Na Veliki planini sem bil nazadnje pred dvema letoma. Pred dvema tednoma smo šli peš in bil je tudi sneg. Še. Kako je zdaj, ne vem.
Na romarski poti k Sv. Primožu je bilo okoli osmih zjutraj še vzdržno.
Naprej, proti Veliki planini, je bilo precej ljudi, ki se niso ustrašili mraza in močnega, ampak res močnega vetra. Seveda sem načrtoval pohod do Zelenega roba, ampak vreme nas je na toplo pregnalo že na Mali planini. Domžalski dom:
Pohvalno, da so dovolili vstop tudi psici, sicer bi zunaj zmrznila oziroma se tudi jaz ne bi ustavil.1 Po joti z, takratkem in piru so fantje skoraj scagali, ampak sem težil, da smo se pač odpravili na Veliko planino, tako da so morali še do Zelenega roba. Sneg je bil mestoma spihan tako rekoč do tal, spet drugod si se ugreznil skoraj do pasu. Za krpljanje ni bilo. Kajtanje po snegu … no, tudi za to ni bilo, ker bi se lahko ekspedicija končala kot jadralno padalstvo – v neznano.
Tja grede smo šli po spodnji poti. Pod kapelo Marije Snežne …
… in mimo razpela …
Gneča je bila skoraj neznosna. Ljudje se gor pripeljejo z gondolo in se sprehajajo tam, kjer vsi.
Končno Zeleni rob!
Na Malo planino smo se vračali po drugi poti, južno od Gradišča, kjer nismo srečali žive duše in razgledi so tudi lepši.
Če je bil vzpon prijeten, je za spust veljalo ravno obratno. Več po riti kot po nogah. Snega je bilo v bistvu manj kot v Ljubljani, tako da so iz beline štrlele fletne skale in eno bi skoraj razbil z rebri. Naslednji dan brez derez ne bi prišel nikamor. Kot je bilo videti nazaj grede, je Sv. Primoža v enem samem dnevu spet zlorabilo nekaj tisoč nedeljskih izletnikov: zjutraj so bile na cesti samo kolesnice, popoldne zbit sneg oziroma led.
Prvič mi je uspelo Pippo uničit. V Kamniku je sploh nisem spravil iz avta.
Vse, kar morate vedeti o izletu na Veliko planino, najdete na spletni strani strani NaProstem.si. Tudi GPS track, zemljevid, višinski diagram in druge informacije.
- Res ne razumem, da psom ne dovolijo vstopa v planinske koče – lahko grem z njo v Kavarno Zvezda, v planinsko kočo, kjer vsi smrdimo po švicu, pa ne. [↩]
8 komentarjev
Dober dan Nergač,
psi v planinskih kočah ? Hja, kakor kje in kakor kdo….
Niso vsi lastniki psov enaki in niso vsi psi enaki.
Meni je malo neprijetno, če se v jedilnici prepolne planiske koče sprehaja še kosmatinec, ki je izgubil gospodarja in potem vsakega ovohava, če je pravi. Tudi morda vsi psi ne vedo, da je stranišče zanje zunaj – res pa je, da nasprotnega v koči osebno še nisem doživel.
Pa nekateri ljudje se psov boje zaradi slabih izkušenj, sploh če je pes velik. Potem so tu še otroci…nekateri ljudje psov pač enostavno ne marajo.
Če je prostor in če je obnašanje ljudi in psov normalno, načeloma nimam nič proti psom, tudi v planinski koči, če je mrzlo ali drugače slabo vreme. Le v jedilnici jih pa raje ne vidim, nekako se mi ne zdi primerno.
Pri nas doma smo imeli psa, tudi tastovega sem dostikrat vzel v hribe, sicer pa ga pri hiši nimamo – smo premalo doma, da bi bil pes zadovoljen. Psov ne sovražim, kak velik ljubitelj pa tudi nisem. Načeloma sem za to, da imamo najprej pri srcu sočloveka, potem šele živali. Je pa to včasih težko…
Lep pozdrav in Srečno 2013.
Stane Debevec.
Lepe fotke. Lahko bi dal malo večje 🙂
Je enkrat že napisal, da ni fotoblog … 🙁
@Stane Debevec: Oh, sveta preproščina. Tale komentar je kot iz učbenika butalske zadrtosti.
@Zmrda: Ja, enkrat sem dal po nesreči eno veliko in so mi jo mirno ukradli. Sicer pa ni problema in všečne fotke ti z veseljem prodam v visoki resoluciji.
Ni čudno, da je bila Pippa uničena, saj ni fucking husky.
Pippi bi božiček lahko prinesel roza bundico, da je na vajinih zimskih vandranjih ne bo zeblo…
Roza bundico? Saj ni barbika!
[…] sem šel gor sredi zime krpljat, ampak je v treh dneh pobralo ves sneg. Ko smo šli gor letos pozimi, je bilo pa tako mraz, da je psico skoraj pobralo – takrat se je prvič in zaenkrat zadnjič […]