Večeri v puščavi

Ker nisem najbolj romantičen tip, me poročila o krasnih puščavskih nočeh nikoli niso prepričala. Kaj je pa lahko romantično? Mraz? Pesek v ušesih? Dolgčas sredi ničesar? Res je hladno, pesek je ne samo v ušesih, ampak tudi povsod drugod, in verjetno je lahko tudi dolgčas. Ampak rešitve so na dlani: topla obleka, sprijaznjenost s peskom in dobra družba. V veliko pomoč sta ogenj – dračja je več kot dovolj – in šiša. Tabor pri vodnjaku Alkhafair ob zori:

Tistega dne smo se po pesku odklatili do kafeterije Grand Erg.

Signala GSM seveda ni, razen tik ob stebru v notranjosti kolibe, po katerem je krčmar napeljal drat, ki je očitno služil kot dovolj dobra antena za njegovo Nokio 3310 – ne pa tudi za mojo nekoliko novejšega tipa. Notranjost teh kafeterij prepriča s presenetljivim udobjem, krasijo jih preproge in odeje, kakšna čipka, in seveda nalepke vseh mogočih moto grup, ki so prišle mimo v zadnjih dvajsetih letih. Na voljo so z nekaj sreče kava, bolj gotovo čaj in po vsej verjetnosti še kakšna ameriška gazirana pijača. Oštarija preživi od nekaj gostov dnevno.

Prenočišče smo poiskali med sipinami.

Potem se začne pokrajina spreminjati. Sonce počasi pada, pesek pa postaja čedalje bolj rdeč, dokler ne zažari v nezemeljsko oranžni barvi.

Ko bunka pade na obzorje, se pesek počasi razbarva in posivi, zažari pa nebo.

In zakaj so lepe noči?

Predstavljajte si popolno temo. Na nebu milijone lučk, toliko, da s težavo poiščeš ozvezdja. In popolno tišino. Ni čričkov, ptičkov, ni ježkov, niti šelestenja listja in v brezvetrju se ne sliši niti sapice.

Počakaš, da vzide luna, ki na nebo šine kot blisk … in greš spat. Praviloma kar s kurami.