V sotesko

Že drugo leto zaporedoma je enako. Na rekreativni tekmi se odrežem presenetljivo dobro, čez teden, dva, poln samozavesti spontano dosežem vrhunec forme … potem pa mi vse pade dol in se tri tedne sploh ne usedem na kolo. Lani sem julij dobesedno preležal, letos pa sem vsak drugi, tretji dan vsaj tekal. A polurni tek žal nima nobene zveze s kolesarjenjem in po skoraj treh tednih sem se na biciklu spet počutil kot popoln amater. Kar seveda tudi sem.

Poskočen uvod

V petek je šlo sicer presenetljivo dobro, ampak sva z Robocopom obračala le dobri dve uri. Toliko, da sem se navadil na Princa in na nove Sidijeve šprinterice. Res pa je, da se na dobro robo ni treba dolgo privajati.

Tako sem si mislil in se v soboto odpeljal v Davčo. Panoramski kolesarji … za par kilometrov gladke ceste v zakotni dolini Bogu za hrbtom so pripravljeni kolesariti 70 kilometrov daleč in čez dva klanca. In sploh drugi je tak, da ga ne-kolesarji nikoli ne bi opisali kot simpatičnega. Ampak taki smo.

Na Smrečje je šlo celo bolje od pričakovanj. Počasi, to že, ampak tekoče, v panoramskem, a tehnično kar lepem slogu, na trenutke, kjer se je cesta malo poravnala, celo v poskočnem ritmu. Nekoliko me je presenečalo, da na cesti skoraj ni bilo kolesarjev. Že res, da je čas dopustov, ampak verjetno so na dopustu največ tri četrtine kolesarjev, jaz sem pa do Hotavelj srečal nekaj cikloturistov in nič ljudi na specialkah. No, prejšnji konec tedna, to je treba priznati, tudi mene ni bilo na cesti.

Petzvezdična Slovenija, ki je še niso našle množice

Prvič sem noge odpel šele v Kopačnici, pri tistem imenitnem napajališču pod kapelo Matere Božje, ki stoji kolesarjem v opomin, naj ne bodo preveč prevzetni. Kajti tisto, kar sledi, je prava prispodoba za težko, ovir polno krščansko življenje. K sreči ne traja dolgo in po nekaj skoraj navpičnih serpentinah se začne lepši del, z razgledi na … nič posebnega, pač na tisto petzvezdično Slovenijo, ki je še niso našle množice turistov.

Na Počivalu sem poskusil kaj se zgodi, če zaviješ ostro desno in še navzgor. Zgodi se še več vzpona, nekje do nadmorske višine dobrih 1100 metrov, potem pa se asfalt konča, tako da sem raje obrnil in se spustil na gorenjsko stran. Pozabil pa sem, da se cesta kmalu še enkrat vzpne na Brdo. Pozabil sem tudi kako žalostna je tam poletna kulisa.

Prazna vreča

Cesta kar pade v Davščico, a preden zavije ob reko, bi ji težko rekli cesta. In če ne bi bilo povodnji, bi bilo verjetno enako v spodnjem delu. Zgoraj mi je od vsega hudega iz košarice padel bidon – slučajno prav tam, kjer je nekdo izgubil pet evrov. Imenitno. Zaslužil sem za malico. Skoraj toliko namreč na Petrolu staneta plastični sendvič in kokakola.

No, spodaj je cesta imenitna, z nekaj strašljivo hitrimi ovinki, ki jih bom nekoč bolje izkoristil, tokrat pa sem raje užival in se na najbolj markantnem mestu celo ustavil. Poglej to!

Za seboj sem imel tri ure in pol, dobrih 80 kilometrov in okoli 1500 metrov vzpona, pojedel pa dve ne preveč kalorični energijski ploščici, spil poldrugi liter SiS-ovega ogljikohidratnega in elektrolitskega napitka ter še enkrat toliko vode. V Zalem Logu je postalo tudi v praksi jasno, kar je v teoriji jasno vsakemu kolesarju. Da prazna vreča ne stoji pokonci. Sesedla se je kot bi odrezal.

Vizija in cilj. Kratkoročno.

Obenem je, takoj ko sem zavil desno proti Železnikom, silovito zapihalo naravnost v brado, tako da sem začel razmišljati o tem, kar me ves čas sprašujejo razni pametnjakoviči. O zračnem uporu, ki ga povzroči brada. Ko sem v agoniji tlačil kilometre do najbližjega obrata s prehrano, sem bil tako v buli, da bi si brado verjetno obril, če bi imel pri sebi ustrezno orodje. Pravzaprav bi poskusil vse. Nasedel bi Smiljanu Moriju, če bi mi obljubil recept za uspeh. Da je treba verjeti vase. Da je treba imeti vizijo. Cilj. Saj sem jo imel. Preživetje je bila moja vizija in sendvič s kokakolo je bil moj cilj.

Razmišljal sem, da bi obrnil nazaj v Zali Log in si pri Slavcu privoščil postrvi. Sredi Železnikov je neka vaška picerija, a je bila zaprta. Edina rešitev je bil Petrol. Ki je čisto na koncu Železnikov.

Za silo sem sicer prišel k sebi vsaj telesno, a psihično sem bil sesut. Če mi bo šlo, sem razmišljal zjutraj, bom skočil še na Dražgoše in potem bodisi takoj v Kranj bodisi v Kropo in naokoli, morda kar čez Češnjico. No, to je odpadlo. Pred seboj sem imel samo še štirideset kilometrov. Samo. Za večino normalne populacije je to celodnevni izlet.

Maščobe za prvo pomoč? Slaba zamisel.

Le izjemoma, če je dobra družba in je namen druženje, se med kolesarjenjem ustavim na kosilu. Zdaj pa sem se ustavil celo med solo vožnjo. V Pungertu, dvajset kilometrov od doma. Ne zato, ker ne bi mogel fizično, ampak zato, ker se je sesula glava. Saj bi šlo, če bi vsaj lahko sedel. Pa nisem mogel, ker je bil sedež za mojo rit odločno preozek. Bolelo me je mednožje. Zato sem lezel na sedežu nazaj. Potem so me začela boleti kolena in ramena. Bolelo me je celo telo. Samo mišic nisem čutil.

Pojedel sem poln krožnik s preobilico soli začinjenih maščob.

Dvajset kilometrov do doma še nikoli ni bilo tako dolgih. Pa čez Medno in Stanežiče! Če se ne bi bal, da me bo povozilo, bi šel mirno po glavni cesti. Ste se že peljali utrujeni, na tubularjih in neustreznem sedežu po kolesarski stezi na Celovški? Highway to hell.

Taki dnevi so pomembni. Zato, da ceniš trenutke, ko leti. In da ceniš širok sedež. V nedeljo sem 160 kilometrov obrnil kot za šalo. Na svinjsko grdem sedežu. Ki je moj najljubši sedež.

Trasa: Ljubljana–Brezovica–Vnanje Gorice–Bevke–Blatna Brezovica–Vrhnika–Podlipa–Smrečje–Žiri–Hotavlje–Leskovica–Leše–Črni vrh–Zali Log–Železniki–Škofja Loka–Sora–Ljubljana
Razdalja: 131 km
Višinska razlika: 1700 (ocena)
Čas vožnje: 4 ure in 50 minut
Skupni čas: 6 ur in 26 minut
Povprečna hitrost: 27 km/h
Maksimalna hitrost: 81,4 km/h
STRAVA