Včasih tudi delam

Služba urednika tekaške in kolesarske revije je skoraj tako prijetna kot si mislite, sicer bi se verjetno raje lotil česa donosnejšega in manj nervoznega. Medtem ko ljudje visijo v pisarnah in opravljajo resne službe, se jaz z biciklom za devet jurjev zafrkavam po Slavniku …

… kolesarim v Valoniji…

… zajtrkujem v Schlossu, kjer so snemali Moje pesmi, moje sanje …

… ali med prvimi sploh vozim novega Specialized Vengea ViAS …

Vse to dokumentiram in objavim zato, da vzbujam zavist.

Vse to je krasno, predvsem preizkušanje stvari, ki jih sicer ne bi, seveda pa ob tem ne napišem, da so prijetna opravila v tem poslu večinoma razumljena kot moj prosti čas in če se s temi sladkostmi ukvarjam, ko so ostali v pisarnah, me doma še vedno čaka delo. Oziroma, kot je rekel Foter: »Direktor si lahko vzame dopust kadarkoli, samo da za to nikoli nima časa.«

Navsezadnje ure in ure presedim za računalnikom v domači pisarni, res pa je, da fotografij tega segmenta mojega dela ne objavljam, ker so večinoma precej dolgočasne. Razlikujeta se samo količina in razporeditev papirjev na vedno premajhni mizi.

Tokrat sem se lotil izjemno kompleksnega članka o biomehaniki kolesarjenja, pri čemer mi je v izdatno pomoč dr. Borut Fonda iz podjetja Znanost v kolesarstvo. Velika znanost je to, dejstvo, da vam lahko pozicijo na kolesu v Sloveniji nastavi človek, ki je iz tega doktoriral, pa zlata vredno in ga velja izkoristiti!