zametov praktično neprehodna že za prave moške, kaj šele za pse. Tako smo jo morali mahnit kar po isti poti, kjer smo na strmih delih smo bolj smučali kot hodili. Nazaj grede smo se ustavili še na Prešernovem semenju, še kakšen šnops smo pognali po grlu in toliko mešanega na žaru pojedli, da se je želodčna stena prav neprijetno naslonila na spodnje levo rebro.
Brez komentarjev